Muza s karizmo

Pred davnimi leti sem kosil v eni izmed ljubljanskih restavracij. Bil je turoben dan, oblačen, težak. Dan, za katerega si želiš, da se čim prej konča. Tudi vzrok, zakaj sem bil ravno v tisti restavraciji, ravno takrat, je turoben, kot je bil ta dan. Vendar pa se lahko na takšen dan zgodi tudi kaj zanimivega, kaj nenavadnega, nekaj takšnega, kar si človek zapomni za vse svoje dni.

Sedel sem za mizo, lačen čakal na kosilo in se razgledoval po prostoru. Večina miz je bila zasedenih. Ljudje so kosili. Nič posebnega. Le omizje nasproti mi je pritegnilo pozornost. Tam sta sedeli dve ženski, ena starejša, ki mi je kazala hrbet in ena mlajša, ki sem jo lahko nemoteno opazoval, saj je bila ves čas zelo poglobljena v debato, ki jo je imela s starejšo žensko.

Dolgolasa plavolaska je bila nekaj posebnega in nekaj na njej me je takoj pritegnilo. Imela je okoli dvajset let, lep rahlo okroglast obraz in dve veliki očesi, ki sta sijali kot bisera. Po svoje nič posebnega, a vseeno je bila ena in edinstvena. To kar je na njej izstopalo, ni bila njena zunanjost.

Dekle je bilo nekaj posebnega, ker je izžarevalo nekakšno eleganco, nekakšno magično energijo s katero očara vsakega morebitnega opazovalca. Bila je kot zelene bukev sredi gorskega travnika, ki se skozi leta in leta razvije iz majhne in neugledne šibe v mogočno drevo z očarljivo krošnjo, ki veji v gorski sapi. Bil sem povsem očaran. Bil sem tako očaran, da sem se nabil z neko energijo, ki mi je dala zagon, da sem začel pisati. In sem napisal zgodbo o tem srečanju, ki srečanje sploh ni bilo. Njena čarobnost je bila povod za moje pisanje, ki traja še danes.

Dekleta veliko let nisem srečal, sem jo pa večkrat videl na delovnem mestu, vendar pa me to ni prevzelo, ker sem jo le videl, nisem pa je čutil. Vmes se je prelevila v žensko, ki ima danes nekaj čez trideset let. Pisal sem zgodbe pisal sem spise, pisal sem besedila, a besedila, ki bi bilo povezano z njo, nisem napisal vse do danes.

Ne tako dolgo nazaj sem se udeležil neke prireditve. Na moje presenečenje je na prireditvi sodelovala tudi ona, kot gostja pogovora. Zelo pozorno sem jo opazoval. Zanimalo me je, ali ima v sebi še tisti čar, ki me je tako usodno zadel pred leti. Nisem dolgo čakal, ko sem ga začutil. Še vedno ga ima kljub temu, da je minilo toliko let in kljub temu, da je postala zrela ženska.

Ženska, ki ima v sebi nekaj čarobnega, je nekaj posebnega. Ni vsaka ženska čarobna ženska. Nekatere ženske čar z leti izgubijo. Le redke ga ohranijo. Ona ga je ohranila. In ona je bila muza, ki me je spodbudila k pisanju. Nevede.

Dežuje

Dežuje. Težke dežne kaplje počasi padajo s sivega neba in se ob stiku s tlemi razbijejo na tisoče novih majhnih kapljic, ki poletijo navzgor, nato pa padejo na tla in se združijo z vodo na tleh. Oblaki na nebu so težki, nasičeni s sivino in polni turobnega in mestoma grozečega občutja, ki se preliva z neba proti zemlji in prevzema vsa živa bitja, ki jih lahko doseže. Turobnost se naseli v vse ljudi in vsak poskus iztrgati se tem občutek je že v naprej obsojen na propad, kot je obsojen milni mehurček, ki ga veseli otrok napihne v sončnem poletnem dnevu, da se bo na svoji poti prej ko slej razblinil v nič.

