Svinje

O "dohtarjih" sem že pisal ob Junge. Moški so svinje pa je še ena tista prava! Polna resnice in življenjskih dejstev. Seveda se vsaj del moškega bralstva ne bo strinjal z besedilom, vendar, roko na srce, v vsakem moškem je vsaj nekaj "svinje." In tega se nam ni treba sramovati. Takšni pač smo.

Draga dekleta. Izgovori, da tega niste vedele, ne pridejo v poštev. Vsaj od dne, ko so dohtarji to javno razkrili, dalje. In sprijaznite se:moški smo kot avtomobili brez rezervnega kolesa.

Die Ärzte: Männer Sind Schweine

Hallo, mein Schatz, ich liebe Dich!
Du bist die einzige für mich!
Die anderen find ich alle doof,
deswegen mache ich Dir den Hof.
Du bist so anders, ganz speziell,
ich merke sowas immer schnell.
Jetzt zieh Dich aus und leg Dich hin,
weil ich so verliebt in Dich bin.

Gleich wird es dunkel, bald ist es Nacht,
da ist ein Wort der Warnung angebracht:

Männer sind Schweine.
Traue ihnen nicht, mein Kind.
Sie wollen alle das Eine,
weil Männer nun mal so sind.

Ein Mann fühlt sich erst dann als Mann,
wenn er es Dir besorgen kann.
Er lügt, daß sich die Balken biegen,
nur um Dich ins Bett zu kriegen.
Und dann am nächsten Morgen
weiß er nicht einmal mehr, wie Du heißt.
Rücksichtslos und ungehemmt,
Gefühle sind ihm völlig fremd.

Für ihn ist Liebe gleich Samenverlust.
Mädchen, sei Dir dessen stets bewußt !

Männer sind Schweine,
frage nicht nach Sonnenschein.
Ausnahmen gibt´s leider keine.
In jedem Mann steckt doch immer ein Schwein.

Männer sind Säue.
Glaube ihnen nicht ein Wort.
Sie schwör´n Dir ewige Treue
und dann am nächsten Morgen sind sie fort.
Yeah, yeah, yeah ...

Und falls Du doch den Fehler machst
und Dir nen Ehemann anlachst,
mutiert dein Rosenkörper Dir bald
nach der Hochzeit auch zum Tier.
Dann zeigt er dann sein wahres Ich,
ganz unrasiert und widerlich:
Trinkt Bier, sieht fern und wird schnell fett
und rülpst und furzt im Ehebett

Dann hast Du King-Kong zum Ehemann,
drum sag ich Dir, denk bitte stets daran:

Männer sind Schweine.
(Miese Schweine ... fiese Schweine ...
fette Schweine ... dumme Schweine)
Traue ihnen nicht, mein Kind.
Sie wollen alle nur das Eine,
für wahre Liebe sind sie blind.

Männer sind Ratten.
(Bullenschweine ... miese Schweine ... linke Schweine)
Begegne ihnen nur mit List.
Sie wollen alles begatten,
was nicht bei 3 auf den Bäumen ist.

Männer sind Schweine
(Nazischweine ... geile Schweine ... blinde Schweine)
Frage nicht nach Sonnenschein.
Ausnahmen gibt´s leider keine,
in jedem Mann steckt doch ein Schwein.

Männer sind Autos, nur ohne Reserverad.
(Wir wollen keine ... Bullenschweine)
Yeah, yeah, yeah.

Opravičilo

»Živijo!«
»A ti si?!«
Odgovor je bil hladen. Takšnega je pričakoval. Pravzaprav drugačnega pozdrava tudi ni bilo mogoče pričakovati.
»Poglej, … za zadnjič …«
Besede so šle težko z jezika. Napeti je moral vse sile, da je premagal lasten lažni ponos.
»Nisem hotel, da bi se stvari razpletle tako, kot so se. Res ni bil moj namen.«
Povesil je oči. Ni mu bilo lahko gledati sogovornika v oči, saj se je bal, da bo prepoznal, kako se bori sam s seboj, da bi izustil prave besede. Za nekaj časa je utihnil. V grlu se mu je napravil cmok in besede kar niso hotele z jezika. Zakašljal je in s tem pridobil nekaj trenutkov, ki so se mu zdeli kot večnost. Spet je pogledal sogovornika v oči. Nadaljeval je z novim poskusom.
»Tisti dan ni bil tak kot sicer. Ne vem ali so bili planeti v čudni poziciji, ali pa je bila polna luna. Ne spomnim se in v bistvu tudi ni pomembno. Kar je pomembno, je dejstvo, da sem izrekel besede, ki jih ne bi smel. Resnično ne vem, kaj mi je bilo, ampak besede so kar same od sebe vrele iz mene. Bilo je kot, da je jezik prehiteval možgane.«
Ustavil se je in ocenjeval, ali so besede prišle do sogovornika. Na obrazu ni razbral ničesar. Sogovornik je bil povsem hladen.
»Rekel sem nekaj grdih in krutih stvari, ki jih ne bi smel. Ali so resnične ali ne, ni pomembno. Pomembno je dejstvo, da nisem spoštoval tvojega mnenja in da sem te povozil, poteptal, pohodil na zelo grd način, ki ni vreden sočloveka.«
To kar je rekel, je bilo resnično njegovo mišljenje.
»Zavedam se, da sem te prizadel. Verjetno zelo. Vsaj, če bi bil jaz na tvojem mestu, bi bil zelo prizadet, razočaran in tudi žalosten.«
Sogovornik je bil tiho. Njegov obraz je bil še vedno povsem neizrazen. Počasi in s tišjim glasom je nadaljeval.
»Ne vem, kaj naj naredim. Če bi mogel, bi tiste besede vzel nazaj. A oba veva, da kar je izrečeno, je izrečeno in tega ni mogoče spremeniti.«
Odmaknil je pogled in se za nekaj trenutkov ozrl v daljavo. Zajel je sapo in sogovornika ponovno pogledal v oči.
»Iz vsega srca se ti opravičujem za izrečene besede. Resnično ne mislim tako, kot sem izrekel. Ne vem, kaj mi je bilo takrat, da so iz mene vrele takšne besede.«
Za nekaj trenutkov je umolknil.
»Res mi je žal,« je tiho dejal in orosile so se mu oči.

Sogovornik ga je nemo gledal. Takrat izrečene besede so bile resnično hude in so ga zelo prizadele. Opravičilo je razumel in se ga zavedal, a je obenem vedel, da bo trajalo zelo dolgo, da bo resnično odpustil. Zato je zgolj rahlo, komaj opazno pokimal.

Šepetaj

Ko smo zaljubljeni, šepetamo.



Milk inc.: Whisper



Hush now, let's not end before we start
Hush now, lay a whisper on my heart

Time flies, when you're lying next to me
Your eyes, are the only thing I see
Let's make this moment last
Try not to move too fast
Just bring your lips to my ear

Don't say you love me,
Don't say you love me yet
Don't say you need me,
Some things are better left unsaid
But if you feel the same, just whisper
whisper my name
If you feel the same, just whisper
My name

Time flies, when your body's close to mine
Your eyes, sending shivers down my spine
Let's make this moment last
Try not to move too fast
Just bring your lips to my ear

Hush now, let's not end before we start
Hush now, lay a whisper on my heart

Don't say you love me,
Don't say you love me yet
Don't say you need me,
Some things are better left unsaid
But if you feel the same, just whisper
Whisper my name
If you feel the same just whisper
My name

But if you feel the same, just whisper
Whisper my name
If you feel the same, just whisper
My name

Končano je. Naj živi nov začetek!

Vsake toliko časa pride človek do točke, ko mora nekaj v življenju opustiti. Tako sem minuli teden po treh letih in pol predal posle v moji prvi službi, s katero sem sodeloval tudi po menjavi službe. Ni bilo lahko, saj sem se čustveno navezal na posel, ki sem ga delal. Vendar je bilo preveč. Najprej služba, nato pa še popoldne urico, dve ali tri in seveda vse sobote. Danes je bila prva sobota, ko sem bil prost, ko sem imel ves dan zgolj zase. Čeprav se bo poznalo na bančnem računu, mi ni žal. Kajti končno bom imel več časa za svoje življenje, za stvari, ki bi jih rad počel: pisal, fotografiral, raziskoval življenje in seveda končno našel tisto, kar iščem že 13 let.

Življenje, prihajam!

Prekletstvo ekshibicionizma

Glasno je zazvonil telefon.
»Zdravo. Vladka tukaj.«
»Pozdravljena,« je počasi odvrnil. Ta telefonski klic ne bo prinesel nič dobrega, je pomislil, preden je Vladka nadaljevala. Govorila je hitro, živčno.
»Pripravljam oddajo za televizijo, pa bi potrebovala primernega sogovornika. Bi mi lahko pomagal?«
Oddahnil si je, saj očitno ne bo potrebovala njega.
»Kaj pa bo tematika?«
»Delam oddajo za vse, ki radi raziskujejo našo deželo. Pri vas izdajate popotniško revijo, pa imate veliko idej in preizkušenih izletov. Oddaja bo dolga 15 minut, pa potrebujem za okoli 5 minut materiala.«
»Aha, potem potrebuješ enega sogovornika, če prav razumem. Si poizkusila Tomažiča na turistični organizaciji?«
»Tomažič bo sodeloval, potrebujem še nekoga.«
Pogovor se ni razvijal v želeni smeri. Začutil je, da se iz tega ne bo izcimilo nič dobrega.
»Pa sem mislila nate. Zadnje čase se veliko pojavljaš v medijih. Jutri imam ekipo, pa bi prišli posneti.«
»Em …« je skušal prekiniti Vladko, a ta je neprizadeto nadaljevala.
»Bi na kratko predstavil zadnje popotovanje, ki ste ga predstavili v vaši reviji. Saj veš začetek in konec poti, pa kaj je mogoče videti, morda kakšno kulturno znamenitost. Nič posebnega, a ljudi to zanima.«

Bil je tiho. To je zopet odlična promocija za revijo. A kaj, ko se bo spet izpostavil javnosti. Zadnje tedne se je redno pojavljal v medijih, saj so izdali novo številko s številnimi privlačnimi izleti in novinarji so ponoreli. Vsi so želeli govoriti z njim, vsi so želeli njegove komentarje. Že pred meseci mu je to začelo presedati. Zato si je privoščil daljši dopust in upal, da bodo novinarji nanj malo pozabili. A očitno se je uštel. Komaj je prišel nazaj, že ga hočejo na televiziji. Spet ga bodo videli, spet ga bodo ustavljali na cesti in spraševali neumnosti in spet se bodo našli ljudje, ki bodo na cesti vanj buljili, kot da je z drugega sveta. In na obrazih neznancev bo lahko bral, spraševanje od kje ga poznajo.

Mrzlično je iskal izgovor, da bi se snemanju ognil. Že je hotel reči, da je nekaj bolan, ko ga je prevzel spet tisti tako znani občutek, ki ga je tako težko opisati. Občutek, ki izvira iz globine zavesti in ga ustvarja ekshibicionizem, ki je sicer prikrit a zakoreninjen že od rojstva. Namesto, da bi rekel »žal ne bom utegnil« je izdavil: »kdaj lahko pridete?«
»Jutri dopoldne. Kdaj bi ti ustrezalo?«
»Ob desetih.«
»Odlično. Se vidimo jutri. Adijo.«
»Velja. Adijo.«

Položil je slušalko.
»V kakšno godljo sem se spet spravil,« je pomislil. A globoko v sebi je čutil zadovoljstvo in veselje. Ponovno bo v soju žarometov. Ljudje na cesti ga bodo prepoznavali in znanci ga bodo trepljali po rami in mu hiteli pripovedovati, da so ga videli na televiziji.
Pomislil je zakaj je v sebi ekshibicionist in začel razmišljati, kaj bo povedal.