Hvala za devet čudovitih let …

… bloganja. Devet let je od prve objave na Krtkovih dnevih. Sledilo jih je še mnogo in danes je objavljenih kar 222. Veliko sem napisal v teh devetih letih, čeprav sem bil zadnji dve leti bolj skromen.

Najprej pa nekaj zanimivih podatkov o blogu.

• Prvi zapis je bil objavljen 25. julija 2006.
• Od 25. julija 2006 do 24. julija 2015 je blog zabeležil približno 69.500 obiskov in 165.000 ogledov. Povprečen čas, ki so ga obiskovalci preživeli na blogu ob posameznem obisku: 2 minuti 7 sekund.
• Najbolj brani zapis: Ljubezensko pismo (1). Ljubezenska pisma so sicer najbolj brane vsebine.
• Najbolj brana zgodba: Zbudil sem se ob njej. To zgodbo obožujem, ker sem skoznjo izrazil neuslišano ljubezen.
• Najbolj brana impresija: Praznina v srcu. Kadar preberem tole impresijo, me zaboli v srcu. Je preveč resnična.
• Najbolj brano razmišljanje: Življenje je potovanje. In na tem potovanju vsak dan doživim kaj novega.

Krtkovi dnevi so v teh devetih letih nastajali na štirih različnih računalnikih. En je pokojni, za enega (na sliki) ne vem, kaj se je zgodilo z njim, vendar je verjetno tudi že pokojni, enega sem upokojil pred dvema mesecema in leži v predalu, ta, na katerega pišem tole besedilo, pa se počasi bliža upokojitvi. Koliko so računalniki napredovali v teh devetih letih! Na vse računalnike imam lepe spomine, saj sem veliko časa preživel z njimi in so mi dobro služili. Bili so orodje za pretvorbo stvaritev moje domišljije v vsem razumljivo obliko.

Devet let je dolga doba za blog, od katerega ni neposrednih ali posrednih finančnih koristi in ponosen sem, da mi je uspelo vzdržati tako dolgo. Mnogi blogerji, ki sem jih spremljal, so v tem času obmolknili in marsikoga pogrešam. V življenju so se jim zgodile različne stvari in preprosto niso čutili več potrebe ali želje pisati blog. Tudi meni se je veliko zgodilo v teh devetih letih. Bile so dobre stvari in bile so slabe stvari. Vsekakor pa je v mojem življenju odigral pomembno vlogo tale blog. Bil je neke vrste ventil, skozi katerega sem sproščal bujno domišljijo in učilnica pisanja.

V moji glavi se neprestano veliko dogaja. Nastajajo ideje in zgodbe, ki se razvijajo. Številne sem prenesel v računalnik in na Krtkove dneve, še več se jih je izgubilo v globinah moje domišljije. Pisanje za Krtkove dneve mi je pomagalo razvijati drugačno obliko pisanja, kot sicer pišem za ljubi kruhek že preko 13 let. Pisanje za Krtkove dneve je vodilo v stvaritev pravega romana, ki je v moji glavi nastajal več kot leto dni, preden sem se ga resnično lotil. Besede so se kopičile in leta 2011 sem jih prenesel na računalnik. Natala je Morska princesa, ljubezenska zgodba, polna prevar, laži zanikanja ljubezni in razočaranj, v katera se zapletata glavna protagonista Andrej in Izabela. Roman ni izšel v obliki knjige in ga tudi nisem ponudil nobenemu založniku in ga verjetno tudi ne bom. Roman je prebralo nekaj mojih prijateljic in prijateljev ter znank in znancev, ki so podali kopico pripomb na besedilo, a generalno je bilo rečeno, da je dobro napisan in da je vreden, da ga berejo tudi drugi. Njihove opazke sem upošteval in besedilo dodelal. Sedaj je Morska princesa pripravljena, da se predstavi tudi drugim bralcem. Kdaj jo boste lahko prebrali tudi tisti, ki me osebno ne poznate in v kakšni obliki, še ne vem. Vsekakor pa boste Morsko princeso lahko nekega dne, drage bralke in bralci, brali.

