Glasno je zazvonil telefon.»Zdravo. Vladka tukaj.«
»Pozdravljena,« je počasi odvrnil. Ta telefonski klic ne bo prinesel nič dobrega, je pomislil, preden je Vladka nadaljevala. Govorila je hitro, živčno.
»Pripravljam oddajo za televizijo, pa bi potrebovala primernega sogovornika. Bi mi lahko pomagal?«
Oddahnil si je, saj očitno ne bo potrebovala njega.
»Kaj pa bo tematika?«
»Delam oddajo za vse, ki radi raziskujejo našo deželo. Pri vas izdajate popotniško revijo, pa imate veliko idej in preizkušenih izletov. Oddaja bo dolga 15 minut, pa potrebujem za okoli 5 minut materiala.«
»Aha, potem potrebuješ enega sogovornika, če prav razumem. Si poizkusila Tomažiča na turistični organizaciji?«
»Tomažič bo sodeloval, potrebujem še nekoga.«
Pogovor se ni razvijal v želeni smeri. Začutil je, da se iz tega ne bo izcimilo nič dobrega.
»Pa sem mislila nate. Zadnje čase se veliko pojavljaš v medijih. Jutri imam ekipo, pa bi prišli posneti.«
»Em …« je skušal prekiniti Vladko, a ta je neprizadeto nadaljevala.
»Bi na kratko predstavil zadnje popotovanje, ki ste ga predstavili v vaši reviji. Saj veš začetek in konec poti, pa kaj je mogoče videti, morda kakšno kulturno znamenitost. Nič posebnega, a ljudi to zanima.«
Bil je tiho. To je zopet odlična promocija za revijo. A kaj, ko se bo spet izpostavil javnosti. Zadnje tedne se je redno pojavljal v medijih, saj so izdali novo številko s številnimi privlačnimi izleti in novinarji so ponoreli. Vsi so želeli govoriti z njim, vsi so želeli njegove komentarje. Že pred meseci mu je to začelo presedati. Zato si je privoščil daljši dopust in upal, da bodo novinarji nanj malo pozabili. A očitno se je uštel. Komaj je prišel nazaj, že ga hočejo na televiziji. Spet ga bodo videli, spet ga bodo ustavljali na cesti in spraševali neumnosti in spet se bodo našli ljudje, ki bodo na cesti vanj buljili, kot da je z drugega sveta. In na obrazih neznancev bo lahko bral, spraševanje od kje ga poznajo.
Mrzlično je iskal izgovor, da bi se snemanju ognil. Že je hotel reči, da je nekaj bolan, ko ga je prevzel spet tisti tako znani občutek, ki ga je tako težko opisati. Občutek, ki izvira iz globine zavesti in ga ustvarja ekshibicionizem, ki je sicer prikrit a zakoreninjen že od rojstva. Namesto, da bi rekel »žal ne bom utegnil« je izdavil: »kdaj lahko pridete?«
»Jutri dopoldne. Kdaj bi ti ustrezalo?«
»Ob desetih.«
»Odlično. Se vidimo jutri. Adijo.«
»Velja. Adijo.«
Položil je slušalko.
»V kakšno godljo sem se spet spravil,« je pomislil. A globoko v sebi je čutil zadovoljstvo in veselje. Ponovno bo v soju žarometov. Ljudje na cesti ga bodo prepoznavali in znanci ga bodo trepljali po rami in mu hiteli pripovedovati, da so ga videli na televiziji.
Pomislil je zakaj je v sebi ekshibicionist in začel razmišljati, kaj bo povedal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar