Jutri nikoli ne pride

Always lived my life alone,
Been searching for a place called home.
I know that I've been cold as ice,
Ignored the dreams, too many lies.
Somewhere deep inside, Somewhere deep inside me,
I found ... the child I used to be
And I know that it's not too late
Never,
Too late...

(Uvod v Nessaja od Scooter.)

Vsak dan se vračam v stanovanje, ki ga imenujem dom. Odprem vrata, prižgem luč. Stanovanje je hladno, stanovanje je prazno. Vstopim v mračen dnevni prostor. Prižgem luč. Prižgem radio. Nihče me ne čaka, nikogar ni. Stopim v kuhinjo. V posodi segrejem vodo do vrelišča. Pripravim zeleni čaj, ki ga v skodelici odnesem v dnevno sobo. Sedem v fotelj. Pomirjajoča glasba prihaja iz zvočnikov. Opazujem sliko na steni. Predstavljam si, da sem del slike, da sem del čistega veselja srečne družine.

„Družina je zato, da drži skupaj. Srečna družina.“

Stanovanje je hladno. Hladen sem jaz. Bili so časi, ko sem sanjal, bili so časi, ko sem upal. Bili so časi, ko so bili pritiski prehudi. Svoje srce sem moral zapreti v srebrno kletko, da sem lahko izpolnil pričakovanj drugih. Nisem uspel. Razočaral sem ljudi, ker so bila njihova pričakovanja previsoka. In v vseh teh mučnih letih sem izgubil ključ od kletke. Srce počasi hira, upanje umira. Preveč je bilo pritiskov, preveč je bilo pričakovanj, leta pa so tekla in tekla. Lagal sem si, jutri pa bo pravi čas, jutri pa odklenem srebrno kletko. A jutri ni nikoli prišel, ključavnica je ostala nedotaknjena.

„Od tebe pričakujemo, da boš uspešen. Kaj pomeni uspešen, sprašuješ? Da izpolniš naša pričakovanja, seveda!“

Prijeten okus zelenega čaja z meto mi za hip omami zavest, da za nekaj trenutkov pozabim na osamljenost, da za nekaj trenutkov pozabim na zaklenjeno umirajoče srce. Umirajoče srce opazuje svet skozi rešetke kletke. Podira se. Vse kar so drugi pričakovali od mene, vse, kar sem ustvaril, da bi zadovoljil pričakovanj drugih, se spreminja v prah. Vse kar ostaja, je praznina. Osamljena praznina.

„Na sliki so vsi tako srečni.“

Človek ni sam. Ima prijatelje, ima sorodnike, ima sodelavce. Vsi so tu, a obenem ni nikogar. Nihče ne prisluhne žalostnim klicem zaprtega srca, nihče ne pride na pomoč. Pridejo mimo, pogledajo zaklenjeno srce, a potem gredo svojo pot. Se bo že samo rešilo iz te srebrne kletke, si mislijo. A nihče ne vidi ključa, ki ni daleč. Le pobrati ga je treba in vstaviti v ključavnico. Jaz ga ne zmorem. A če se kdo znajde v težavah, ne gre mimo zaprtega srca. Ustavi se in začne pripovedovati svoje težave. Težave, ki so povsem nepomembne, težave, ki jih je mogoče rešiti čisto enostavno. In vsak tak pogovor zareže v srce rano, da še hitreje hira.

„Znebiti se moram svojih bremen in jih preložiti nate. Meni se ne da ukvarjati z njimi, zato se daj ti.“

Globoko v meni je spomin na majhnega otroka, tistega otroka, ki se je tako rad igral z avtomobilčki in lego kockami, tistega otroka, ki je užival na domačem vrtu, tistega otroka, ki je tako rad imel očeta in mamo. V meni je spomin na tistega majhnega otroka, ki je sanjaril, da bo nekega dne srečen. Ubili so ga. Že davno. S pričakovanji. Ostal mi je le še lep spomin.

„Prevzgajamo otroke iz dobrovoljčkov v cinike – vaš šolski sistem.“

Ni prepozno. Nikoli ni prepozno! Vse se lahko spremeni. Jutri bom odklenil kletko, jutri spustim srce na prosto, jutri zaživim novo življenje. Jutri ne bom več osamljen. Jutri bom srečen!

A jutri nikoli ne pride.

