Potrkal je na vrata čisto na koncu temnega hodnika. Srce mu je pospešeno razbijalo, bil je pod stresom.
»Tokrat pa zadnjič. Še danes in nikoli več ga ne vidim. Danes znam,« je pomislil preden je potrkal.
»Naprej,« se je zaslišalo iz notranjosti.
Srce mu je začelo hitreje biti. Pritisnil je na kljuko in vstopil v pisarno. Dve steni so zapolnjevale omare. Stena nasproti vrat je bila v oknih s pogledom na velik park pred fakulteto. To je bila odlična točka za pogled študentov, ki so se zaradi neznanja znašli v zadregi. Na najbolj oddaljeni steni je visela črnobela fotografija znanega matematika. V pisarni sta bili dve mizi. Prva, bližje vratom, je bila namenjena študentom na izpitih, druga je bila namenjena delu. Obe sta bili založeni z množico papirjev.
Pozdravil je in se prisiljeno nasmehnil. Profesor, star okoli 65 let, je sedel za mizo in ga pogledal izza očal.
»Dober dan. Kar usedite se, bova takoj začela.«
Usedel se je na stol, ki je bil najbližje profesorjevi mizi. Brez misli je opazoval pisarno in čakal na prvo vprašanje. V sebi je čutil napetost, ki jo je tako dobro poznal.
Na tem izpitu je bil tretjič in to je pomenilo, da ga bo po vsej verjetnosti naredil. Značilno je bilo, da je večina študentov ta izpit opravila v tretjem poskusu. To je bila profesorjeva kaprica, saj je običajno študente dvakrat vrgel, preden so v tretje naredili, neodvisno od njihovega znanja.
»Kako je Blaž? Ste se dobro pripravili,« je s hinavskim prizvokom vprašal.
»Učil sem se veliko, in mislim, da tudi znam.«
»No bova videla ali ste se samo učili ali tudi kaj naučili,« se je zasmejal in se naslonil na veliko naslonjalo stola. Zlobno ga je pogledal v oči in začel:
»Torej, najprej mi povejte, …«
Blaž ga je pozorno poslušal.
»Oh kako lepo, pa saj to znam,« je pomislil in brezhibno odgovoril na vprašanje, čeprav so se mu besede nekoliko zatikale.
Ko je bilo prvo vprašanje mimo, se je počutil bolj sproščenega pa tudi misli so tekle bolj tekoče. Počutil se je samozavestnega.
»Dobro. Sedaj pa poglejva …«
Drugo vprašanje ga je postavilo v zadrego. Vedel je prvi del odgovora, drugi del mu je manjkal. Ko je zaključil s prvim delom odgovora, je samozavestno nadaljeval. Profesor ga je ustavil in takoj postavil podvprašanje. Začel je mencati, saj ni vedel, kaj bi odgovoril.
»Tole se pa niste naučili, kajneda,« je strogo vprašal.
Blaž je bil tiho. Vedel je, da je ob takšnih vprašanjih najbolje molčati. Če se bi branil, bi si svoj položaj le še poslabšal. Začel se je potiti. Vedel je, da, če na naslednje vprašanje ne odgovori, bo lahko odšel brez vpisane ocene v indeks.
»No pa pojdiva naprej. Povejte mi, …«
Sam pri sebi se je zasmejal. Postavil mu je vprašanje, na katerem ga je pri prejšnjem poskusu vrgel. Takrat je bil prepričan, da je na vprašanje pravilno odgovoril in če ne bi imel dovolj izkušenj s profesorjem, bi se zagotovo začel z njim prepirati, saj je bil v svoje znanje povsem prepričan. Profesor pa ga je zavrnil in mu, preden ga je poslal iz pisarne, povedal drugače, kot je imel v glavi. Takoj, ko je zapustil njegovo pisarno, je vzel v roke knjigo in preveril ali je povedal prav ali ne. In v knjigi je pisalo natanko tako, kot je povedal. Bil je besen, saj je vedel, da ga je profesor vrgel zgolj z namenom, da bo še enkrat opravljal izpit. Sedaj se je odločil, da bo odgovoril natanko tako, kot mu je profesor nazadnje povedal, pa čeprav je bil prepričan, da je bilo to narobe. In profesor je bil zadovoljen.
»Dobro,« je pokimal in želel nadaljevati s četrtim vprašanjem. Vendar ga je Blaž prekinil.
»Oprostite gospod profesor, ali vas lahko nekaj vprašam.«
Profesor je presenečeno pogledal: »seveda!«
»Zadnjič ste mi postavili povsem enako vprašanje pa po vašem mnenju nisem pravilno odgovoril. Sedaj sem povedal tisto, kar ste mi zadnjič vi povedali kot pravilni odgovor na vprašanje. Zdaj me pa nekaj zanima. V vaši knjigi na strani 67 v tretjem odstavku piše …«
Citiral mu je odstavek, ki je bil povsem enak, kot je zadnjič odgovoril na vprašanje in zaradi tega padel.
»Zakaj je to napačni odgovor,« je vprašal.
Profesor ga je najprej zaprepadeno gledal, nato zardel v obraz in začel mencati. Razlagal je nekaj o tem, da je lahko tako ali drugače in da je v bistvu oboje prav, ali pa tudi ne, odvisno od primera.
»Pa sem te dobi, podlež stari. Zdaj se pa zapletaš kaj? Dobro veš, da sem ti zadnjič pravilno odgovoril. Škoda, da ni še koga drugega tukaj, da bi videl kakšen bedak si izpadel,« se je motalo po Blaževi glavi. V tem trenutku mu je bilo povsem vseeno ali izpit opravi ali ne, saj se mu je pravkar maščeval za vse trpljenje, ki ga je doživel pri vseh izpitih, ki jih je pri njem opravljal, ta pa je bil zadnji izmed njih. In to je bilo veliko zadoščenje zanj, ki bi odtehtalo vsa nadaljnja ponavljanja izpita.
Ko je profesor prenehal z mencanjem, se je Blaž zavedel, da ima pred seboj le še tri vprašanja. Še vedno lahko pade, vendar je polovica izpita za njim.
Profesor je bil razdražen, to se mu je videlo na obrazu. Če bi pogled ubijal, bi s svojim pogledom naredil pokol, kot ga naredi letalska bomba, ki pade v sredino pešadije.
Zastavil je četrto vprašanje, ki je bilo lahko in Blaž je brezhibno odgovoril.
»Dajte indeks,« je siknil.
Blaž ga je presenečeno pogledal.
»Kaj je že konec,« se je spraševal, ko je izročal indeks profesorju. Ta ga je živčno vzel v roke in začel vpisovati oceno.
»Sedmica bo za vas dovolj. Se strinjate?«
»Vredu.«
Bil je prepričan, da si zasluži višjo oceno, vendar je sklenil, da sprejme ponujeno in se z izpitom ne ubada več. Če je ne bi hotel sprejeti, bi zagotovo dobil še manjkajoči dve vprašanji, ki pa bi lahko bili takšni, da ne bi ne znal, ne mogel odgovoriti.
Profesor mu je izročil indeks.
»Nasvidenje,« je še dodal in se navidezno zatopil v papirje na mizi. Blaž je ves vesel zapustil pisarno. Opravil je še zadnji izpit in imel dogodivščino, ki jo bo še lahko dolgo pripovedoval kolegom prijateljem in znancem.
