Opravičilo

»Živijo!«
»A ti si?!«
Odgovor je bil hladen. Takšnega je pričakoval. Pravzaprav drugačnega pozdrava tudi ni bilo mogoče pričakovati.
»Poglej, … za zadnjič …«
Besede so šle težko z jezika. Napeti je moral vse sile, da je premagal lasten lažni ponos.
»Nisem hotel, da bi se stvari razpletle tako, kot so se. Res ni bil moj namen.«
Povesil je oči. Ni mu bilo lahko gledati sogovornika v oči, saj se je bal, da bo prepoznal, kako se bori sam s seboj, da bi izustil prave besede. Za nekaj časa je utihnil. V grlu se mu je napravil cmok in besede kar niso hotele z jezika. Zakašljal je in s tem pridobil nekaj trenutkov, ki so se mu zdeli kot večnost. Spet je pogledal sogovornika v oči. Nadaljeval je z novim poskusom.
»Tisti dan ni bil tak kot sicer. Ne vem ali so bili planeti v čudni poziciji, ali pa je bila polna luna. Ne spomnim se in v bistvu tudi ni pomembno. Kar je pomembno, je dejstvo, da sem izrekel besede, ki jih ne bi smel. Resnično ne vem, kaj mi je bilo, ampak besede so kar same od sebe vrele iz mene. Bilo je kot, da je jezik prehiteval možgane.«
Ustavil se je in ocenjeval, ali so besede prišle do sogovornika. Na obrazu ni razbral ničesar. Sogovornik je bil povsem hladen.
»Rekel sem nekaj grdih in krutih stvari, ki jih ne bi smel. Ali so resnične ali ne, ni pomembno. Pomembno je dejstvo, da nisem spoštoval tvojega mnenja in da sem te povozil, poteptal, pohodil na zelo grd način, ki ni vreden sočloveka.«
To kar je rekel, je bilo resnično njegovo mišljenje.
»Zavedam se, da sem te prizadel. Verjetno zelo. Vsaj, če bi bil jaz na tvojem mestu, bi bil zelo prizadet, razočaran in tudi žalosten.«
Sogovornik je bil tiho. Njegov obraz je bil še vedno povsem neizrazen. Počasi in s tišjim glasom je nadaljeval.
»Ne vem, kaj naj naredim. Če bi mogel, bi tiste besede vzel nazaj. A oba veva, da kar je izrečeno, je izrečeno in tega ni mogoče spremeniti.«
Odmaknil je pogled in se za nekaj trenutkov ozrl v daljavo. Zajel je sapo in sogovornika ponovno pogledal v oči.
»Iz vsega srca se ti opravičujem za izrečene besede. Resnično ne mislim tako, kot sem izrekel. Ne vem, kaj mi je bilo takrat, da so iz mene vrele takšne besede.«
Za nekaj trenutkov je umolknil.
»Res mi je žal,« je tiho dejal in orosile so se mu oči.

Sogovornik ga je nemo gledal. Takrat izrečene besede so bile resnično hude in so ga zelo prizadele. Opravičilo je razumel in se ga zavedal, a je obenem vedel, da bo trajalo zelo dolgo, da bo resnično odpustil. Zato je zgolj rahlo, komaj opazno pokimal.