Zgodbe so kot sanje. Njih zapisovanje je udejanjanje navodil bralcu, da z lastno domišljijo skozi branje na sebi lasten način razvije podobe, ki si jih je zamislil zapisovalec.
Zvok gum se zliva z okolico. Ravna siva cesta se vije v neskončnost. Srce hitro bije, po čelu teče pot, medtem ko sonce neutrudno sveti na samotnega kolesarja nekje sredi kamnite puščave. Drobni tresljaji, ki se preko gum in okvirja prenašajo na telo, pridejo do zadnje celice v telesu in jo dodobra pretresejo. Globoko in pospešeno dihanje zagotavlja dovolj kisika, ki ga potrebujejo mišice za delovanje. Noge so napete in se z enakomernim ritmom gibljejo gor in dol, tako kot pedala. Veriga teče svojo neskončno pot po zobnikih, zdaj po enih, zdaj po drugih, odvisno od poti. Pokrajina beži mimo mene. Misli, ki se pletejo po glavi, so povezane zgolj z vožnjo: naprej, naprej do vrha klanca, nato navzdol in navzgor, vse do cilja.
Pride dan, ko se počutim majhnega. Ko moj ego zabijejo v tla, ga pohodijo in poteptajo. Tako se mi je zgodilo oni dan v službi.
Bil je deževen dan, a ne turoben. Občasno se je med oblaki svetlikalo in napovedovalo se je popoldansko sonce. Na obisk sem imel napovedanega novinarja, ki je želel posneti kratek intervju za radio. Glede na napovedano temo nisem pričakoval nikakršnih zapletov, saj sem področje obvladal. Vsaj tako sem mislil.
In pride novinar. Nasmejan, dobre volje in poln delovne zagnanosti. Intervju je minil brez zapletov. Nekaj minut snemanja, malo treme in seveda zvonjenje telefona ob najmanj zaželenem času. Pa še pomota je bila. Ko sva z uradnim delom zaključila, sva se zapletla v sproščen pogovor o tematiki, zaradi katere je prišel na obisk. Bil sem samozavesten in dobro zagovarjal svoje trditve. Vendar dlje, ko sva se pogovarjala, bolj se je človek odpiral in bolj sem spoznaval, da kljub temu, da je novinar, tematiko zelo dobro pozna. Ker je imel več informacij in več življenjskih izkušenj. Nenadoma sem v glavi začutil množico alarmov, ki jih je sprožil moj ego. Zavedati sem se začel, kako sem majhen, in kako malo vem o tematiki pogovora, čeprav mi različni strokovnjaki vsake toliko časa laskajo s priznanji.
Priznam, moj ego je bil prizadet. Zelo. Ko je odšel, sem bil jezen. Zelo. Med vožnjo proti domu, pa sem začel razmišljati o tem, kako mi je prizadel ego in zakaj sem bil jezen. Če človeku naraste ego, hitro postane samovšečen in meni, da je nad drugimi. Zato je nujno, da vsake toliko časa nekdo takšen rastoči ego potlači. Si prizadet. Seveda. Vendar pa te to vsake toliko časa opomni, da si le majhen delček celotnega sistema družbe. Da sicer lahko nekaj prispevaš k skupnemu znanju in vedenju, da pa bo šla družba naprej tudi brez tebe.
Dotičnemu človeku sem hvaležen, ker mi je pohodil ego. Zato, ker me je vrnil na realna tla, tja kamor sodim. Vendar pa opažam, da je vse preveč ljudi na tem svetu, ki se imajo za nekaj več in se ne zavedajo kako majhni so. A tudi oni prej ko slej naletijo na nekoga, ki jih potlači v tla. Tja, kamor sodijo.
Na mizi skodelica dišečega zelenega čaja. V pristanišču pred menoj se zibljejo čolni. Nekateri so tu že leta, drugi zgolj na obisku. Iz zvočnikov prihaja vesela dalmatinska glasba, ki ustvarja pristno obmorsko vzdušje otoka, ko lahko brez slabe vesti ves dan sediš, opazuješ morje in si povsem brez misli. Levo v senci sedi mlajši par. V tihem klepetu se pomenkujeta o današnjem dnevu. Desno starejši par brez besed opazuje morje in razmišlja. O čem, ne vem. Morda o preteklosti, morda o prihodnosti, morda o vnukih, ki ju čakajo tam nekje daleč. Morda pa zgolj o današnjem kosilu.
Srebnem že hladni čaj, ko zaključujem tale zapis in se sprašujem, zakaj so mi k zelenemu čaju z mlekom prinesli limono.