V obdobju, ko sem pisal Morsko princeso, je prišlo do velikih sprememb v mojem življenju. Poslovil sem se od redne zaposlitve in se odločil, da grem na samostojno podjetniško pot. Razkorak v predstavah z lastnikom spletnega portala, kjer sem bil zaposlen, je postal prevelik in prisiljen sem bil zapustiti enega izmed največjih slovenskih tematskih portalov, ki sem ga ustvarjal devet let. Portal danes žalostno propada, jaz pa delam na novih lastnih projektih, kjer mi nihče ne soli pameti. Projekt postavitve lastnega podjetja, je bil zahteven proces, ki pravzaprav še vedno traja. Med drugim sem postavil dva obsežna spletna portala, ki zelo dobro delujeta, tretji pa je že zasnovan in bo v kratkem zagledal luč sveta. Postavljanje velikih spletnih portalov ni mačji kašelj in pobere zelo veliko energije. To je glavni razlog, da ne zmorem več pisati za Krtkove dneve. Po 10 ali več urah dela za svoje podjetje, ni energije za pisanje. Upam, da se bo to spremenilo in bom lahko nekoč še naprej ustvarjal in objavljal nove zgodbice, impresije in druge zapise.

»Krtek išče nekaj, nekaj, kar si močno želi, nekaj, kar bo zadovoljilo njegovo srce. Kdor pozorno bere Krtkove dneve, ve, kaj Krtek išče,« je zapisano v Krtkovi predstavitvi. V vseh teh devetih letih Krtek še ni našel dekleta, ki bi zadovoljilo njegovo srce in bi lahko on zadovoljil njeno. Še naprej bo iskal in optimistično upal, da jo nekega dne sreča. Je pa danes, ko je cvrl rezine bučk v ponvi, prišel do zelo pomembnega spoznanja, spoznanja, kaj želi v življenju resnično početi. Tega spoznanja se je zelo razveselil. Sedaj po mnogih letih le ni več povsem izgubljen v življenju. Zdaj je malo manj izgubljen.

Ali bom še objavljal zapise na Krtkovih dnevih? Kdo bi vedel! Morda, morda ne. Kakor mi bo srce poželelo. Hvala vsem bralkam in bralcem, ki ste sledili mojim pisarijam v teh devetih letih. Ni vas bilo malo in vem, da sem marsikomu polepšal dan, pomagal prebroditi težko obdobje ali pa zgolj omogočil, za nekaj trenutkov pozabiti na skrbi. To je bil tudi namen.

 Hvala za devet čudovitih let branja in za vse komentarje, ki ste jih pustili!

Odrešitev v čaši žganja

Slika: ISOStock

Štiri stene me ločijo od sveta in požirek žganja me loči od dna. Skozi okno opazujem ljudi, ki po ulici hitijo za svojimi sanjami. Utrujen sem. Od neuspešnega uresničevanja iluzij.

Kozarec žganja v roki in žalosten pogled skozi okno, skrit za zaveso. Pogled je utrujen od neštetih bitk, ki sem jih izgubljal eno za drugo. Tresoča roka me spominja na rane, ki se nikoli niso zacelile. Črepinjasto srce je le še bled spomin na upe v davni preteklosti, ki sem jih gojil o lepi prihodnosti. Prihodnost je tu. Črna, zavita v žalost, polna trpljenja in polna spominov na sanje, ki se niso nikoli uresničile.

