Bela tabletka

Na mizi je bela tabletka. Okrogla z drobno zarezo na eni strani. Druga stran je povsem gladka. Večji površini sta rahlo izbočeni. Tabletka je odrešitev. Je rešitev za trpljenje.

Tabletko vzame v roko. Živčno jo obrača. Ne ve ali bi jo vzel ali ne. Če jo vzame, bo vsega konec. Trpljenje se bo razblinilo v nič, svet bo postal prijaznejši. Ponese jo k ustom. Že se dotakne ustnice. Poti nazaj ne bo več. Odpovedal se bo vsemu, kar je predstavljalo njegovo življenje. Odloži jo nazaj na mizo. Ni prepričan, ali je pripravljen sprejeti tveganje, ki ga prinaša tabletka. Ko jo bo vzel, bo moral vzeti še drugo, tretjo in tako v večnost. Nihče več mu ne bo mogel pomagati. Živel bo v lepšem in boljšem svetu. Svetu, kjer bo vse v mavričnih barvah, kjer bodo ljudje nasmejani in kjer ne bo zla. Vsi bodo srečni, tudi on, ki živi turobno življenje.

Prijatelji so mu jo odsvetovali. Da ne bo nič bolje, so rekli. Da težav ni moč reševati s tabletkami. Pa vendar. Nima več volje, ne energije, da bi spremenil svoje življenje. Tu pred njim pa je čarobna formula. Le vzame jo, jo pogoltne s požirkom vode in počaka nekaj minut. Najprej se mu bo vrnil nasmešek, nato optimizem. Vse bo postalo lepše. Skrbi, ki jih ima, bodo počasi utonile v pozabo. In vstopil bo v brezskrbno življenje. A kdor ga bo pogledal v oči, bo videl, da so prazne. Ko bo tabletka prenehala delovati, bo moral vzeti novo, sicer se ne bo vrnil v žalost trenutnega življenja, temveč v popolni propad.

Nihče mu ne bo mogel pomagati.

Dolgo vrti tabletko med prsti, jo gleda in razmišlja o njej. Na koncu pa se odloči. Na hitro jo položi na jezik in poplakne s požirkom vode. Dileme ni več. Izbral si je pot, pot v brezno.

Pogovor z Oliverjem

Ker so moji možgani še vedno nekako v nevtralnem položaju, objavljam nov odlomek iz Kraljice luči (v nastajanju). Odlomek je iz 3. poglavja, ko se Sergej, naš glavni junak, sreča z Oliverjem, lastnikom galerije v Freiburgu. Sicer pa sem trenutno pri 4. poglavju.

Sergej se je počasi usedel, prekrižal noge, uredil misli in začel odgovarjati na postavljena vprašanja.
»Na cesti niti ni bilo pretirane gneče. In le peščica gradbišč, ki sem jih prevozil brez daljših čakanj. Hotel mi je všeč. Prijeten, urejen in dobra postrežba.«
Spomnil se je dobrega zajtrka, ki ga je bil deležen pred kratkim.
»Me veseli, da ste zadovoljni gospod Potepuh,« je tiho zamrmral, medtem ko se je usedal v svoj velik naslanjač.
»Kar Sergej mi recite. Mislim, da ni potrebe, da me naslavljate z g. Potepuh. Sergej bo čisto dobro,« je vskočil v besedo.
Oliver ni z ničemer pokazal, da je registriral, kar mu je Sergej rekel.
»Verjetno ste bili presenečeni, ko ste dobili moje e-pismo?«
»Vsekakor. Če sem čisto odkrit, nisem nikoli pričakoval takšnega vabila.«

Nenadoma se je domislil, da ta odgovor ni bil najboljši. Da ni dobro, da igra navdušenega nad povabilom, saj bi to lahko slabo vplivalo na nadaljevanje pogovora in morebitna njegova pogajalska izhodišča, če bi se moral pogajati okoli cene. Čisto tiho si je sam pri sebi želel, da bi prodal nekaj fotografij in zaslužil nekaj denarja, vsaj toliko, da bi si pokril stroške poti.