Šestdeset tisoč besed

Leta minevajo v pisanju. Pišem za zabavo, pišem za ljubi kruhek. Besedila so različno dolga z različnimi vsebinami: strokovna, poljudna, informativna, zabavna, domišljijska, ljubezenska. Njihova glavna značilnost je dolžina. Kratka so. Največ nekaj tipkanih strani. Uvod, jedro, zaključek. Zaplet, razvoj, razplet, srečen ali nesrečen. Takšna besedila krepijo domišljijo in pilijo slog. A s časom postanejo prekratka in ne predstavljajo več pravega izziva. Začne se pojavljati želja, po daljšem besedilu, besedilu, ki bi bralca zaposlil za dlje časa kot le nekaj minut. In potem pride ideja za zgodbo.

Lotim se pisanja. Pišem pozno v noč, mučim tipkovnico in s krvavimi očmi zrem v bel zaslon. Mine nekaj tednov. Napisanega je veliko. In se lotim branja. Preberem prvič. Preberem drugič. Preberem tretjič. Razočaranje je neizmerno. Beseda teče slabo, zgodba se ne razvija tako kot bi se morala. Nisem dorasel in zagrizel sem večje jabolko kot sem ga lahko prežvečil. Vrnem se k pisanju kratkih besedil. Pišem, pišem in pišem. Skupaj napišem raznih besedil za debelo knjigo. Nekega junijskega dne v sproščenem vzdušju severno dalmatinskega otoka, pade ideja za ljubezensko zgodbo. Sedem za računalnik in dan in noč prenašam podobo iz domišljije v elektronsko obliko. In nastane zgodba o Andreji in Lovrotu. Želje so za nekaj časa potešene.

Čas mineva, berem knjige in pišem besedila. V glavi pa zori velika zgodba. Zori ljubezenska zgodba v izmišljenem svetu o ljubezni med fantom in dekletom, ki sta vpletena v veliko zgodbo, povezano z reševanjem sveta. Priskrbim si literaturo, da bo v pomoč pri oblikovanju novega sveta. A knjige ležijo neprebrane na mizi. Zgodba, ki se je porajala v glavi, se začne izgubljati v megli in preden je zapisan prvi stavek, je izgubljena. Razočaran se odločim, da knjige pospravim na police in se s tem ne ukvarjam. Berem romane, že drugič rešujem zaplete v Dobi zmajev ter sanjam o tem, da bi napisal nekaj večjega, nekaj kar se bo bralo vsaj nekaj ur.

Na neko poletno sredo popoldne sedem za moj zvesti prenosnik. Zapišem: „Sedel sem v smrdeči krčmi nekje v pristanišču tega prekletega mesta, za mizo v temačnem kotu.“ Prvi stavek besedila, za katerega nisem vedel ne koliko časa ga bom pisal, ne kako dolgo bo. Prvemu stavku je sledil drugi, temu tretji in tako naprej. V glavi je začela nastajati zgodba, zgodba o ljubezni, pohlepu, prevari. Slike so letele skozi glavo, dialogi so nemoteno tekli. Jaz pa sem pisal in pisal in pisal. Zapisoval sem vse kar je domišljija ustvarila. Nisem razmišljal kaj pišem, nisem razmišljal, kaj sem napisal. Zgodba pa je tekla in tekla. Bili so dnevi, ko sem napisal nekaj vrstic, in so bili dnevi ko sem pisal od jutra do večera. Vmes je bil neprijeten mesec, poln težav in pisanje se je ustavilo. A ko so težave minile, je domišljija ponovno začela delati. Letele so besede, razvijali so se dogodki, tekli so dialogi.

In potem je prišel včerajšnji dan. Zgodba se je začela iztekati, vedno manj je bilo podob v glavi in danes sem zapisal zadnji stavek: „Objela sva se in skupaj odplavala v svet sanj.“ Po dvesto dvanajst urah pisanja in preko šestdeset tisoč besedah, je zgodba doživela svoj epilog. V glavi je zazevala praznina, domišljija se je izpraznila. Ko sem strmel v zadnji stavek, se mi je po licu zapeljala solza. Ne zato, ker sem uresničil svoje sanje in končno napisal nekaj večjega, morda celo roman, temveč zato, ker sem zgodbo obeh glavnih protagonistov doživljal kot, da sem njen del. In zdaj tega ni bilo več. Bila je le praznina. Namesto veselja sem se srečal z otožnostjo.

Delo se danes ni končalo. Sedaj pride na vrsto dolgotrajno izboljševanje, ki mu rečem piljenje. Brati in brati, popravljati, dopolnjevati, brati. Številne ure bo še treba vložiti. A prvi, glavni korak je narejen. Sledijo manjši, manj zahtevni, čeprav ravno tako pomembni. In potem? Potem pa bo čas za veselje!