Večer v Portorožu

Sedim na balkonu hotela nad Portorožem. Visoko na nebu sije luna in obseva redke oblake, ki se kot koprena razprostirajo po nebu. V zraku je že čutiti jesen, pa čeprav je blizu toplo morje, ki še vedno vabi, da se v njem turist osveži telo in duha.

Razgled deli nekje na sredini na polovico visoka cipresa. Levo od nje, spodaj, je visoka stavba kasinoja, na katerem monotono utripajo kičaste lučke napisa »Casino.« V daljavi utripata dve rdeči luči, ki naznanjata bližino letališča. Njuno utripanje ni usklajeno. Ena utripa malce hitreje kot druga in vsake toliko časa utripneta istočasno, preden se spet razideta. Obala proti marini je razsvetljena. V morju je mogoče opazovati odsev obalnih luči. Odsev je jasen, saj je morje skoraj povsem mirno.

Razgled na desni je bolj teman. Svetle lučke zakrivajo krošnje mogočnih dreves. Za njimi se vidijo zgornja nadstropja hotela, ki so razsvetljena z rumenimi lučmi, ki s svojo razporeditvijo dajejo vtis kvadratne mreže. Malo bolj desno je temačen hotel, ki ga razsvetljuje le velik bel napis »Hotel Mirna« na strehi. Kdor dlje časa opazuje ta dolgočasni napis, bo v daljavi nad njim opazil belo enakomerno utripanje. Močna svetloba Savudrijskega svetilnika seže tudi do balkona majhnega hotela.

Pod balkonom je zelena streha letnega vrta restavracije. Slišati je govorjenje ljudi, ki zaključujejo poslednji obrok tega dne in že razmišljajo, kako se bodo odpravili k zasluženemu počitku. Žvenket krožnikov, ki jih pospravljajo urni natakarji, se zliva z ozadjem pridušenega govorjenja.

Za menoj je naporen dan. Poslušanje kopice ljudi, ki ti skušajo povedati svoje misli, je naporno. Nekateri se izražajo razumljivo, besede drugih je treba tehtno premisliti, da izluščiš njihov pomen. Kljub temu, pa mi je vsak podal vsaj nekaj novega, zanimivega, kar mi bo koristilo. Ne pri mojem vsakdanjem življenju, temveč pri mojem delu.

Želodec imam tako nežno poln. Še ne tako dolgo nazaj sem sedel tam spodaj v restavraciji in ob prijetnem klepetu s čedno plavolasko užival rižoto z morskimi sadeži. Riž pomešan s školjkami, rakci in lignji, se je razlil v harmonijo okusov, ki ostanejo v spominu dlje, kot le do prvega požirka opojne pijače, ki običajno odnese slabotno delo raztresenega kuharja.

Hladen morski zrak mi bistri glavo. Razmišljam o marsičem. O delu, življenju, ljubezni, o tem kakšne so naše življenjske poti. In kako smo pri tem nepomembni. Zgolj majhne kapljice v širnem morju. Ne v zalivu, ki ga opazujem, temveč v svetovnem oceanu.

Sedim na balkonu in gledam morje pod seboj. Danes majhni valovi, ki jih s te razdalje skoraj ni mogoče videti, se lahko spremenijo v velike gmote vode, ki mučijo drobno barčico, ki potuje proti svojemu cilju. Jutri se bo moja barčica srečala s takšnimi valovi. Ne dvomim, da bo zdržala vse pritiske divjih valov, sprašujem pa se, kam jo bo prineslo. V bližnje pristanišče proti kateremu pluje, ali pa jo bodo valovi odnesli daleč stran na odprto morje, kjer po dolgih dnevih plovbe ni znamenja o kopnem, kaj šele o varnem pristanišču. Ali pa bom, tako kot že tolikokrat do sedaj, z barčico urno ucvrl v katerega izmed zalivov, kjer je morje mirno. Tako se bom skril pred razburkanim morjem, kot se skrije polž v hišico pred lahno sapico. In potem bom sameval na palubi in sanjaril o pristanišču, ki bi ga rad dosegel, obžaloval, da se nisem upal spustiti v boj z razburkanim morjem. Čas bo pa tekel in tekel. A morje se ne bo umirilo. Razburkano bo tako kot vedno. Mene pa bo vedno bolj in bolj strah tega morja in ostal bom v tem zalivu. Barčica se bo počasi starala. Lesene deske trupa bodo počasi začele razpadati, notranjost bo načel lesni črv. In nekega lepega dne se bo začela potapljati. Takrat bom strumno stal na krovu, s solzami v očeh. In morje me bo sprejelo v svoje naročje. Za vedno. In nihče se ne bo spominjal moje barčice, saj ni prispela do svojega pristanišča.

Fotografija: Krtek

Zamujene priložnosti

Zamujene priložnosti. Le koliko jih je v našem življenju? Nekaj? Mnogo?

Ne vem in tudi ne želim vedeti. Vendar pa vem, da je vsaka zamujena priložnost boleča. Ne v trenutku, ko gre mimo, temveč kasneje, ob spoznanju, da smo nekaj spregledali. Hitro lahko začnemo sanjariti o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Bujna domišljija pri tem odigra ključno vlogo, saj nam hitro povzroči trpljenje.

Najbolj boleče zamujene priložnosti so tiste v ljubezni. Ko začnemo o njih razmišljati in, ko razmišljanje preide v sanjarjenje. In nenadoma začutimo, da smo zamudili nekaj lepega. Tuhtamo ali smo zgrešili tisto osebo, ki bi v nas prebudila tisto najlepše. Občutek je podoben občutku, ko zamudiš vlak. In potem žaluješ za doživetji vožnje, za ljudmi, ki bi jih spoznal, za pokrajino, ki bi jo videl.

Življenje gre dalje. Na peron pripelje nov vlak. In tako tudi v življenje vstopi nov človek, nova priložnost, da spoznavamo, se učimo in ljubimo.

A trpimo lahko v nedogled, če ne sprejmemo nove priložnosti, če ne vstopimo na vlak, ki pripelje na peron in pelje v novo smer, če si ne upamo raziskovati novih poti.

Zanimivo branje, ki mi je dalo idejo za razmišljanje: Train she missed.
Slika: Krtek

Spomini na nabiranje kostanja

Sedim na mehki nepokošeni travi. Suhe travne bilke, ki sem jih s svojo težo potlačil, nudijo prijetno sedenje. Lahen vetrc, ki piha navzgor po bregu mi mrši lase. Z nogami sem trdno zasidran v strmi breg, ki se spušča pred menoj in vzpenja za menoj. Trave valovijo v vetru, kot valovijo loki violin v orkestru, ki igra simfonijo davno umrlega skladatelja. Tišino prekinja le občasni šum vetra, ki ga je zaznati tam nekje v ozadju. Pred menoj se odpira pogled na travnik, ki sega od skrajne leve strani vidnega polja, do skrajne desne. Končuje pa se daleč pod menoj najprej z grmovjem, ki mu sledi visoko drevje. Veje se počasi zibljejo harmonično z melodijo vetra. Breg se hitro spušča in tam daleč spodaj doseže potok, ki ga tu gori nikoli ni mogoče slišati. Dolina ni široka in na drugi strani se pobočje, na sredi katerega spokojno počiva kmetija, obdana s širokimi travniki, ločeni le z ozkimi pasovi grmovja in drevja, hitro dviguje. Pogled je poln romantične poezije, ki jo začuti vsak človek, ki uspe na tem kraju pozabiti na vsakdanje skrbi

V zraku je nežen vonj jeseni. Tam v bližini, malo levo navzdol, pod velikim kostanjem, se smejijo zreli debeli kostanji, ki kukajo iz rumenih ježic. Travnik preleti velika ptica, ujeda, ki si išče hrano. Tiho in neslišno jadra na dvigajočih se zračnih tokovih, pri tem pa z ostrim očesom opazuje dogajanje pod seboj. Z nepremičnimi krili zajema dvigajoči se zrak, ki jo dviguje vedno višje in višje. Nenadoma se obrne navzdol in hitro zajadra proti visokemu drevesu, ga obkroži in se začne v krogih počasi dvigovati v pozno popoldanskem soncu.

