Povsod je polno možicljev. Oblečeni so v modre pajace. Na glavi imajo čelade. Rumene, modre, srebrne. Hitro švigajo levo in desno po veliki jami. Ta nese železo, oni vozi samokolnico, tretji gleda drugega možiclja, ki vari železne palice. Možicelj brez čelade gleda skozi okno velikega oranžnega tovornjaka, medtem ko mu drugi, s čelado na glavi, z rokami kaže kam naj strese velik kup peska, ki ga je pripeljal.Možiclji brzijo po gradbišču vsak dan. Prve dni so globoko pod cesto, zadnje dni visoko v zraku. Ko dosežejo najvišjo točko, se, kot preplašene miši, poskrijejo v notranjost velike zgradbe, kjer tolčejo, ometavajo, varijo, kričijo. Videti je, da nikoli ne odnehajo. Nekega dne pa jih ni več. Izginejo tako naglo kot so prišli.
A če greš nekoliko naprej, do naslednje luknje, boš zopet videl polno možicljev v modrih pajacih z rumenimi, modrimi in srebrnimi čeladami, ki švigajo levo in desno po gradbeni jami.
Fotografija: Krtek.
2 komentarja:
Bere se kot dober začetek otroške pravljice...
Res je. Lahko bi bila tudi pravljica.
Objavite komentar