Ljubezensko pismo o veri v ljubezen

Draga Sara!

Verjemi v ljubezen, kajti ljubezen ti pogreje srce, vzbudi domišljijo in ti da energije, s katero lahko premaguješ največje težave svojega življenja. Verjemi v ljubezen v dobrem in slabem. Ljubezen ti lahko pomaga, da se prebiješ preko tistih nekaj motečih trenutkov dneva, ko bi najraje pobegnila proč. Ljubezen ti bo povedala, da te nekje čakam jaz, ki te tako neizmerno ljubim. In ta misel, ti bo zagotovo vrnila nasmešek na obraz in srečo v srce. Vse težave bodo v hipu izpuhtele tako kot jutranja meglica, ki jo preženejo sončni žarki.

Ljubezen naju je združila, ker sva oba verjela vanjo. Zaupala sva ji in tistega dne, ki nama je obema ostal v spominu, sva se našla. Droben nasmeh in zapeljiv pogled je v obeh vzbudil neizmerni ogenj ljubezni, ki še vedno gori v vsej svoji lepoti. Tako rad te imam in tako srečen sem, ker videvam plamene ljubezni v tvojih očeh, vsakič, ko te pogledam.

Verjemiva v ljubezen, da se bo še bolj plemenitila. Na njenih krilih bova skupaj prepotovala svet. Pomagala nama bo prebroditi najgloblja močvirja in preplezati najvišje gore. Razkrila nama bo največje zaklade življenja in poskrbela, da ne bova nikoli, res nikoli, osamljena. Kadar ne bova skupaj, naju bo grela misel na najino ljubezen. In trenutki ločitve bodo manj boleči.

Ljubim te in verjamem v najino ljubezen!

Tok mojega življenja - tretjič

Lani septembra sem nekega sončnega dopoldneva sedel na letalu nekje visoko nad Skandinavijo in opazoval bele oblake tam daleč spodaj. To je bilo zadnje dejanje zanimivega potovanja na sever, ki sem si ga že pred časom zaželel in takrat uresničil. Sproščeno sem gledal skozi okno in razmišljal, kako pravljičen je pogled na sneženo bele kepe. Povsem nepričakovano me je spreletelo spoznanje, ki me je močno pretreslo. Zavedel sem se, da se bom v trenutku, ko se bo letalo dotaknilo tal na brniškem letališču, vrnil v življenje, ki je bilo zaznamovano z negotovo prihodnostjo. Danes mineva že skoraj leto dni od takrat in, ko se ozrem nazaj, vidim, da je bilo to leto razbitih sanj.

Prvi dnevi po vrnitvi so bili polni optimizma, polni sanj o boljšem jutri. Poln nekakšnega nenavadnega elana sem načrtoval svojo uspešno prihodnost. Obetali so se številni projekti in lagodno življenje. A počasi, kot zahrbtna bolezen, ki te tiho uniči od znotraj, so se vsi načrti spreminjali v prah. V začetku tega nisem opazil. Preveč je bilo optimizma, preveč sem bil zaslepljen s sanjami o lepi prihodnosti. Po nekaj mesecih sem spoznal, kaj pomeni, ko se končajo sanje.

Nekega mrzlega februarskega jutra sem se zbudil z neprijetnim občutkom tesnobe v prsih. Najprej sem mislil, da je mogoče kaj narobe z mojim telesom, vendar pa sem hitro spoznal, da ne gre za bolezen. Vzrok je bil drugje. Ležal sem in gledal v strop. Razmišljal sem o tem, kam me je življenje pripeljalo in o prihodnosti, ki ji grem naproti. Spoznal sem, da je vse, kar sem mislil, da sem v življenju pomembnega dosegel, v resnici povsem nepomembno. Moje sanje in z njimi želje so bile nepomembne, ker nisem uspel uresničiti svoje največje želje zadnjih 17 let. Njena uresničitev je za večino ljudi tako enostavna! Debele solze so mi spolzele po licih ob misli na lasten neuspeh. Prenehal sem razmišljati in brez misli strmel v strop nad seboj. Bilo je krepko preko poldneva, ko sem se z naporom spravil iz postelje brez volje do življenja. Naslednjih nekaj tednov sem bil povsem poklapan in brezvoljen do česarkoli. Vsak dan sem bežal iz tega sveta v izmišljen svet, kjer je življenje teklo po drugačnih pravilih, kjer sem lahko živel življenje, kot sem ga želel in uresničeval svoje sanje. In bilo mi je tako lepo. Nisem ga želel zapustiti, za vedno sem hotel ostati tam.

V deželo je prišla pomlad. Zacvetele so rože, ozeleneli so gozdovi. In maja se je na koncu tega temnega predora, v katerem sem vsak dan bolj pogrezal v obup, pojavila drobna lučka. Na mizo je padla enostavna, a zanimiva ideja. Takrat sem bil prepričan, da je bila moje zadnje upanje. Trdno sem se oprijel te rešilne bilke in začel idejo razvijati. Moje življenje, mojo barko, sem začel obračati v smer, ki je kazala na boljšo prihodnost. V glavi se je počasi začelo obračati na bolje. Najprej je minila obupanost, potiho pa se vrnil optimizem. Nova ideja mi je dala nov cilj, proti kateremu sem se usmeril.