Poletje je že skoraj tu. Sonce, morje, hribi, predvsem pa dopust so tisto, česar se veseli skoraj vsakdo. Jaz grem na morje. Tako kot vsako leto. Ker mi je na morju lepo. Še posebej v vodi. Poletju so eno izmed pesmi posvetili tudi Čuki. Poletna je zelo zanimiva, saj razgalja veliko ljudi, ki hodimo v službo in se ženemo za tistimi evri, ki nam omogočajo življenje. Na eni strani hrepenimo po tem, da bi živeli nekakšno sproščeno, spokojno in idealizirano življenje, kot ga doživimo na dopustu, po drugi strani pa nimamo poguma, da bi se takega življenja lotili. Ker smo preveč vpeti v tiste vsakdanje kalupe, ker nas v to sili družba in, seveda, ker nam je to konec koncev tudi všeč. Sam si ne predstavljam, da vse dneve preživljal tako, kot preživljam poletne dopustniške dni. Bi se začel po nekaj tednih dolgočasiti. Ko pa pridemo do konca svojega delovnega življenja in, ko je pred nami zaslužni pokoj, pa marsikdo pozabi izpreči. In tem je namenjena ta pesem. Da spoznajo, da življenje ni le delo.
Čuki: Poletna
Lansk poletje blo je fajn, pesek in na koži sol vsak dan, vsi problemi daleč stran in na puklnu le tvoja dlan. Na otoku tam nekje svet drugačne barve je, tam pozabiš čist na vse.
Dva tri tedne blo je tko, moč življenja čutu sem samo, misli se obrnejo, prej pomembno zdaj je butasto, ko pod oljko maš svoj dom in igraš se s kamenčkom inhaliraš vsak atom.
Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal in za zmeraj odpotval.
To oblubm za prmej pa če leta čakam zdej, tam bom živu prej al slej.
Vsem je nam le čas vladar, vse pomeni nam le moč in dnar, finance banke gospodar, kdo račun nam plača ni nam mar.
Enkrat vprašaš se zakaj si sam sebi policaj al želiš si tja nazaj.
Ampak tuk še daleč ni, še sem suženj te požrešnosti. Preden me infarkt dobi in pr šterdesetih položi na obalo hočem vse izkluč’t sive celice, v topu pesek dam noge.
Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal in za zmeraj odpotval.
Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal in za zmeraj odpotval.
V rani mladosti sem živel v mestni hiši z velikim vrtom. Vrt je bil tako velik, da smo se lahko otroci izgubili med številnimi grmovnicami in rastlinami. Sredi vrta je rasla velika češnja, ki je bogato rodila sladke sadeže, s katerimi smo se tako radi sladkali. Naši starši so v njeni senci sedeli in modrovali o tem in onem. Lepe dneve smo preživljali v naravi skoraj sredi mesta. Poleti in pozimi. Vedno se je kaj dogajalo. Pozimi je bilo v vrtu najti sledi različnih živali, ki so prihajale na obisk.
Vrt je bil star in je gostil številne generacije otrok. Bil je njihovo igrišče in prostor za odraščanje. S številnimi skritimi kotički, cvetočimi rožami in drevesi je buril domišljijo ne le otrok, temveč tudi odraslih. Vsako jesen je obrodil obilo sadja, s katerim smo si krepili zdravje preko cele zime. Vrt je imel dolgo in bogato zgodovino, ki je obsegala nekaj stoletij.
Nekega dne pa so prišli občinski veljaki. Naduto so razlagali o razvoju kraja o načrtih za prihodnost, razvoju in pomenu avtobusnega prometa, ki naj bi bil za naš kraj kritičnega pomena. In so dejali: »avtobusna postaja bo.« »Avtobusna postaja, zakaj le,« smo se spraševali.
Nekaj tednov kasneje so prišli buldožerji, bagri in tovornjaki. Brezčutno so zarili v raj in vrt je jokal v bolečinah. Za seboj so puščali globoke blatne jame in vrt je vedno bolj krvavel. V nekaj dneh se je trpljenje končalo. Vrt je izdihnil. Od njega ni ostalo nič. Popolnoma nič. Niti ene travne bilke. Otroci smo jokali. Zelo.
Minilo je leto in bohotila se je nova avtobusna postaja. Vsa betonska in prevelika za naš kraj. In je še danes. Tam in prevelika. Mi smo se odselili. Na obrobje, v novo hišo z novim vrtom in novo češnjo. A te češnje niso takšne, kot so bile češnje s tiste stare češnje na našem nekdanjem vrtu, ki nam je vsem ostal v spominu. In to je edino, kar je od vrta ostalo: spomin. A tudi spomini počasi umirajo. Od otrok, ki so se igrali v tem čudovitem vrtu, nas je ostale le še peščica. Vsi ostali so se že preselili v nov spokojni dom, na vzpetini nad mestom, kjer je čudovit pogled na mesto in planine, ki ga obdajajo. Tudi mi se bomo nekoč znašli tam in uživali v večnem miru. In takrat bodo umrli tudi spomini na vrt. Od takrat vrta resnično ne bo več. Nikoli več!