Življenje mi je odveč. Naveličan sem ga. Zjutraj se zbudim v prazni postelji. Zrem v bel strop. Skušam vzpostaviti ločnico med sanjami noči in resničnostjo dneva. Mine nekaj debelih minut, da se prestavim v resničnost. Vedno vem, kdaj se to zgodi. Takrat zaboli. Začutim praznino, obup in razočaranje. Zavem se, da je pred menoj še en izgubljen dan trpljenja in bolečine. Brezvoljno se postavim pokonci in se brezvoljno, brez pričakovanj ter razočarano podam v nov dan.

Od odrešitve me loči le požirek žganja. Z njim bom dosegel dno in vse se bo končalo. Ne, ne bo novega začetka, ne bo novega upanja. Bo le črn, zamorjen konec. Končna odrešitev. Dno. Srečni konec ne obstaja. To je plehka izmišljotina pravljičarjev, ki želijo v bralcu vzbuditi lažno upanje, da obstajajo srečni konci. Konci, ki ponudijo dokončno odrešitev, so vedno polni trpljenja in solz.

Le žganje nudi odrešitev. Za nekaj trenutkov.

Prazni kozarec pade iz tresoče roke in se razleti na trdih tleh. In stene izginejo in skrbi izginejo in na koncu tunela je luč odrešitve, upanje in lepo življenje.

Neznanka v postelji

Drug poleg drugega leživa in mehke rjuhe naju nežno božajo. Mirno dihaš v sproščenem snu. Gledam linije tvojega telesa, ki jih izrisuje svilena rjuha v bledi svetlobi zahajajoče lune, ki prihaja skozi odprto okno. Misli mi ne dajejo spati. Sprašujem se, sva skupaj ali pa je med nama neskončna vrzel? Sprašujem se, kam sva prišla, kam sva pripeljala svojo ljubezen. Sva uspela res vse, kar sva imela izgubiti na tej svoji skupni poti? Kje sva zašla, da sva izgubila strast, željo, potrebo in navdih za svojo ljubezen?

Ti si nekje drugje. To čutim. To vem. Ko prideš domov, imaš v očeh nekaj tujega, nekaj meni neznanega. Tvoje misli plešejo na melodijo, ki ne zaziblje v najin ples. Ko te pobaram po dogodkih današnjega dne, govoriš prazno, zdolgočaseno in odsotno. Slišim besede, sprejmem stavke, a jih ne razumem. Tvoj glas se zlije v nekakšen nerazumljiv šum. In vse, kar mi preostane, je, da ti tiho sledim po prstih kot izgubljena senca in se vrnem v najine sanje, ki si jih zapustila.

Sara, kje si sedaj, ko ti ljubkujem ramena? Si budna? Misliš name? Reci, da me ljubiš, reci, da me pogrešaš. Reci tiho, da si še vedno moja! Sara, bodi takšna, kot si bila, ko sva se prvič srečala. Bodi takšna, kot si bila, ko sva se prvič ljubila. Ne bodi sebična, ne kradi mi najine blazine, ne jemlji mi najine odeje, ne teptaj najine ljubezni.

Na začetku je bilo vse tako lepo. Zaljubljeno sem te božal po licih, ko si me s svojimi globokimi očmi, polnimi ljubezni, poželjivo gledala. Videla sva prihodnost, pogovarjala sva se o svoji ljubezni, gradila sva svoje skupno življenje. Čas je tekel in počasi se je ljubezen drobila. Marsikaj zlega sva naredila, marsikaj neprijetnega sva doživela. Bili so težki dnevi, bile so še težje noči. A sva jih preživela. Družila naju je ljubezen in z njeno pomočjo sva premagala še tako težke ovire.

Oprosti mi Sara vse grobe besede, ki sem jih izrekel. Oprosti mi, vse zle misli, ki sem jih imel. Oprosti mi vsako dejanje, s katerim sem te prizadel. Žal mi je, zelo žal. Bojim se, da te bom izgubil, bojim se, da sem te izgubil. In, Sara, odpustim ti vse zle besede in dejanja. Nič ni hujšega, kot da bi ostala brez najine ljubezni. Ni je večje grozote, ki jo lahko narediva drug drugemu, kot da dokončno ubijeva svojo ljubezen.