Danes obračam nov list svojega življenja. Z današnjim dnem se moje življenje, moja barka, obrnila v novo smer. Odločil sem se za novo pot, po kateri bom stopal. Zavedam se, da ta pot ne bo enostavna, da bo na njej veliko ovir, da pa bom srečal mnogo zanimivih ljudi in doživel veliko prijetnega. In morda – ne – prepričan sem, da me bo pripeljala do uresničitve tiste želje, ki si jo tako želim uresničiti že zadnjih 17 let.

In zagotovo bom kmalu sedel na letalu nekje visoko na nebu ter gledal bele oblake daleč spodaj. Življenje bo imelo smisel, prihodnost bo neobremenjujoča in misel na dom mi bo grela srce. Edino, kar me bo mučilo, bo kako nasanjati nove sanje.

Ob koncu sezone 2011/12

Pomlad se preveša v drugo polovico in kmalu bodo tu poletni dnevi. Začel se bo sproščeni dopustniški čas. S pomladjo, pa se izprazni tudi moja malha domišljije. Zmanjka zgodb in potrebujem nekaj počitka. Novi zapisi na Krtkovih dnevih bodo ponovno septembra.

Tokratna sezona, šesta po vrsti, je bila vsebinsko bolj črna od preteklih sezon. Iz zgodb je počasi izginil motiv ljubezni. Nadomestil ga je motiv smrti, ki je vrhunec dosegel v zadnjih dveh zgodbah. Sprememba je posledica zasuka mojega življenja v smeri, ki sem jo napovedal v »Tok življenja (drugič).« Sedanjost je črna, napovedi za prihodnost pa so še bolj črne in v takšnem vzdušju ne nastajajo ljubezenske zgodbe. Kljub temu pa mi je uspelo napisati ljubezensko pismo, ki je zelo hitro postal najbolj bran zapis v obstoju Krtkovih dnevov.

Za konec te sezone bi izpostavil nekaj zapisov, ki so zanimivo branje.

• Hrepenenje
• Jutro ob njej
• Veliki val
• Nočni obisk
• Smrt bojevnice

Vsi, ki radi berete zgodbe, pa boste zagotovo obiskali stran "Zgodbe," kjer so zbrane bolj zanimive in kratkočasne zgodbe, ki sem jih napisal do sedaj.

Smrt bojevnice

Sunek hladnega vetra je s tal pobral nekaj suhega snega in ga zavrtinčil. Zaprla je oči, da je niso drobni ledeni kristali zaščemeli. Dovolj je imela tega dolgotrajnega čakanja. Želela se je vrniti v mesto, kjer jo je čakala topla soba s kaminom. A ukaz je bil ukaz. General jo je poslal na srečanje z ovaduhom, ki naj bi prinesel najnovejše podatke o namenih sovražne vojske. Zeblo jo je in z rokama se je objela preko trebuha. Da bi ji bilo topleje. Kovinski oklep jo je sicer ščitil pred vetrom, ne pa tudi pred mrazom. Čeprav je imela pod oklepom topla volnena oblačila, pa je že predolgo stala na tem mrazu. Že nekaj časa je drgetala.

Prestopila se je na mestu, ko jo je zadel nov sunek vetra. Ni ji bilo všeč, da je morala čakati na tej zasneženi jasi. Preveč je bilo odprto, preveč razgaljeno se je počutila. Za velikimi debli dreves bi se lahko skrival sovražnik. Kljub vsej pozornosti ne bi mogla prepoznati skritega morilca z lokom. Hitro se je obrnila in pogledala v drugo smer. Imela je občutek, da jo nekdo opazuje. Pa ni bilo nič. Le veter se je igral s snegom.

Spraševala se je, zakaj jo je general izbral za to nalogo, a odgovora ni poznala. Verjetno jo je izbral, ker je bila izkušena in zanesljiva bojevnica. Neopazno se je morala izmuzniti iz mesta in oditi na to jaso pol dneva hoda daleč. Tu bi se morala dobiti z ovaduhom, prevzeti papirje in se vrniti nazaj. Še pred večerom bi morala biti nazaj. Zdaj pa je tu že predolgo čakala ovaduha in večer pred toplim kaminom se je vse bolj odmikal. Pomislila je, da se zagotovo ne bo vrnila pred polnočjo.

Spreletel jo je srh in nagonsko je prijela za ročaj meča. Napeto je pogledala v smeri, od koder naj bi prihajal pogled, ki ga je ponovno začutila. Napenjala je oči, a videla ni nič drugega kot debla dreves potopljenih v zimsko spanje, belino snega in ledene kristalčke, s katerimi se je igral veter.
»Očitno imam privide,« je pomislila in odmaknila roko z meča.
»Prekleta vojna mi je že prišla do živega,« je zabrundala sama pri sebi. »Kje je ta prekleti ovaduh? Že davno bi moral biti tu.«
Živčno se je prestopila. Najraje bi se vrnila. A ukaz generala je bil jasen. Počakati, da pride ovaduh. Da ne bi prišel, ni bilo dvoma. Bil je najboljši človek njihove obveščevalne službe.

Želela si je, da bi se ta vojna končala. Pet let so se bojevali za bogato ravnino med obema deželama, kjer so bila najboljša polja daleč naokoli. Ironično so bila ta polja sedaj eno samo veliko pokopališče vojakov. Polj že od začetka vojne ni nihče obdeloval, saj so postala bojišče. Ne ena ne druga dežela od tega ni imela nič. Le pomanjkanje hrane. Toliko jih je že umrlo v tej vojni, pa še vedno ni bilo videti konca. Izgubila je vse prijatelje, s katerimi se je pridružila vojski. Enega za drugim so pokončali sovražnikovi meči. Novih prijateljev si ni iskala, saj jo je vsaka smrt zelo prizadela. Živela je osamljeno življenje bojevnice v veliki vojski. In včasih se je prav čudila, kako je sploh preživela do sedaj. Prepričana je bila, da ima neizmerno srečo, ki pa se bo nekega dne iztekla. Bala se je, da je ta dan prišel danes. Zbudila se je zgodaj pred sončnim vzhodom z neprijetnim občutkom, ki je ni hotel zapustiti. 

Sedaj je na tej jasi v mrzlem in vetrovnem vremenu čakala ovaduha, ki ga morda niti ne bo. Ponovno jo je spreletel srh. Ozrla se je v smer, od koder naj bi jo nekdo opazoval in za trenutek zagledala puščico, ki se ji je približevala. Še preden je lahko karkoli naredila, je v prsih začutila močno bolečino. Hipoma so postala njena kolena mehka. Nemočno se je zgrudila v sneg. Z rokama je segla proti sredini prsi. Tam je tičala puščica. Z muko jo je pogledala. Bila je drugačna od puščic, ki jih je poznala. Ni bila lesena. Bila je kovinska. Prediralka ščitov. O njej je slišala govorice, ki so se širile med vojaki, a nihče je še ni videl. Ona jo je videla, ona je bila njena žrtev. Bolečina v prsih je z vsakim vdihom postajala močnejša. Na snegu se je začela delati rdeč madež.
»Moja kri. Moja rdeča kri. Moja življenjska tekočina odteka iz mene in s seboj odnaša moje življenje. Danes se je moja sreča resnično iztekla. Konec je. Sprejmi me bog teme v svoje kraljestvo. Prihajam.«
V ušesih ji je začelo močno šumeti in svet okoli nje se je začel zlivati v neprijetno belino. Še enkrat je mukoma vdihnila, za nekaj trenutkov zadržala zrak v sebi in počasi izdihnila.

V belem snegu je sredi rdečega madeža krvi ležalo truplo mlade bojevnice s puščico v prsih. K njej je pristopil v belo oblečen morilec. Prijel je za puščico in jo potegnil iz njenih prsi. Dobro si jo je ogledal. Ost je bila videti nedotaknjena. Zadovoljno je zamrmral in jo spravil v tulec k drugim, enakim puščicam. Pogledal je proti nebu in pomislil, da bo kmalu začelo snežiti. S hitrim korakom se je odpravil v smeri, iz katere je prišel. Čim prej se je hotel vrniti v zavetje trdnjave, kjer je bil nastanjen. Tam so ga čakali tovariši, topel ogenj, pijača in jedača.

Navzgor

Pride dan, ko zariješ prav globoko, ko ti se ti upanje na boljšo prihodnost razleti kot ogledalo in ne vidiš veš kako naprej. In, ko po tednu dni razmišljanja, pisanja in računanja končno pridem do iskane številke, mi ta pove, da je celotna moja ideja zgrešena. Takrat mi ne preostane nič drugega kot, da si zavrtim tole:

Shania Twain: Up



It's 'bout as bad as it could be
Seems everybody's buggin' me
Like nothing wants to go my way--
yeah, it just ain't been my day
Nothin's comin' easily

Even my skin is acting weird
I wish that I could grow a beard
Then I could cover up my spots
not play connect the dots
I just wanna disappear

Up--up--up--
Can only go up from here
Up--up--up--Up
where the clouds gonna clear
Up--up--up--
There's no way but up from here

Even something as simple as
Forgettin' to fill up on gas
There ain't no explanation why--
things like that can make you cry
Just gotta learn to have a laugh

Up--up--up--
Can only go up from here
Up--up--up--Up
where the clouds gonna clear
Up--up--up--
There's no way but up from here

Oh yeah, yeah, yeah...

When everything is goin' wrong
Don't worry, it won't last for long
Yeah, it's all gonna come around
Don't go let it get you down
You gotta keep on holding on

It's 'bout as bad as it could be
Seems everybody's buggin' me
Like nothing want to go my way--
yeah, it just ain't been my day
Nothin's comin' easily

Up--up--up--
Can only go up from here
Up--up--up--Up
where the clouds gonna clear
Up--up--up--
There's no way but up from here

Oh-- I'm going up
Oh-- I'm going up
Oh-- I'm going up
Oh-- I'm going up
Oh yeah, yeah, yeah...