Smrt bojevnice

Slika: Art Abyss

Sunek hladnega vetra je s tal pobral nekaj suhega snega in ga zavrtinčil. Zaprla je oči, da je niso drobni ledeni kristali zaščemeli. Dovolj je imela tega dolgotrajnega čakanja. Želela se je vrniti v mesto, kjer jo je čakala topla soba s kaminom. A ukaz je bil ukaz. General jo je poslal na srečanje z ovaduhom, ki naj bi prinesel najnovejše podatke o namenih sovražne vojske. Zeblo jo je in z rokama se je objela preko trebuha. Da bi ji bilo topleje. Kovinski oklep jo je sicer ščitil pred vetrom, ne pa tudi pred mrazom. Čeprav je imela pod oklepom topla volnena oblačila, pa je že predolgo stala na tem mrazu. Že nekaj časa je drgetala.

Prestopila se je na mestu, ko jo je zadel nov sunek vetra. Ni ji bilo všeč, da je morala čakati na tej zasneženi jasi. Preveč je bilo odprto, preveč razgaljeno se je počutila. Za velikimi debli dreves bi se lahko skrival sovražnik. Kljub vsej pozornosti ne bi mogla prepoznati skritega morilca z lokom. Hitro se je obrnila in pogledala v drugo smer. Imela je občutek, da jo nekdo opazuje. Pa ni bilo nič. Le veter se je igral s snegom.

Spraševala se je, zakaj jo je general izbral za to nalogo, a odgovora ni poznala. Verjetno jo je izbral, ker je bila izkušena in zanesljiva bojevnica. Neopazno se je morala izmuzniti iz mesta in oditi na to jaso pol dneva hoda daleč. Tu bi se morala dobiti z ovaduhom, prevzeti papirje in se vrniti nazaj. Še pred večerom bi morala biti nazaj. Zdaj pa je tu že predolgo čakala ovaduha in večer pred toplim kaminom se je vse bolj odmikal. Pomislila je, da se zagotovo ne bo vrnila pred polnočjo.

Spreletel jo je srh in nagonsko je prijela za ročaj meča. Napeto je pogledala v smeri, od koder naj bi prihajal pogled, ki ga je ponovno začutila. Napenjala je oči, a videla ni nič drugega kot debla dreves potopljenih v zimsko spanje, belino snega in ledene kristalčke, s katerimi se je igral veter.
»Očitno imam privide,« je pomislila in odmaknila roko z meča.
»Prekleta vojna mi je že prišla do živega,« je zabrundala sama pri sebi. »Kje je ta prekleti ovaduh? Že davno bi moral biti tu.«
Živčno se je prestopila. Najraje bi se vrnila. A ukaz generala je bil jasen. Počakati, da pride ovaduh. Da ne bi prišel, ni bilo dvoma. Bil je najboljši človek njihove obveščevalne službe.

Želela si je, da bi se ta vojna končala. Pet let so se bojevali za bogato ravnino med obema deželama, kjer so bila najboljša polja daleč naokoli. Ironično so bila ta polja sedaj eno samo veliko pokopališče vojakov. Polj že od začetka vojne ni nihče obdeloval, saj so postala bojišče. Ne ena ne druga dežela od tega ni imela nič. Le pomanjkanje hrane. Toliko jih je že umrlo v tej vojni, pa še vedno ni bilo videti konca. Izgubila je vse prijatelje, s katerimi se je pridružila vojski. Enega za drugim so pokončali sovražnikovi meči. Novih prijateljev si ni iskala, saj jo je vsaka smrt zelo prizadela. Živela je osamljeno življenje bojevnice v veliki vojski. In včasih se je prav čudila, kako je sploh preživela do sedaj. Prepričana je bila, da ima neizmerno srečo, ki pa se bo nekega dne iztekla. Bala se je, da je ta dan prišel danes. Zbudila se je zgodaj pred sončnim vzhodom z neprijetnim občutkom, ki je ni hotel zapustiti. 

Sedaj je na tej jasi v mrzlem in vetrovnem vremenu čakala ovaduha, ki ga morda niti ne bo. Ponovno jo je spreletel srh. Ozrla se je v smer, od koder naj bi jo nekdo opazoval in za trenutek zagledala puščico, ki se ji je približevala. Še preden je lahko karkoli naredila, je v prsih začutila močno bolečino. Hipoma so postala njena kolena mehka. Nemočno se je zgrudila v sneg. Z rokama je segla proti sredini prsi. Tam je tičala puščica. Z muko jo je pogledala. Bila je drugačna od puščic, ki jih je poznala. Ni bila lesena. Bila je kovinska. Prediralka ščitov. O njej je slišala govorice, ki so se širile med vojaki, a nihče je še ni videl. Ona jo je videla, ona je bila njena žrtev. Bolečina v prsih je z vsakim vdihom postajala močnejša. Na snegu se je začela delati rdeč madež.
»Moja kri. Moja rdeča kri. Moja življenjska tekočina odteka iz mene in s seboj odnaša moje življenje. Danes se je moja sreča resnično iztekla. Konec je. Sprejmi me bog teme v svoje kraljestvo. Prihajam.«
V ušesih ji je začelo močno šumeti in svet okoli nje se je začel zlivati v neprijetno belino. Še enkrat je mukoma vdihnila, za nekaj trenutkov zadržala zrak v sebi in počasi izdihnila.

V belem snegu je sredi rdečega madeža krvi ležalo truplo mlade bojevnice s puščico v prsih. K njej je pristopil v belo oblečen morilec. Prijel je za puščico in jo potegnil iz njenih prsi. Dobro si jo je ogledal. Ost je bila videti nedotaknjena. Zadovoljno je zamrmral in jo spravil v tulec k drugim, enakim puščicam. Pogledal je proti nebu in pomislil, da bo kmalu začelo snežiti. S hitrim korakom se je odpravil v smeri, iz katere je prišel. Čim prej se je hotel vrniti v zavetje trdnjave, kjer je bil nastanjen. Tam so ga čakali tovariši, topel ogenj, pijača in jedača.