Vendar pa je bilo navdušenje preveliko, zato je nadaljeval:
»Resnično sem navdušen, da ima nekdo tako dobro mnenje o mojih fotografijah.«
Ugriznil se je v jezik. To kar je povedal, resnično ni bilo pametno. Vendar je bil stavek že izrečen in škode ni bilo mogoče popraviti.

»Vaše fotografije so nekaj posebnega. Tisto, kar sem videl na internetu je zelo dvoplastno. Namreč na prvi pogled so fotografije zgolj posnetek narave ali objektov. Kako to, da ste se osredotočili zgolj na nežive objekte?«

Vprašanje ga je presenetilo. Malo je pomislil, preden je odgovoril.
»Naravo in nežive objekte je bolj enostavno fotografirati. So nepremični in ves čas na istem mestu. K njim se je mogoče večkrat vračati in jih slikati v različnih svetlobnih pogojih. Skratka, na voljo je več časa in tudi fotografija je predvsem odvisna od fotografa in ne od modela.«
Z odgovorom je bil zadovoljen, čeprav se je zavedal, da to ni vsa resnica.
»Res je. Z mirujočimi objekti je vsekakor lažje delati. Kot sem že rekel. Vaše fotografije so dvoplastne. Na prvi pogled zgolj zapis, vendar, ko se človek vanje poglobi, jih večina ima neko skrito zgodbo. Torej tisto, kar jo loči od množice fotografij družinskih mam in očetov, ki so si kupili digitalni fotoaparat, slikajo vse povprek in so prepričani do so njihove fotografije boljše od Bullocka. Poznate Bullockov opus?«
Sergej je pomislil. Ime mu je bilo znano, vendar ni vedel kam bi ga del.
»Glavno Bullockovo vodilo je bilo, da je napačno sprejemati vse kar vidimo za takšno, kot vidimo. Prepričan je bil, da se za tistim najbolj očitnim vedno skriva nekaj več. To je tudi skušal povedati s svojo fotografijo.«
Tedaj se je Sergeju posvetilo.
»Seveda poznam njegovo delo. Najbolj všeč mi je fotografija Morske palme, ki jo je posnel konec 60-tih, leta 1969, če se prav spomnim.«
»1968 bo bolj pravilno. Ta fotografija je zelo zanimiva in dejansko zelo dobro izraža Bullockovo vodilo. Človek, ki gleda to fotografijo prvič, je prepričan, da vidi gorski tropski gozd ovit v meglo. Dejansko pa gre za bližnji posnetek skal na morski obali, ki jih je preplavil val. Dolg čas osvetlitve je poskrbel za videz meglice, morsko rastline pa za videz tropskega gozda. Ta fotografija je resnično nekaj posebnega.«
Sergej si je v mislih predstavljal to fotografijo, ki mu je bila zelo všeč in jo je večkrat občudoval.
Oliver pa je nadaljeval:
»Za prvo podobo vaših fotografij se skriva zgodba. Vendar pa ta zgodba ni za vse enaka. Imate namreč sposobnost, da s fotografijo ponudite človeku iztočnice za ustvarjanje te zgodbe. Seveda bo marsikdo rekel, da je kaj takega mogoče skoraj z vsako fotografijo, vendar pa so pri vas te iztočnice dovolj ohlapne, da človek pri ustvarjanju zgodbe ni omejen. In, čeprav imate na fotografiji nek natančno opredeljiv motiv, pa je zgodba tega motiva precej svobodna. Vsak opazovalec si jo lahko ustvari sam. Vendar pa v večini primerov vaše fotografije omogočijo tvorbo zgodb, ki ljudem prinašajo zadovoljstvo. Neodvisno ali gre za fotografijo skednja, ježice divjega kostanja ali pa gorske pokrajine. Zadaj je vedno prijetna zgodba, ki jo izdela opazovalec sam.«