Že dolgo nisem bil tam, vendar pa se še danes spomnim vsake podrobnosti tega lepega travnika. Kot otrok sem ga obiskal skoraj vsako jesen, od moje rane mladosti pa do srednješolskih let smo s starši, prijatelji in njihovimi starši prihajali nabirat kostanj. Otroci smo med seboj brezskrbno tekmovali, kdo bo nabral več debelih kostanjev, starši pa so se počasi sprehajali, nabirali rjave plodove in klepetali. Nabiranje je vedno teklo po isti poti. Avtomobile smo pustili ob cesti nad travnikom, nato pa smo se po levi strani travnika ob gozdu spustili navzdol. Nekje na sredi je bil velik kostanj, ki je imel vsako leto polno debelih kostanjev. In kdor je do njega prišel prvi, jih je nabral največ. Od kostanja smo nadaljevali navzdol, vendar pa je bil breg tako strm, da smo se otroci dričali po čevljih, ali po zadnjici. Čisto ob spodnjem robu, kjer je bila za grmovjem ozka pot, je bilo največ kostanjev. Nekateri so imeli debele plodove, drugi bolj drobne. Tu jih je lahko vsakdo nabral toliko, da je napolnil košaro, ki jo je tovoril s seboj. Sledila naporna hoja navzgor. Otovorjeni s težkimi košarami smo sopihali v strmi klanec. Najkrajša pot je vodila skozi suho praprot, ki se je bohotila pod brezami. Vendar pa smo največkrat zavili bolj na levo, se ognili praproti in se usmerili naravnost navzgor. Po napornih in dolgih minutah smo prisopihali do roba gozda na zgornjem delu travnika. Tu je bilo še nekaj kostanjev in, če ga kdo še ni imel dovolj, je lahko svojo košaro napolnil do roba. Nato pa le še naravnost do avtomobila, kjer je sledilo obvezno ugotavljanje, kdo je bil najbolj priden. Vsak izlet se je zaključil s počasno vožnjo proti Trojanam in kjer smo se sladkali s pravimi trojanskimi krofi. Domov sem vedno prišel utrujen, a vseeno zadovoljen.

V začetku so bili taki izleti le tekmovanje, kdo bo nabral več kostanja, a ko sem postajal starejši, sem začutil, da je ta kraj nekaj posebnega. In izleti niso bili več le nabiranje kostanja, temveč neke vrste meditacija in sproščanje. Kostanj mi je bil vedno manj pomemben, vedno bolj pa sem spoštoval mir, razgled in sprostitev, ki sem je bil ob tem deležen. Predvsem po napornih dnevih v šoli.

Nekega leta pa nismo šli več nabirati kostanja. Tako nisem več sedel v travi in nisem občudoval lepega razgleda ter sanjaril. Pogrešal sem tisto spokojnost, ki sem je bil tam deležen. Leta so minevala, a spomini so ostali. Zakopani nekam v dno moje duše.

In nekega dne se bom vrnil tja gor. Z ženo bova sedela v travi in občudovala lep razgled. Uživala bova v spokojnosti tega kraja, tam spodaj pa bodo najini otroci nabirali kostanj in tekmovali, kdo ga bo nabral več.
Nekega dne … morda.

Prehitevanje

Okoli mene zamolkel zvok predenja velike dizelske mačke tam spredaj. Slišim šum vetra tam zunaj. Slišim ropot gum tam spodaj. Mimo mene drvijo hiše, drevesa, polja. Trdno držim volan v rokah in gledam daleč naprej. Na steklu je nekaj sledi žuželk, ki niso preživele trka s trdo površino in so žalostno končale svoje življenje kot nerazpoznavni zmazek hitina in notranjih organov.

