Odrešitev v čaši žganja

Slika: ISOStock

Štiri stene me ločijo od sveta in požirek žganja me loči od dna. Skozi okno opazujem ljudi, ki po ulici hitijo za svojimi sanjami. Utrujen sem. Od neuspešnega uresničevanja iluzij.

Kozarec žganja v roki in žalosten pogled skozi okno, skrit za zaveso. Pogled je utrujen od neštetih bitk, ki sem jih izgubljal eno za drugo. Tresoča roka me spominja na rane, ki se nikoli niso zacelile. Črepinjasto srce je le še bled spomin na upe v davni preteklosti, ki sem jih gojil o lepi prihodnosti. Prihodnost je tu. Črna, zavita v žalost, polna trpljenja in polna spominov na sanje, ki se niso nikoli uresničile.

Življenje mi je odveč. Naveličan sem ga. Zjutraj se zbudim v prazni postelji. Zrem v bel strop. Skušam vzpostaviti ločnico med sanjami noči in resničnostjo dneva. Mine nekaj debelih minut, da se prestavim v resničnost. Vedno vem, kdaj se to zgodi. Takrat zaboli. Začutim praznino, obup in razočaranje. Zavem se, da je pred menoj še en izgubljen dan trpljenja in bolečine. Brezvoljno se postavim pokonci in se brezvoljno, brez pričakovanj ter razočarano podam v nov dan.

Od odrešitve me loči le požirek žganja. Z njim bom dosegel dno in vse se bo končalo. Ne, ne bo novega začetka, ne bo novega upanja. Bo le črn, zamorjen konec. Končna odrešitev. Dno. Srečni konec ne obstaja. To je plehka izmišljotina pravljičarjev, ki želijo v bralcu vzbuditi lažno upanje, da obstajajo srečni konci. Konci, ki ponudijo dokončno odrešitev, so vedno polni trpljenja in solz.

Le žganje nudi odrešitev. Za nekaj trenutkov.

Prazni kozarec pade iz tresoče roke in se razleti na trdih tleh. In stene izginejo in skrbi izginejo in na koncu tunela je luč odrešitve, upanje in lepo življenje.