Nočem govoriti

Nočem govoriti o tistem trenutku v Slonovi kavarni tistega mrzlega decembrskega dne. Pila si čaj, pil sem čaj. Pogovarjala sva se. Ne o vremenu in ne o politiki. O smučanju, o praznovanju novega leta, o potovanjih, o gledališču. Nočem govoriti o tem, da sem te gledal v tvoje zapeljive oči, ki so me tako nagajivo dražile. Izgubljal sem se v njih in le vonj nežnega zelenega čaja, ki je prihajal iz bele keramične skodelice, me je zadrževal v stvarnem svetu. Zavzeto si mi razlagala svoje mnenje in bila vanj povsem prepričana. Poslušal sem te in te gledal. Za hip si prenehala govoriti. Gledala si me in se zapeljivo nasmehnila. Nočem govoriti o tem, da sem takrat razmišljal, da bi se ti počasi približal in te mehko poljubil. Nočem govoriti o tem, da sem začutil, da si mi všeč.