Sergej je presenečeno poslušal. To kar mu je govoril ta koščeni možic, je slišal prvič. Do sedaj so mu ljudje večinoma govorili, da so jim slike všeč, nekateri pa so tudi pojasnili zakaj. Večinoma so pojasnjevali, da gre za neko notranjo lepoto, ki daje fotografijam nek čar. To pa jih napravi tako zanimive, da bi jih lahko gledali in gledali in gledali. Šele sedaj je Sergeju postalo jasno, zakaj so ljudem njegove fotografije všeč. Vsakemu opazovalcu omogočajo tvorbo zgodbe. To je sicer tudi sam spoznal, saj je za vsako fotografijo imel svojo zgodbo, ki pa ni bila le opis nastanka fotografije. Druga stvar, ki jo je spoznal, pa je bila, da ima pred seboj resnično vrhunskega strokovnjaka. Namreč, ko je odhajal na pot, se je malo bal, da ne bo to kak prevarant, ki mu je fotografija španska vas in je v njegovih fotografijah spoznal možnost zaslužka.

Tok mojega življenja - prvič

Pot, po kateri nosi tok življenja, je zanimiva. Ta hip sedim pred zaslonom in gledam kopico vprašanj za intervju, ki mi jih je poslala ena izmed novinark mekega časnika. Vprašanja se nanašajo na področje, s katerim se ukvarjam za ljubi kruhek. Vse lepo in prav, služba pač, bi rekel, vendar …

Moje življenje je po svoje zanimivo. Predvsem zato, ker ne vem, kaj bi počel z njim. Živim brez otipljivih ciljev, brezciljno bi lahko rekel. Seveda so določene stvari, ki si jih želim, in bi jih morda lahko pojmoval kot cilji. Takšen cilj je bil končati študij. Kakšne piruete so se mi pri tem dogajale in kakšne kontraste sem doživljal. Od popolnega propada do velikega uspeha. A žal me je na koncu življenje tako zapeljalo, da je bila moja diplomska naloga zelo lep labodji spev. Dosegel sem največ, kar je bilo z njo mogoče doseči, a sedaj skupaj z večino znanja leži na polici. Precej podobno zgodbi mojega dosedanjega življenja.

Pred nekaj leti mi je moj dober prijatelj, ki ga zelo spoštujem, zamišljeno dejal nekaj takega:
»Jaz te občudujem, ker si v življenju počel že toliko stvari.«

Takrat sem ga zgolj nejeverno pogledal, in če bi mi danes rekel isto, bi ga pogledal enako. Ker ga jaz občudujem! Občudujem ga, ker ima svoje življenje urejeno, ker ima zastavljene cilje, ki jih bolj ali manj tudi uresničuje. Je poročen, ima dobro ženo, otroka (kmalu bosta dva), dobro plačano službo v velikem in urejenem podjetju in to kljub temu, da izhaja iz ne najbolj urejene družine. Ve kaj želi od življenja in je na dobri poti, da bo vse to uresničil. Jaz pa sem diametralno nasproten. Izgubljen v življenju, s službo, ki je izgubljena približno toliko kot jaz. On je zadnjih 20 let imel dobro začrtano pot, jaz pa sem ves ta čas bolj ali manj izgubljeno taval. In še vedno sem na dobri poti, da se dokončno izgubim.

Zadnjih nekaj let, odkar si služim ljubi kruhek sam, sem veliko delal na prepoznavnosti dela našega podjetja in, ker med drugim delamo tudi nekaj, česar je javnost lačna, sem nehote padel v kremplje medijev. Ne sicer v rumeni tisk, temveč v resni tisk, kar je verjetno še slabše. V zadnjih dveh letih so postali novinarji moja redna stranka, večinoma časopisi, ne manjkata pa tudi radio in televizija. In potem pride dan, ko se zagledaš v TV Dnevniku in začneš razmišljati, kam te je spet odnesel tok življenja.

Pred nekaj meseci sem se odločil, da se bom od medijev in javnosti distanciral in bolj ali manj poniknil v ozadje. Jok bato. Pozabi. Bolj, ko se umikaš, bolj hlastajo po tebi. Pa pride TV ekipa, pa pride na obisk ta novinarka, pa oni novinar. Potem te pa začne vabiti še strokovna javnost, pa želijo predavanje tukaj, pa predavanje tam, pa tvoje mnenje o pomembnih stvareh, …

Ljudje nehajte! Jaz sem le v življenju izgubljeni Krtek! Ne vem, kaj hočem, ne vem, kam bi šel. Tavam po tem širnem morju življenja, kot izgubljena barčica.

