Drug poleg drugega leživa in mehke rjuhe naju nežno božajo. Mirno dihaš v sproščenem snu. Gledam linije tvojega telesa, ki jih izrisuje svilena rjuha v bledi svetlobi zahajajoče lune, ki prihaja skozi odprto okno. Misli mi ne dajejo spati. Sprašujem se, sva skupaj ali pa je med nama neskončna vrzel? Sprašujem se, kam sva prišla, kam sva pripeljala svojo ljubezen. Sva uspela res vse, kar sva imela izgubiti na tej svoji skupni poti? Kje sva zašla, da sva izgubila strast, željo, potrebo in navdih za svojo ljubezen?
Ti si nekje drugje. To čutim. To vem. Ko prideš domov, imaš v očeh nekaj tujega, nekaj meni neznanega. Tvoje misli plešejo na melodijo, ki ne zaziblje v najin ples. Ko te pobaram po dogodkih današnjega dne, govoriš prazno, zdolgočaseno in odsotno. Slišim besede, sprejmem stavke, a jih ne razumem. Tvoj glas se zlije v nekakšen nerazumljiv šum. In vse, kar mi preostane, je, da ti tiho sledim po prstih kot izgubljena senca in se vrnem v najine sanje, ki si jih zapustila.
Sara, kje si sedaj, ko ti ljubkujem ramena? Si budna? Misliš name? Reci, da me ljubiš, reci, da me pogrešaš. Reci tiho, da si še vedno moja! Sara, bodi takšna, kot si bila, ko sva se prvič srečala. Bodi takšna, kot si bila, ko sva se prvič ljubila. Ne bodi sebična, ne kradi mi najine blazine, ne jemlji mi najine odeje, ne teptaj najine ljubezni.
Na začetku je bilo vse tako lepo. Zaljubljeno sem te božal po licih, ko si me s svojimi globokimi očmi, polnimi ljubezni, poželjivo gledala. Videla sva prihodnost, pogovarjala sva se o svoji ljubezni, gradila sva svoje skupno življenje. Čas je tekel in počasi se je ljubezen drobila. Marsikaj zlega sva naredila, marsikaj neprijetnega sva doživela. Bili so težki dnevi, bile so še težje noči. A sva jih preživela. Družila naju je ljubezen in z njeno pomočjo sva premagala še tako težke ovire.
Oprosti mi Sara vse grobe besede, ki sem jih izrekel. Oprosti mi, vse zle misli, ki sem jih imel. Oprosti mi vsako dejanje, s katerim sem te prizadel. Žal mi je, zelo žal. Bojim se, da te bom izgubil, bojim se, da sem te izgubil. In, Sara, odpustim ti vse zle besede in dejanja. Nič ni hujšega, kot da bi ostala brez najine ljubezni. Ni je večje grozote, ki jo lahko narediva drug drugemu, kot da dokončno ubijeva svojo ljubezen.
Sara, podaj mi svojo roko, da naju znova poveže ljubezen. Spremenila naju bo, le verjeti morava vanjo. Ljubezen nama bo pomagala v dobrem in zlu, če si bova to želela. Sara, rad bi te ljubil, kot sem te ljubil nekoč. Rad bi bil ljubljen, kot sem nekoč že bil.
Temen oblak je zakril bledo luno in linije tvojega telesa so se izgubile v temi. V daljavi je slišati grmenje prihajajoče nevihte. Počasi, da te ne bi zbudil, se obrnem. Žalostno zavzdihnem. Rad bi te ljubil, neznanka v moji postelji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar