Prišla je

S svojo čudovito postavo je takoj razsvetlila prostor. Bila je kot bakla v temnem gozdu. Ni je bilo mogoče spregledati. Pozdravila je in se usedla na stol nasproti mene. Dolgi lasje so se ji sipali preko ramen in napetih prsi. Nasmehnila se je. V njenih čokoladno rjavih očeh je zažarela iskrica.

Gledal sem jo.

Sedela je ponosno, samozavestno, a vseeno elegantno, kot se za damo spodobi. Vsak kos njenega oblačila je bil usklajen z njenim telesom in poudarjal njeno zapeljivo postavo. Njena žametna koža se je svetila kot iglice srebrne smreke, ki ponosno raste sredi mestnega parka. Zunanja podoba je izražala, kako zelo ji je pomembna urejenost videza. Da od doma ne gre brezhibno naličena in dogodku primerno oblečena.

Pogovarjala sva se.

Njene besede so le še poudarjale njen zunanji videz. Premišljene, samozavestne, urejene. Vsak stavek je ime točno določen pomen, vsaka beseda je bila skrbno izbrana. Pogovor je zahteval veliko zbranosti, saj ni uporabljala stavkov, ki ustvarjajo čas za razmišljanje. Razmišljala je hitro, logično in racionalno, brez stranpoti, ki lahko zmedejo človeka. Težko sem ji sledil, saj nisem bil navajen takšnega razmišljanja.

Odšla je.

Počasi je vstala. Izza mize se je pokazalo njeno vitko telo. Potoval sem po njem od spodaj navzgor in nazaj in si skušal zapomniti njegove linije. Postava je bila brezhibna in privlačna. Oblekla je plašč in skrila telo. Obrnila se je in odšla proti vratom. Lasje so ji rahlo nihali v ritmu hoje. Šla je svojo pot.

Naslonil sem se na stol in obstal brez misli. Stremel sem v vrata. V glavi je bila praznina. Počasi so se začele pojavljati posamezne misli. Zavedal sem se, da se mi bo njena podoba motala po glavi še ves dan in, da mi bo njen glas odzvanjal dokler se ne bom potopil v globok spanec. Bil sem zaljubljen. Z vsem srcem. Neuslišano sem hrepenel po njej.

Fotografija: neznani avtor; model: Molly Sims

Miselni vlak življenja

Vrtnica. Vrtnica je roža. Z rdečim cvetom in s trni. Je roža ljubezni. Z njo zaljubljeni fant svoji občudovanki brez besed pove, da jo ljubi in ji je pripravljen podariti svoje srce in svoje življenje. Ljubezen je povzročila morja pretočenih solza in prelite. Ljubezen in vojna. Vojna in mir. Pravi zaljubljen moški je pripravljen za svojo izbranko narediti mnogo več, kot kdorkoli drug. Pripravljen se je boriti in pripravljen se je odpovedati življenju, tistemu edinemu, kar ni iluzija.

Življenje. je nekaj, kar imamo vsi, a le v omejenem trajanju. Nekateri zaključijo prej, drugi kasneje. Življenje nekaterih je polno sončnih žarkov, drugi se srečujejo s sočnimi dežnimi kapljami.

Vreme. Kako ga nekateri sovražijo, a drugi obožujejo. Če smo z njim nezadovoljni, smo slabe volje. A vreme ni nič krivo. Tudi v slabem vremenu je mogoče biti dobre volje. Ko padajo debele kaplje, je sprehod nekaj lepega. Le sprehajalec mora vodo sprejeti, jo začeti občudovati in uživati v kapljicah, ki polzijo po telesu.

Telo. Telo je nenaveden biološki stroj. Zapleten, učinkovit, inovativen, na drugi strani pa krhek in lahko uničljiv. Deluje brez počitka leta in leta, v vseh mogočih in nemogočih razmerah. Odpove le, ko se iztroši. Takrat nastopi smrt.

Smrt. Je konec. Je trenutek, ko se vse konča, vse mine in ne ostane nič. Nastopi neskončna praznina, praznina, ki je ni. Je nasprotje spočetja, trenutka, ko se življenje začne. V naravi ljudi je, da se bojijo niča. Že ob sami misli na absolutni konec, jih grabi panični strah.

Strah. Največja ovira s katero se v življenju srečuje posameznik. Je tisto, kar mu preprečuje, da bi živel samostojno in svobodno. Je tisto, kar je mogoče izkoriščati v sebične namene. Je orodje vseh, ki želijo oblast, da lahko uresničujejo svoje sebične namene. Je osnovno orodje vsake vere.

Vera. Droga za ljudstvo. Le omamljeno ljudstvo je mogoče usmerjati po lastnih željah. In da omamiš ljudstvo, potrebuješ učinkoviti strah, torej nek primarni strah, ki je globoko zakoreninjen v vsakem človeku. Primarni strah je strah pred koncem, strah pred tem, da se vse konča in, da ni ničesar več. Torej strah pred smrtjo. In kako boš omamil ljudstvo? Obljubil mu boš, da konec ni konec. Da se bo vse nadaljevalo nekje drugje, nekje, kjer bo življenje brez skrbi, brez muk. In ljudstvo bo plesalo od veselja, plesalo na melodijo tvoje piščali, plesalo tako kot boš igral.

Igra. Vse je igra. Prideš, odigraš svojo vlogo, greš. Bolje kot jo odigraš, več gledalcev se te bo spominjalo.

Spomini. Vse mine, vse se spremeni, le spomini ostanejo do konca naših dni. Živijo z nami in nam lepšajo trenutke življenja. Ob hladnem in sneženem zimskem večeru se družina zbere okoli dedka in babice, sreba topli čaj in posluša spomine, spomine, ki opisujejo čas in dogodke nekega davnega otroštva, otroštva, ki se ne vrne nikoli več. In, ko dedek in babica zaključita s svojim življenjem, za njima ostane le nekaj porumenelih fotografij, spomini v družini in napis na nagrobnem kamnu, ki mimoidočim pojasnjuje, da sta neko obdobje živela dedek in babica. Fotografije zbledijo, družina se porazgubi, nagrobni kamen razžre erozija. In čisto na koncu ni ničesar več.

Nič. Absolutno nič.

Slika: Krtek

Pisanje je moje življenje in moje življenje je zgodba

Pomemben del mojega življenja je pisanje. Pa ne pisanje zapiskov na predavanjih v šoli ali na fakulteti, temveč pisanje pri katerem ustvarjaš besedilo iz lastnega znanja in iz lastnega dojemanja sveta. Velik del mojega pisanja je namenjenega ljubemu kruhku, del pa lastnemu zadovoljstvu in zadovoljstvu naključnih bralcev tega spletnika.

Nikoli v življenju si nisem predstavljal, da bom živel od pisanja. In tudi danes to še nekako ne dojemam povsem, čeprav že dve leti od tega živim poklicno, pred tem pa sem si z njim služil kruh v času študija nekje tri leta. Resnično so čudne poti življenja, saj sem se ves čas trudil v povsem neko drugo smer in tudi moj študij s pisanjem kakršnihkoli besedil ni imel nobene povezave. Od narave, gozda, dreves in živali do pisane besede je zelo daleč.

Pisanje za ljubi kruhek je vsebinsko omejeno in včasih resnično dolgočasno. Področji, ki ju pokrivam v svojih besedilih, sta zelo široki. In če bi imel možnost iz tega pobegniti, ne bi odlašal niti sekunde. V delu, ki ga opravljam uživam in ni mi težko sesti pred računalnik in začeti ustvarjati besedila, vendar pa mi je vse to delo bilo vedno le neka obrobna dejavnost in neko nujno zlo – za ljubi kruhek. In danes je to moja glavna dejavnost. Za ljubi kruhek.

Ko takole v službi kdaj pogledam na kak uraden dokument, kjer sem podpisan s svojim polnim nazivom, se vprašam, kako je mogoče, da delam to, kar delam? Kako je mogoče, da ne počnem stvari o katerih sem sanjal, ko sem pred leti vpisoval študij?

In, ko se vsak dan ukvarjam vsaj 8 ur s pisanjem, mi to nikakor ni dovolj. Pisanje za ljubi kruhek je ukalupljeno in brez možnosti izlivanja čustev. Zato zvečer sedem pred računalnik in ustvarjam besedila. Za dušo, ne za ljubi kruhek. Besedil se je od začetkov v prvi polovici devetdesetih let zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja, nabralo že kar nekaj. Od kar pa pišem za ljubi kruhek, se je hitrost nastajanja povečala, ker preprosto potrebujem protiutež, obenem pa tudi neko sredstvo za izlivanje lastnih čustev, misli in frustracij.

V zadnjem mescu je prišlo do preobrata. Prvič sem začutil željo, da bi napisal nekaj kar ne bo dolgo le nekaj strani. V glavi je nastala dolga zgodba, katere osnutek je že nekaj časa na papirju, spisanega pa je že tudi več besedila, kot sem ga kdajkoli do sedaj spisal v okviru ene zgodbe.

Seveda pa tako pisanje zahteva svoj čas. Je garanje. In časa ni ravno na pretek, saj je treba delati tudi za ljubi kruhek. In, ker sem družabno bitje, ne smem zanemarjati druženja s prijatelji in prijateljicami. Tako ostane na teden le nekaj uric, ki jih imam na voljo.

Zato, draga bralka, dragi bralec, ti sporočam, da bo v prihodnje morda na Krtkovih dnevih manj zapisov, saj bom več časa posvetil pisanju te dolge zgodbe. To nikakor ne bo pomenilo, da sem prenehal s pisanjem.

Ali bo ta daljša zadeva kdaj napisana, ne vem. Ali bo kdaj kje objavljena, ne vem. Če mi je ne bo uspelo dokončati, potem bo tisto, kar bo napisano, zagotovo objavljeno tu. Če mi jo bo uspelo dokončati, jo bom verjetno objavil ali na Krtkovih dnevih, ali kje drugje na spletu. Seveda bo povezava sledila. In verjetno se sedaj sprašujeta, draga bralka in dragi bralec, kdaj bo mogoče brati to besedilo. Kdo bi vedel. Morda letos, morda drugo leto, morda … Ne vem. Takrat, ko bo končano.

Slika: Meredith Dillman - Moonlit Romance (© Meredith Dillman. Image used with permission)

V gorski dolini

Veter je pihal vzdolž doline in v travi delal raznolike vzorčke. Bilke so se nežno upogibale in predstavljale pravo nasprotje posameznim smrekam, katerih košate veje so se poskušale upirati sili vetra. Visoko v zraku je veliki planinski orel počasi krožil in opazoval svet pod seboj. Jadral je na dvigajočih se toplotnih tokovih, ki so ga nosili višje in višje. Nad dolino so kraljevali s soncem obsijani vršaci. S svojo sivino so delovali strogo, a prijazno, grozeče, a zaščitniško. Ob njihovem vznožju se je travnik porazgubil med smrekami, ki so postale gostejše in se začele vzpenjati po pobočju, dokler niso postali rastni pogoji prezahtevni zanje in so omagale. Tam se je nadaljevala travna prevleka, ki pa se je kmalu umaknila goli skali in si je samo tu in tam našla še kakšno zavetno mesto, kjer se je nabralo nekaj zemlje in omogočilo preživetje nekaj rastlinicam.

Pokrajino je prevzemal omamni vonj po gorskem cvetju; vonj, ki ga takoj prepoznaš. Je tako nenavaden, drugačen, da v prvem hipu pomisliš, da sanjaš kake lepe sanje in se istočasno prestrašiš, da se bodo zdaj, zdaj razblinile v nič in bo ta opojnost izginila. Globok vdih in odprl se je čisto novi svet, kjer si prepoznal vsak posamezni vonj, vsako posamezno cvetlico, ki je širila opojni vonj in z njim privabljala žuželke. Vsakič, ko je privršal nov piš, se je spremenil. Sedaj je bil sladkobno opojni, nato bolj kiselkast.

Po zraku so brnele žuželke in njihov zvok se je mešal s šumenjem drevja v vetru. Vsakič, ko je prihitel nov piš, si slišal novo melodijo. Zrak je bil nasičen z različnimi zvoki, ki so ti zapolnjevali glavo. Kljub temu, da je vse skupaj na hitro delovalo povsem neurejeno, je imelo v sebi nek red in hitro si lahko izluščil melodijo, tega gorskega orkestra.

Usedel sem se na podrto deblo starodavne smreke, ki se ji je življenje izteklo in jo je že pred časom podrl sunek vetra. Po treh urah naporne hoje se je prilegel daljši počitek. Iz nahrbtnika sem vzel čutaro, ki sem jo napolnil z bistro studenčnico nekje ob poti. Po čelu mi je spolzela potna kapljica in se ustavila na koncu nosa. Zaščemelo me je. Čutaro sem nagnil in naredil tri dolge požirke. Kako se je prileglo. Ozrl sem se naokoli in vsrkaval spokojnost pokrajine okoli mene.

V to dolino sem prišel večkrat. Sem ni zahajalo veliko ljudi, saj je bila izven poti do kakšnih bolj obiskanih krajev, pa tudi dostop ni ravno enostaven. Pot je izredno strma in naporna. Za nedeljske planince prezahtevna, za aktivnejše pa nezanimiva. Prišel sem vsakič, ko sem začutil potrebo pobegniti civilizaciji.

Vedno se mudi, časa zmanjkuje. Danes nas priganja to, jutri ono. Roki so tesni, ljudje sitnarijo. Vsi hočejo od tebe nekaj in vsem je treba ustreči. Nekdo ima slab dan in se znese nad teboj, ker si že ravno pri roki. Vsi nekaj lovijo, vsi se ženejo za nečim, čemur pravijo uspeh, obenem pa pozabijo nase, pozabijo na lastno srečo in ljudje so nesrečni. Zaradi ujetosti v monotoni vsakdanjik pozabijo nase in na tiste malenkosti, ki jim prinesejo zadovoljstvo. Ne vidijo sveta okoli sebe, ne slišijo bitij, ki jih obkrožajo. Ne čutijo več. Prepričani so, da čutijo, da imajo čustva, a je vse skupaj samo igra, ki jo igrajo vsi. Trdijo, da jim življenje prinaša zadovoljstvo, da vidijo svet okoli sebe, da slišijo, kaj se dogaja, vendar je to samo iluzija, ki ji slepo verjamejo. Svet občudujejo skozi sivo škatlo, potujejo zaprti v velike srebrne ptice, vonjajo težke, rezke vonje, ki prihajajo iz črnih cevi in poslušajo nekaj, čemur pravijo glasba. In ta glasba ni polna različnih zvokov, nasičena z melodijo. Je prazna, ponavljajoča moreča. Prepričani so v njeno globino tako močno, da nočejo prisluhniti tisti pravi glasbi, ki jo ustvarja narava in jo zavračajo. Pravijo, da tako polna glasba ne obstaja.

Preživeti v takem svetu za nekoga, ki pozna pravo glasbo, ki pozna pravi vonj in, ki pozna lepote sveta je težko. Ljudje ga ne razumejo, saj govori o stvareh, ki jih oni ne poznajo, čuti na način, ki jim je tuj. Odpovedati se je treba čustvom, zapreti svoje spomine v dno duše in se truditi sprejeti svet okoli sebe. A tem ljudem je težko in dokler ne najdejo svoje poti, trpijo. Ne vedo, kaj naj bi v tem svetu počeli, kako naj bi preživeli. Želijo pobegniti pred njim, a ne morejo. Hočejo oditi za dan, morda za nekaj dni nekam, kjer bodo uživali v vsej polnosti sveta, a se tega bojijo, ker se bodo ob vrnitvi še težje podredili praznemu življenju. In kadar to le storijo in odidejo, ko se vrnejo, še bolj trpijo, saj se vsakič ponovno zavejo v kakšni praznini živijo.

Nov sunek vetra je pridrvel in zazeblo me je. V nahrbtniku sem poiskal suho majico in se preoblekel. Premočeno sem razgrnil preko debla, da so se sončni žarki uprli in jo začeli sušiti. Globoko sem vdihnil, zadržal zrak v pljučih toliko časa, dokler ni zapolnil še zadnjega kotička in počasi izdihnil. Šele sedaj sem se resnično oddahnil od naporne poti. Pogledal sem v modro nebo in se zagledal v orla, ki je še vedno visoko krožil in iskal svoj plen. Nekaj časa sem mu sledil z očmi. Zavidal sem mu njegovo svobodo, njegovo življenje v tem prelepem biseru. Vedel sem, da je njegovo življenje zelo zahtevno, da se mora trdo boriti za svoje preživetje, a živel je tu, kjer je lahko užival svet v vsej njegovi veličini. Njegovo življenje je nasičeno z vsem, kar narava nudi. Živel je tu in živel je polno, jaz pa sem bil samo obiskovalec, tujek v tem svetu, zaznamovan z nečim, kar me je ločevalo od tukajšnjega sveta, ki pa mi je vedno nudil tisto, kar sem potreboval.

Zamižal sem in obraz nastavil toplemu soncu. Čutil sem, kako mi skozi kožo pronicajo sončni žarki in me s svojo neizmerno energijo grejejo. Posamezne celice so začele drhteti od blagega segrevanja. Telo mi je preplavil občutek zadovoljstva in svežine. Tako bi sedel celo večnost in užival v sproščenosti. Telo je postalo sproščeno in bilo mi je čisto vseeno, kaj se dogaja okoli mene. Lahko bi izbruhnila nova vojna, lahko bi bil potres, lahko bi dobil Nobelovo nagrado; vse to mi je bilo v tem trenutku povsem nepomembno. Sedel sem in pozabil na vse skrbi, ki so me pestile. Pozabil sem, zakaj sem sploh prišel.

Slika: Jonathon Earl Bowser, Morning Consolation