Sara, podaj mi svojo roko, da naju znova poveže ljubezen. Spremenila naju bo, le verjeti morava vanjo. Ljubezen nama bo pomagala v dobrem in zlu, če si bova to želela. Sara, rad bi te ljubil, kot sem te ljubil nekoč. Rad bi bil ljubljen, kot sem nekoč že bil.

Temen oblak je zakril bledo luno in linije tvojega telesa so se izgubile v temi. V daljavi je slišati grmenje prihajajoče nevihte. Počasi, da te ne bi zbudil, se obrnem. Žalostno zavzdihnem. Rad bi te ljubil, neznanka v moji postelji.

Mavrica ljubezni

Nežno te pogladim po tvojem žametnem licu, medtem ko me srečno gledaš s svojimi velikimi rjavimi očmi. Na varnem sva v tem samo najinem ljubezenskem skrivališču. Čuvajo ga vile in od daleč ga opazuje boginja ljubezni. Tu sva varna, tu sva skrita, tu sva svobodna. Vse okoli naju je le zaradi naju, zaradi najine ljubezni.

Čutim najino združitev in moje hrepenenje po tebi se zliva z ljubeznijo v čudoviti ples naslade in užitka. Objeta v tem divjem plesu sva našla drobno iskrico, ki naju bo vodila skozi življenje do večnosti. Skrbela bo, da bo najina ljubezen žarela vsak dan. In na dan, ko bo plamen začel ugašati, se bova vrnila v svoje skrivališče, kjer ga bo zopet podžgala skozi najin divji ples.

Skozi zaveso solz užitka gledam iskrenje v tvojih očeh, medtem ko z rokami drsim po nežni koži tvojega telesa. Čutim kako se bliža, čutim kako se mu bližaš. Črnina tvojih oči, se je spremenila v žareče iskrenje. Nekje v daljavi je mavrica. Stečeva proti njej. Doseževa jo.

Skupaj.

Začutim tvoje srce in v iskrenju tvojih oči vidim, da si začutila moje srce. Sva koža na kožo, sva srce na srce, sva eno med ljubeznijo in grehom

In, ko leživa v tem najinem skrivališču, potna od naslade, se obrnem k tebi, položim roko na tvoje prsi in počasi z nežnim pritiskom potujem proti tvojemu napetemu trebuščku. Z nasmehom ti zašepečem: »poletiva še enkrat v ta bogati svet užitkov.«

Prazna hiša izgubljenih sanj

Dve zlomljeni srci zreta v prazno hišo, ki je bila nekoč polna smeha, veselja in srečnega otroškega kričanja. Zadovoljstvo in veselje sta družila družino v ljubki harmoniji, ki je življenju dala sladkorček in ga naredila še slajšega. Skupaj so se veselili praznikov, skupnih večerov in obiskov. Pomagala sta si drug drugemu. In, včasih po napornem dnevu, sta obsedela na nekoliko kičasti zofi, ki ni sodila v sodobno opremljeno dnevno sobo ter si zazrla globoko v oči. Ljubila sta se.

Danes nič več.

Preveč sta bila ponosna sama nase, preveč prepričana v svoj prav in nepripravljena odpuščati. Zlobne besede so letele iz ust. Tekmovala sta, kdo bo povedal bolj kruto resnico ali laž, zgolj iz principa sta poudarjala svoj prav. V navalu jeze sta povozila čustva. V besu sta poteptala svojo ljubezen, v srdu sta odšla vsak po svoji poti.

Zlomila sta si srci.

Osamljeno zreta v prazno hišo izgubljenih sanj. Srci sta tako ohladili, da je ljubezen otrpnila, postala čisto majhna in se porazgubila med svetlečimi ledenimi kristali. Ponos pa je še vedno tu. In skrbi, da ljubezen nikoli več ne oživi.