Vozim se v daljavo

Pred menoj sivi asfalt neskončne vijugaste ceste. Zahajajoče sonce osvetljuje kamnito pokrajino, preraščeno z grmičevjem in travo. Nikjer nikogar, le tu in tam kdo pripelje nasproti. Jaz, avto in cesta. Visoko nad morjem. Iz globine temnih rež hladni zrak ohlaja prostor. Zunaj vroče, znotraj prijetno. Misli so osredotočene na cesto, na upravljanje avtomobila, da ne skrene s poti in se vožnja ne konča globoko pod cesto v brezobličnih razbitinah. Kljub temu pa se del možganov, tisti del, ki ni potreben za vožnjo, ukvarja z nečim drugim. S spomini na minule dneve uživanja ob morju, na sproščene trenutke na plaži. Dlje traja vožnja, bolj se misli oddaljujejo od morja, in bolj se vračajo k vsakdanjim zadevam. Delu, težavam, življenju. Čaka računalnik, čakajo sodelavci, čakajo prijatelji, čaka vsakdan. Da se bom ukvarjal z njihovimi problemi. In čakajo me vse tiste zadeve, ki sem jih pustil doma: drobne težave, ki jih človek uredi v nekaj trenutkih in težave, ki se vlečejo in vlečejo.

Mimo oken drvijo grmički, skale, cvetoče rastline, v daljavi pa se v večernem soncu menjavajo otoki. Prometa je malo, vožnja je prijetna.

Rodil se je otrok. Za njim še eden. Starši so bili veseli, veseli so bili ljudje okoli njih. Z vseh strani so prihajale čestitke in lepe želje ob začetku življenjske poti. A ta ne bo prijetna. Starši si zatiskajo oči in si ne želijo priznati, kaj so storili temu nesrečnemu bitju, ki so ga ustvarili. Zato ker so takšni kot vsi ostali pripadniki naše vrste. Sebični, skrbijo le zase in tekmujejo z drugimi. V tej tekmi uspejo le najbolj pokvarjeni, najbolj sebični in najbolj podli pripadniki družbe. Drugi se utopijo v množici in blejajo skupaj z ostalimi ovcami. Obenem pa so prepričani, da so drugačni kot drugi, da so bolj napredni, bolj razgledani. A so natanko takšni kot vsi ostali: zanima jih zgolj njihov lastni jaz. Redke so izjeme, ki se od tega vzorca razlikujejo. Tako redke, da jih tudi z lučjo pri belem dnevu ni mogoče najti. In nekega dne se bomo znašli pred koncem. Tedaj se bo morda tisti zadnji preživeli ozrl okoli sebe, pogledal uničen svet, skomignil z rameni in si dejal: »tako pač je.« Za seboj bo zaprl vrata in se razblinil v večnost.

Vsake toliko časa se cesta spusti z višav čisto do morja. Takrat je mogoče opazovati pljuskanje valov ob obalo in, v bližini vasi ter mest, kopalce, ki uživajo v vodi ali pa na plaži.

Dobil sem pismo. Ne le eno. Več jih je bilo. Pisala mi je neka ženska, ki je trdila, da me pozna. Opravičevala se mi je, ker me je prizadela. Ne glede na to, da je opisovala neke dogodke, ki naj bi se zgodili med nama, se nisem mogel domisliti, kdo je, niti se teh dogodkov nisem spomnil. Nisem je povabil na klepet, čeprav je to želela. Nisem odkril, kdo je. Morda sem izpustil prijetno poletno romanco, morda sem izpustil kaj več. Morda pa sem se zgolj ubranil nečesa slabega. Ne bom vedel. In morda je tako tudi najbolje.

Vedno me je zabavalo, kako ljudje opravičujemo svoja dejanja in dejanja drugih. Vse naj bi imelo nek pomen, vse je posledica neke višje sile. Pa je res tako? Večinoma so ta opravičila zgolj laganje samemu sebi za pomanjkanje poguma. Ker si nečesa ne upamo storiti, ker bi to spremenilo naša dolgočasna in enolična življenja. Ta primarni strah je zakoreninjen v vsakem človeku. Nekateri so zanj bolj dovzetni, drugi manj. In ta strah nas ovira, da bi dosegli več, da bi napredovali, da bi spoznavali nove stvari. Tako sem zamudil priložnost, da bi spoznal čudovito žensko, ki bi v življenje prinesla nekaj novega, nekaj izvirnega. Koliko zamujenih priložnosti bi vsak lahko naštel v svojem življenju? Sto? Tisoč? Milijon? Vsekakor preveč.

Vožnja se nadaljuje. Sonce je zašlo in svetloba se umika temi, ki bo zavladala. Rezale jo bodo zgolj luči, ki bodo osvetljevale sivo cesto spredaj pred avtomobilom; osamljenim avtomobilom na ovinkasti cesti, ki se vozi in vozi brez cilja.

Fotografija: Krtek