Ne praskaj se...

Ne praskaj se tam, kjer te ne srbi.

Da bi se ljudje, v medsebojnih odnosih tega le držali!

Zamrznjeno srce

Zmrznjen sneg škripa, ko hodim po ozki gazi proti domu. Na nebu sije bleda luna. Polna je. Mrzel zrak žgečka po nosu in ušesih. Še bolj se zavijem v debel plašč in skušam zadržati kar se da veliko toplote. Gola drevesa se pnejo nad menoj, kot otrpli velikani, ki se jim je ustavil čas. Pri vsakem izdihu pred menoj nastane majhen oblaček vodne pare, ki se hitro porazgubi v mrzli noči. V prste na nogah me zebe in skušam čim prej priti v varno zavetje toplega doma. Daleč spodaj v dolini migotajo luči. Ura je pozna in večina ljudi že trdno spi. Hlad me obliva.

Zavijanje v topel plašč ne pomaga prav veliko, saj ni mraz le zunaj. Tudi notri je mraz. Moje srce je hladno. Ledeno hladno. Zamrznilo je tistega nesrečnega dne,... Rekla si, da to ni to in da rabiš nekoga drugega. Da te dolgi sprehodi ob morju motijo in da težko prenašaš večere ob svetlobi sveč. Rekla si, da rabiš dinamiko, dogajanje in da sem zate prava cokla. Da te oviram pri razvoju.

In si šla.

Nisi se ozrla nazaj, nisi več poklicala, odšla si. Dolgo sem potoval in te iskal. Spraševal ljudi ali so te videli. Nisem te našel. Nekega dne, nisem štel koliko jih je minilo od tvojega odhoda, je srce otrpnilo in zajel ga je neskončen hlad. Odšel sem v te višave, kjer mraz nikoli ne popusti. Družbo mi delajo le stara zmrznjena drevesa, ki so spomenik nekdanjim časom. Nikoli več se ne vrnejo, kot se ne vrneš ti.

V daljavi zagledam obrise koče. Ni velika. Ravno dovolj, da je v njej prostor za posteljo, mizo, stol in štedilnik, na katerem je mogoče skuhati obed. Iz dimnika se ne kadi in nihče me ne pričakuje. Vrata se odprejo z glasnim škripanjem. Vstopim v temno notranjost. V štedilniku ne prasketa plamen in v prostoru je ledeno hladno. Tako hladno je tudi v mojem srcu.

Ljubezensko pismo (8)

Draga Sara!

Izpolnila si mi veliko željo. Želel sem si nekaj in ti si mi to podarila. In danes sem vesel kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Včeraj sem se poglobil v tvoje oči. Najprej sem se izgubil in kot izgubljen turist v velikem mestu taval brez cilja. Malo levo, malo desno, pa naprej in nazaj. Opazoval sem lepote mesta in si skušal čim več vtisniti v spomin. A spomin ni povsem zanesljiv in nesrečen, ker s sem pozabil fotoaparat, sem si skušal zapomniti čim več lepot, o katerih bom lahko doma užival znova in znova in znova. Tako izgubljen sem skoraj pozabil, kaj je bil moj namen: odkriti vsaj najmanjši plamenček ljubezni. Bil sem prestrašen. Bal sem se, da bom naletel na veliko vedro hladne bistre studenčnice, ki bo hitro in brez vseh čustev prekrila moj plamenček, ki bo žalostno ugasnil. Ni bilo tako. Našel sem plamen. Bil je večji kot moj.

Oba plamena, moj plamenček in tvoj plamen, sta se nenadoma združila, da so letele naokoli iskre, kot letijo iskre, ko gospodar naloži nova polena na ugašajoči plamen peči v osamljeni gorski kmetiji, bičani od mrzli zimskih vetrov in ledenih snežink.

V trenutku sem spoznal, da nisem edini, ki ga je opoj ljubezni zapeljal v omamo zaljubljenosti. Bila sva dva, ti in jaz. Moje srce je zaigralo melodijo ljubezni, ki je veselje in srečo spajala v večnost.

V meni se je plamenček razvil v plamen.

Bilo je lepo

Bilo je super.
Lepo je bilo.
Bilo je zanimivo.

Čas se je iztekel.
Zabavali smo se.
Ostali so le spomini.

Čas je, da grem,
čas je, da grem.
Vsaka stvar se enkrat konča.

Na božičnem sejmu

Hladen vetrič je božal množico ljudi, ki se je zbrala okoli stojnice s kuhanim vinom. Zaviti v tople plašče so srebali vroče kuhano vino iz keramičnih skodelic, se pogovarjali in smejali. Mimo so hodili ljudje, ki so se sprehajali od ene stojnice do druge in opazovali njihovo ponudbo. Stojnice so bile bogato razsvetljene, police pa so se šibile pod različnimi izdelki: tu so bili plišasti pajacki, tam novoletno okrasje, izdelki iz medu, likerji in kolači. Za vsakega se je nekaj našlo. Množica ljudi, domačinov in turistov, se je sprehajala med stojnicami, pregledovala ponudbo in tu in tam je kdo kaj kupil. Nad stojnicami so bile razobešene lučke. Nekatere so tvorile neskončne verige, druge so oblikovale zvezdice. S svojo medlo svetlobo so osvetljevale trg pod seboj. Iz zvočnikov, obešenih na okoliške zgradbe, je igrala nežna klasična glasba. Na stopnišču cerkve je zborček prepeval božične pesmi poslušalcem, ki so se zbrali v polkrogu.

Stala si mi nasproti. S premraženimi dlanmi si oklepala skodelico s kuhanim vinom, iz katere se je počasi vila vodna para in se izgubljala v suhem zraku. Dolgi plavi lasje so ti padali preko belega šala, ki ti je božal žametni vrat. Z zvedavimi očmi si me gledala, medtem ko sem ti razlagal o neumnostih, ki so iz mene prihajale zaradi nekaj požirkov kuhanega vina. Ta se je znašel v povsem praznem želodcu, ki ni zaužil ničesar že od poznih dopoldanskih ur. Rahlo se mi je vrtelo v glavi in misli niso bile povsem jasne. Zapeljivo si se smehljala in v očeh so se ti svetile iskrice. Klepetala sva. Ljudje so hodili mimo naju, a jih nisva opazila. Bila sva le ti in jaz, množica novoletnih lučk in mraz, ki naju je ščipal v lica.