Dežne kaplje poskakujejo po strehi in pri tem ustvarjajo zvok, ki vzbuja še bolj turobne občutke. Na robu se počasi nabira kapljica. Sprva je čisto majhne in le z veliko domišljije jo je mogoče spoznati, a počasi postaja vedno večja in večja, dokler ni količina vode prevelika in se ne odlepi od kovinske podlage in v nekaj trenutkih pade na tla, kjer se izgubi v večnosti.

Na cesti teče promet počasi. Vozila več stojijo, kot se peljejo in vozniki v njih brezizrazno strmijo v vozilo pred seboj. Brisalci ritmično nihajo sem in tja, sem in tja in odstranjujejo dežne kaplje, ki padejo na steklo, kjer se razlijejo v velik madež. Po stranskih steklih kapljice počasi polzijo navzdol. Brez volje, brez ideje. Gredo navzdol preprosto zato, ker jih k temu sili gravitacija. Dežuje.

Poletno jutro

Današnje jutro je bil nekaj posebnega. Zbudili so me zvedavi sončni žarki, ki so trkali na moje veke. Odprl sem veke in zaslepila me je močna bela svetloba. Ko so se mi zenice končno dovolj zaprle, da sem videl kaj več kot le belino, me je presenetil čudovit dan, ki je bil na oni strani stekla. Takoj sem odprl okno in z vsemi pljuči zajel svež spomladanski zrak. Njegova ostrina mi je segla v vsak pljučni mešiček in občutek je bil nekaj izrednega.

Nabit z energijo sem se skobacal iz postelje in ob poslušanju žgolenja ptic na bližnjem drevesu sem se odpravil v kopalnico. Pogledal sem v ogledalo in presenečeno uzrl mladega moškega, ki me je gledal z velikim optimizmom v očeh. Dvignil sem spodnjo ustnico tako, da je prekrila zgornjo. Obraza v ogledalu je postal neizmerno smešen in sem se od srca nasmejal.

Odprl sem ventil pipe in pritekla je kristalno čista studenčnica. Z rokami sem jo ujel v dlaneh in opazoval, kako valovi. Kot gorsko jezero v lahnem vetriču se je ta kristalna tekočina lesketala v mojih rokah. Počasi sem razprl dlani in voda je mirno tekla dalje. Ponovno sem sklenil dlani, počakal, da so se napolnile z vodo in jih ponesel proti obrazu. Voda me je dobro osvežila.

Vrnil sem se v spalnico. Zastrmel sem se skozi okno in opazoval, kako travne bilke valovijo v lahnem vetriču poletja. Kmet še ni pokosil trave in zelene trave so bile prepredene z različnimi cvetočimi rastlinami: kadulje, ivanjščice, grinti. Vse to se je prelivalo v živo impresionistično sliko.

Preoblekel sem se in se odpravil po stopnicah v kuhinjo. Skuhal sem si pravo Kneipp belo kavo z veliko mleka. Pograbil sem časnik, ki je ležal na mizi in se odpravil na vrt. Časnik sem odložil na mizo in se razgledal po vrtu. Bilo je pravo sveže poletno jutro, nasičeno z različnimi opojnimi vonjavami. V zraku je bila neke vrste spokojnost, ki so jo popestrili zvoki letečih žuželk, ki so švigale sem in tja po svojih jutranjih opravkih. Rahli vetrc mi je mršil lase. Počasi sem vdihnil, da mi je sveži zrak napolnil pljuča.

Usedel sem se na klop in k obrazu približal skodelico s kavo. Njene vonjave so me opajale in napovedovale bogato aromo tekočine. Počasi sem jo srknil in jo zadržal v ustih. Žlahtna aroma je zajela vse brbončice. Občutek sem še podaljšal, tako, da sem kavo zadržal v ustih. Nekaj časa sem strmel v bližnji cvetoči rožni grm, preden sem prijetno tekočino spustil proti želodcu.