Gladek usnjen volanski obroč lepo sede v roke. Velik srebrni napis na modri podlagi, ki kraljuje na osrednjem delu kamor je obroč vpet s srebrnimi prečkami, daje jasno vedeti poreklo drveče srebrne puščice. Na desni strani, na sredini, je velika srebrna plošča. Na njej so veliki okrogli gumbi za uravnavanje temperature notranjega okolja. Srebrna plošča bi bila sama po sebi dolgočasna, vendar pa se lepo ujema s črno notranjostjo, in jo iz mrtvaške pustosti spremeni v privlačno a strogo lepoto. Zgoraj na sredini je nenavadna eliptična ura, ki kraljuje prostoru in je ni mogoče spregledati.

V daljavi zagledam rdečo gmoto, ki se ji hitro približujem. Premika se počasi, kot težko otovorjen konj, ki je tik pred tem, da izdihne. Popustim desno nogo in predenje spremeni intonacijo. Oba kazalca se počasi spuščata. Hitrost se zmanjšuje. Ne morem mimo. Ne vidim dovolj naprej, črta je polna. Z desno roko sežem po ročki na sredini ob sedežu. Z občutkom jo primem. Levo nogo premaknem na pedalo in odločno pritisnem. Roko premaknem nazaj, malce v levo in še enkrat nazaj. Ročica voljno zamenja položaj. Z desno nogo nežno pritisnem pedalo in kazalec obratomera poskoči. Dizel spredaj se nejevoljno oglasi. Spustim levo nogo in nejevolja izgine.

Gledam rdečo gmoto pred seboj. Počasi gre. Ponovno premaknem ročico, tokrat le naprej. Vozim z enako hitrostjo kot gmota pred menoj. Počasi. Po polžje. Bela črta levo spredaj je neprekinjena.

Čakam.

Nenadoma se pogled naprej odpre in bela črta postane za kratek čas prekinjena.

Zdaj ali nikoli!

Leva noga pritisne pedalo, desna roka prime ročico in jo hitro premakne nazaj, levo in nazaj. Hiter pogled na notranje ogledalo. Nikogar ni. Desna noga nežno pritisne pedalo, na katerem je počivala, kazalec obratomera poskoči, dizel se oglasi. Leva noga spusti pedalo. Hiter pogled v levo zunanje ogledalo. Pot je prosta. Desna noga odločno pritisne pedalo do tal, roki zavrtita volan v levo. V izgorevalne komore brizga več nafte, ekspolozije so močnejše, osi se hitreje vrtijo, olje intenzivneje škropi po ležajih. Turbina se vrti hitreje in hitreje. Sprednji del se močno dvigne in na volanskem obroču se čutijo vibracije močnega dizla, ki kaže vedno več in več moči. Kazalec obratomerja drvi navzgor: dva tisoč, dva tisoč petsto, tri tisoč. Volan začne vibrirati v pesmi batov, ki divje potujejo gor in dol, zvok postaja vedno močnejši. Tri tisoč petsto. Stekla, stene in plastika drhti. Štiri tisoč. Roka seže proti tresoči se prestavni ročici. Štiri tisoč petsto. Vseh 130 konjev tam spredaj rjove od moči, vse vibrira v ritmu njihove pesmi.

Rdeča gmota ostane zadaj.

Leva noga pritisne pedalo, istočasno pa desna popusti. Sprednji del se spusti, kazalec obratomera zgrmi navzdol. Konji se umirijo in dizel utihne. Desna roka seže po ročici in jo premakne navzgor, desno in navzdol. Leva noga popusti pedalo in kazalec obratomera rahlo poskoči.

Okoli mene zamolkel zvok predenja velike dizelske mačke tam spredaj. Slišim šum vetra, ki nastaja zunaj. Slišim ropot gum tam spodaj. Počasna rdeča gmota je daleč za menoj v črnem oblaku saj, edinem znaku, da je šla mimo podivjana dizelska mačka.

Srebrna puščica suvereno drvi mimo hiš, dreves in polj.

Fotogarfija: Krtek