Jutranja negotovost

Fotografija: Krtek

Zjutraj se zbudim. Zunaj prepevajo ptice, sonce je začelo kukati izza velikega hriba in ljudje spodaj na ulici hitijo v službe. Nekateri so veseli, drugi so zaskrbljeni, večini pa je popolnoma jasno, kako se bo odvijal današnji dan, ta teden ta mesec, to leto. Spravim se v sedeč položaj. Nisem spočit. Daleč od tega. Nisem utrujen od dogodkov zadnjih nekaj mesecev, od pričakovanj, od dela. Ne. Utrujen sem od negotovosti zadnjih nekaj mesecev.

Zadnje tedne se zjutraj zbudim, če imam srečo, po prespani noči. Če sreče nimam, je za menoj noč gledanja v temo in premetavanja po postelji. Ko zberem toliko moči, da se odpravim v kopalnico, se izogibam pogledu v ogledalo. V njem vidim senco svoje nekdanje podobe. Zaskrbljen obraz, veliki temni podočnjaki, zgubano čelo. Vse to ni posledica dela, ne optimizma, ne pričakovanja ne navdušenja. Vse to je posledica negotovosti.

Pomanem si oči in si zmasiram obraz. Nič bolje ni. Mežikaje gledam ven v sončen dan. Ne radosti me. Še en dan, ko se bo negotovost le še poglabljala. Bolje bi bilo, da bi se pokril z odejo in ves dan preležal v postelji. A to ne gre. Delo čaka. Pa čeprav je njegov učinek negotov. Treba ga je opraviti, pa ne le zato, da bo opravljeno, temveč predvsem zato, da za nekaj ur iz možganov izbrišem negotovost. Negotovost se z vsakim dnem poglablja in nič ni videti, da se bo kdaj končala. Vedno močnejša postaja in vedno bolj agresivno načenja optimizem, ki mi še vliva nekaj upanja. Upanje umre zadnje. In kaj se zgodi, ko umre še zadnje upanje?

Globoko zavzdihnem in se počasi spravim iz postelje. Obujem copate in se sprehodim do okna. Nekaj časa opazujem dogajanje zunaj na cesti. Ljudje hitijo sem in tja. Rad bi bil med njimi, rad bi bile eden izmed njih. Odidem v kuhinjo in v velik grelnik vode natočim za skodelico vode. Vključim grelnik in počasi oddrsam v kopalnico. Odprem vodo in pod curek postavim dlani, v kateri ujamem nekaj hladne vode. Na hitro si umijem obraz in zaprem vodo. Pogledam v ogledalo. Pred menoj je neobrit obraz z velikimi podočnjaki. Oči so otožne. V njih ni veselja, le razočaranje je videti. Razočaranje nad življenjem, brez upanja na prihodnost. Razmišljam, kot že tolikokrat do sedaj, zakaj se mi je to zgodilo. Padel sem v spiralo, ki sili le še navzdol. Vsak dan je slabše, vsak dan imam manj upanja in vsak dan sem bližje dokončnemu propadu. Moja psiha se počasi razkraja. Vsak dan odleti majhen košček in vedno bolj sem podoben kupu nesreče.

Iz razmišljanja me zdrami značilni pok iz kuhinje, ki naznanja, da se je grelnik vode izključil. Brezvoljno odidem v kuhinjo. Obstanem pred polico, kjer so zloženi čaji. Izberem črnega s cimetom. Danes ga zelo potrebujem, da me malo razvedri. Iz škatle vzamem filter vrečko iz omare pa skodelico. Natočim vodo in namočim čaj. Pogledam na uro in se vrnem k oknu. Lep dan je zunaj in lepo bi bilo oditi nekam v naravo. Toplo sonce bi me grelo in veter bi me nežno božal, ko bi se vzpenjal na katerega izmed hribov. Na vrhu bi legel v trato in brez misli opazoval oblake na nebu. Pozabil bi na položaj v katerem sem se znašel. Vsaj za kakšno urico ali dve. A, ko bi se vrnil v dolino, bi bilo vse enako, nič se ne bi spremenilo. Mimo okna leti ptica. Kako ji zavidam življenje. Je jasno začrtano in natančno ve, kaj bo počela jutri. Njeno življenje ima smisel.

Na mizi zazvoni telefon. Pogledam na zaslon. Izpisano je ime dobrega prijatelja. 'Le kaj bi spet rad?' pomislim. Zagotovo me bo skušal razvedriti in me prepričevati, da moje življenje ni brez smisla, da gre naprej in da moram optimistično gledati v prihodnost. Nikoli mu nisem verjel, ker sem prepričan v svoj prav. Če si v nekaj prepričan, te je težko prepričati v nasprotno. In jaz sem bil prepričan, da je moje življenje negotovo. Telefon vrnem na mizo.

Odidem v kuhinjo in iz skodelice odstranim filter vrečko. Odprem hladilnik in iz njega vzamem mleko v tetrapaku. Čaju v skodelici dodam za dva požirka mleka. Mleko vrnem v hladilnik in se s skodelico čaja vrnem pred okno. Opazujem listje na bližnjem drevesu, ki trepeta v lahnem vetrcu. Z nosom se približam čaju v skodelici. Prijeten vonj po cimetu se poigra z mojimi čutnicami. To zelo blagodejno vpliva na moje misli. Naredim dva požirka čaja. Prijeten okus se mi razlije po ustih. Všeč mi je. Okus po cimetu in pravem črnem čaju mi počasi prežene črne misli. V sebi začutim prijetno zadovoljstvo. Negotovost današnjega dne začne bledeti, dokler počasi povsem ne izgine. Na obraz se mi čisto tiho prikrade droban nasmešek in preplavi me dobra volja, ko napravim še zadnji požirek čaja. Skodelico odložim na mizo, vzamem v roke telefon in vrnem neodgovorjeni klic. Pred menoj je nov dan poln novih priložnosti.