In vendar bi lahko odslovil novinarje, organizatorje konferenc in druge. Lahko bi poniknil. A kaj, ko po drugi strani takšne stvari dajo jasno vedeti, da te ljudje potrebujejo, da si vir informacij, ki pomagajo mladim in starim, podjetnikom in navadnim delavcem, morda vsaj enkrat v njihovem življenju. Sem majhen in drugi me delajo velikega. Upravičeno? Nimam pojma. O tem naj sodijo drugi. Ampak očitno mi to godi. Sicer bi že dal odpoved.

A vseeno pride večer, kot je današnji, in se začnem spraševati, kako sem prišel od tistega nadebudnega študenta, ki je leta 1995 prestopil vrata rumene stavbe, kjer še danes delijo znanje o naravi, do tega, kar sedaj počnem za ljubi kruhek. Kaj sem naredil narobe, da še vedno ne vem, kaj bi počel? Kje sem zgrešil pot?

In tok življenja me nese dalje. Danes sem tukaj, jutri sem tam. Danes se ukvarjam z novinarji, jutri pa se bom ...

Le kdo bi vedel!

Slika: Jonathon Earl Bowser: Song of deep water

Solza pred zaslonom

Na belem zaslonu se črne črke zlivajo v nejasno sliko. Svetloba, ki prihaja z namizne lučke, slike ne zbistri, naredi jo še bolj megleno. Iz črnih zvočnikov, ki sta nameščena levo in desno od monitorjev prihajajo žalostni zvoki tiste pesmi, ki govori o zmagovalcu in o poražencu. O poražencu, ki ne želi govoriti o svojem porazu in se prepusti svoji usodi. Kljub trpljenju, ki ga muči. V notranjosti nekaj stiska, nekaj kar ni mogoče jasno opisati. Nekakšen občutek tesnobe in strahu, pred življenjem. Pred jutrišnjim dnem, ko se bo spet ponovil cikel. Tisti večni cikel človeškega življenja: vstati, delati spati.

In zasliši se Tišina. Tista Tišina, ki naznanja, da se je nekdo poslovil. Odigra jo v brezhiben črni frak z belimi manšetami oblečen trobentar tam nekje pod tiho brezo. Žalujočim se utrnejo solze, nekaterim tečejo v potokih, drugim se le navlažijo oči. A nihče ne ostane neprizadet. Melodija opominja na minljivosti. Vsakega čaka trobentar, da mu odigra zadnji pozdrav. Nekega dne, ko bodo ptice pele svojo pesem in bo listje šumelo v vetru.

Partija kart se je iztekla. Padel je zadnji štih. Karte bo treba premešati in razdeliti na novo.

Ko prestavna ročica obtiči v nevtralnem položaju...

Pride dan, ko se zjutraj zbudiš, vstaneš, se umiješ, pozajtrkuješ, se odpraviš v službo, kjer opraviš tistih 8 ur, se vrneš domov, narediš še kakšno malenkost za službo, morda pogledaš televizijo ali prebereš nekaj strani knjige in greš v posteljo. Nič posebnega, bi lahko rekli, vendar je to tipičen dan, ko možgani obtičijo v nevtralni prestavi. Vse teče po ustaljenih smernicah, brez novih izvirnih idej. Vsakodnevna rutina.

Takšni dnevi so tipični dnevi brez navdiha. Ko možgani ne uspejo popestriti dneva, ne uspejo ustvariti novih izvirnih misli niti ne idej. In, drage moje tri bralke in dva bralca, trenutno se je moj menjalnik zataknil v nevtralni poziciji. Kljub trudu, ga že nekaj časa ne morem prestaviti v prestavo, da bi nastajala nova besedila, nove zgodbe. Čakam, da se v življenju spet zgodi nekaj, kar bo prestavilo to nesrečno ročico.