V bližnjem grmičevju je začel kos peti svojo melodijo. Bila je vesela in optimistična in prava simfonija za ušesa, ki se je zlivala z brnenjem žuželk. Počasi sem pogled dvignil in zagledal sinje modro nebo, ki se mi je smejalo.

Pomislil sem: "Kako je življenje lepo!"

Dravski most

Danes sem brkljal med starimi skladbami. In sem našel Dravski most od Nece Falk. Gre za pesem, ki je kratka zgodbica. Razočarana ženska, ki v trenutku besa naredi neumnost. Konec je pričakovan.

Besedilo je brez okraskov brez čustev. Zgolj zapis. A zapis postane čustven, ko Neca zapoje.



Neca Falk: Dravski most

Obljubljal je, da me bo vzel
in graditi dom začel,
ki pomenil bo prostost
in bo trden kot dravski most.

Prosila sem, naj gre z menoj,
pa čeprav samo še nocoj,
tam na mostu je priznal,
da je drugi ljubezen dal.

Ne vem kaj mi je, takrat bilo,
ko sem ga prijela za roko,
zaklical je še na pomoč
in izginil v temno noč.

Naslednje jutro so prišli
in ljudje in orožniki,
odpeljali so me tja,
kjer izgubila sem moža.

Net generacija - izgubljena generacija?

Kdo so net generacija, so se na odprtju razstave net generacije spraševali Mojca, Tomi in Vasja. Ugotovili so, da to oni pač niso. Res je. Vsi trije so prestari, da bi sodili v net generacijo. In kdo so potem net generacija.

Net generacija so tisti ljudje, ki so se srečali z internetom v svojem otroštvu, takrat, ko človek začne namensko spoznavati tehnologijo okoli sebe in ta začne nanj in njegov razvoj močno vplivati. Zase lahko rečem, da sodim v računalniško generacijo, saj sem se tam okoli 8 leta starosti začel spoznavati z računalniki. Internet se je pri nas začel aktivno širiti okoli leta 1996, široko razširjen pa je postal šele po letu 2000. Sklepamo lahko, da se je net generacija začela pojavljati okoli leta 2000 in da so najstarejši pripadniki net generacije stari okoli 15 let. So torej v puberteti in najbolj dovzetni za vplive dejavnikov, ki niso domača vzgoja. Obenem pa so tudi najbolj uporni. Da pa so zadeve še bolj zapletene, pa nimajo angela varuha v obliki staršev, saj ti ne poznajo dovolj interneta, ker se z njim v otroštvu niso srečevali. Pa tudi niso računalniška generacija, saj ima ta šele v zadnjih nekaj letih prve otroke, ki bi vsaj malo poznala nevarnosti uporabe te sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije.

In kdo jim lahko pomaga, če ne starši? Odgovor na to vprašanje je zelo zahteven. Lahko bi rekli, da vsi. S tem, da jim ves čas na vseh koncih in krajih (v šoli, doma, na televiziji, na internetu), po malem in na prijazen ter zanimiv način posredujemo informacije, ki jih potrebujejo. Seveda pa tu nastane problem, ker so precej neosveščeni ravno tisti, ki bi te informacije lahko in morali posredovati.

Na srečo je kar nekaj organizacij, ki skrbijo za osveščanje. To prednost pa net generacija ima pred računalniško generacijo. Nam ni mogel pomagati nihče. Z vsemi težavami in nevarnostmi uporabe računalnikov (predvsem računalniških igric) smo se morali spopadati sami. Kajti mi smo bili tisti, ki smo poznali in obvladali računalnike. Za starejše je bilo to deveto čudo.

Glede na to, da je veliko predstavnikov računalniške generacije, ki se zaveda nevarnosti interneta in sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij, se po mojem mnenju ni bati, da bi bila net generacija izgubljena generacija.