O "dohtarjih" sem že pisal ob Junge. Moški so svinje pa je še ena tista prava! Polna resnice in življenjskih dejstev. Seveda se vsaj del moškega bralstva ne bo strinjal z besedilom, vendar, roko na srce, v vsakem moškem je vsaj nekaj "svinje." In tega se nam ni treba sramovati. Takšni pač smo.
Draga dekleta. Izgovori, da tega niste vedele, ne pridejo v poštev. Vsaj od dne, ko so dohtarji to javno razkrili, dalje. In sprijaznite se:moški smo kot avtomobili brez rezervnega kolesa.
Die Ärzte: Männer Sind Schweine
Hallo, mein Schatz, ich liebe Dich!
Du bist die einzige für mich!
Die anderen find ich alle doof,
deswegen mache ich Dir den Hof.
Du bist so anders, ganz speziell,
ich merke sowas immer schnell.
Jetzt zieh Dich aus und leg Dich hin,
weil ich so verliebt in Dich bin.
Gleich wird es dunkel, bald ist es Nacht,
da ist ein Wort der Warnung angebracht:
Männer sind Schweine.
Traue ihnen nicht, mein Kind.
Sie wollen alle das Eine,
weil Männer nun mal so sind.
Ein Mann fühlt sich erst dann als Mann,
wenn er es Dir besorgen kann.
Er lügt, daß sich die Balken biegen,
nur um Dich ins Bett zu kriegen.
Und dann am nächsten Morgen
weiß er nicht einmal mehr, wie Du heißt.
Rücksichtslos und ungehemmt,
Gefühle sind ihm völlig fremd.
Für ihn ist Liebe gleich Samenverlust.
Mädchen, sei Dir dessen stets bewußt !
Männer sind Schweine,
frage nicht nach Sonnenschein.
Ausnahmen gibt´s leider keine.
In jedem Mann steckt doch immer ein Schwein.
Männer sind Säue.
Glaube ihnen nicht ein Wort.
Sie schwör´n Dir ewige Treue
und dann am nächsten Morgen sind sie fort.
Yeah, yeah, yeah ...
Und falls Du doch den Fehler machst
und Dir nen Ehemann anlachst,
mutiert dein Rosenkörper Dir bald
nach der Hochzeit auch zum Tier.
Dann zeigt er dann sein wahres Ich,
ganz unrasiert und widerlich:
Trinkt Bier, sieht fern und wird schnell fett
und rülpst und furzt im Ehebett
Dann hast Du King-Kong zum Ehemann,
drum sag ich Dir, denk bitte stets daran:
Männer sind Schweine.
(Miese Schweine ... fiese Schweine ...
fette Schweine ... dumme Schweine)
Traue ihnen nicht, mein Kind.
Sie wollen alle nur das Eine,
für wahre Liebe sind sie blind.
Männer sind Ratten.
(Bullenschweine ... miese Schweine ... linke Schweine)
Begegne ihnen nur mit List.
Sie wollen alles begatten,
was nicht bei 3 auf den Bäumen ist.
Männer sind Schweine
(Nazischweine ... geile Schweine ... blinde Schweine)
Frage nicht nach Sonnenschein.
Ausnahmen gibt´s leider keine,
in jedem Mann steckt doch ein Schwein.
Männer sind Autos, nur ohne Reserverad.
(Wir wollen keine ... Bullenschweine)
Yeah, yeah, yeah.
Zvok gum se zliva z okolico. Ravna siva cesta se vije v neskončnost. Srce hitro bije, po čelu teče pot, medtem ko sonce neutrudno sveti na samotnega kolesarja nekje sredi kamnite puščave. Drobni tresljaji, ki se preko gum in okvirja prenašajo na telo, pridejo do zadnje celice v telesu in jo dodobra pretresejo. Globoko in pospešeno dihanje zagotavlja dovolj kisika, ki ga potrebujejo mišice za delovanje. Noge so napete in se z enakomernim ritmom gibljejo gor in dol, tako kot pedala. Veriga teče svojo neskončno pot po zobnikih, zdaj po enih, zdaj po drugih, odvisno od poti. Pokrajina beži mimo mene. Misli, ki se pletejo po glavi, so povezane zgolj z vožnjo: naprej, naprej do vrha klanca, nato navzdol in navzgor, vse do cilja.
