Sonce je posijalo skozi okno v sobo na posteljo, kjer je ležala. Zagodrnjala je in si z roko pokrila oči. V glavi ji je močno odzvanjalo in nikakor se ni mogla domisliti zakaj je bilo vse tako rdeče. Ko je z roko segla preko oči, je bilo bolje, vendar pa vseeno nekaj ni bilo tako kot bi moralo biti.
»Joj, kakšne grozne sanje so bile to,« je pomislila, ko je odprla oči in spreletel jo je občutek zadovoljstva in sproščenosti. Počutila se je, kot da je na ljubkih počitnicah, kjer je njena edina skrb ali bo šla najprej plavat in se potem malce nastavljati soncu ali obratno. Prijeten občutek je trajal nekaj hipov. Nato se je zavedla močnega glavobola.
»Au,« je tiho zastokala in si z roko šla skozi dolge pšenično zlate lase, kot da bi hotela odstraniti bolečine.
Občutek je imela, da ji bo razneslo glavo. Sončna svetloba jo je slepila in še okrepila bolečino. Razmišljala je ali naj vstane in spusti roleto ali pa naj se pokrije preko glave. Medtem ko se je ukvarjala s to jutranjo dilemo, jo je zadelo, kot da jo je pod seboj pokopal velik plimni val. Zadelo jo je spoznanje, da je ni tlačila mora, temveč, da je njeno življenje ena sama velika nočna mora.
Počasi se je obrnila in se postavila v sedeči položaj. Zamižala je. Zaradi spremembe položaja ji je začelo zvoniti v glavi. Zvonovi so utihnili in odprla je oči ter se razgledala po sobi. Oblačila prejšnjega večera so bila razmetana, en čevelj je bil na mizi, drugi na okenski polici. Zagledala se je vanj.
»Le kako se je pa ta znašel tam,« je s težavo pomislila.
Skušala si je urediti misli in se spomniti prejšnjega večera. Ni šlo. Vse je bilo prazno. Nenadoma so se začeli pojavljati obrisi prejšnjega dne. V studiu, kjer je snemala oddajo za lokalno televizijo, je naredila sceno, ker so ji namesto kozarca z vodko prinesli kozarec z navadno vodo. Sledil je divji prepir s producentom, ki jo je na koncu ozmerjal s »pijano prasico, ki še za podret ni dobra.« Spomnila se je, da ga je polila z vodo in odvihrala iz studia. Tavala je po Baslu, dokler ni zavila v neki lokal, kjer ni bila še nikoli. Naročila si je whiskey. Od tu naprej spomini niso bili več povezani, temveč zgolj posamezni delci tu in tam. Spomnila se je, da je spoznala neko družbo, da so se zabavali, plesali in pili. In to je bilo to. Ostalo je bilo prazno. Ni vedela, ne kje je ta lokal, ne kako je prišla domov. Ozrla se je po postelji in videla, da ni razmetana čisto vsa postelja, temveč le tam, kjer je ležala. Oddahnila si je, saj se je domov očitno vrnila sama. Ni se ji redko zgodilo, da je takole zjutraj poleg sebe zagledala moškega, ki ga prej ni še nikoli videla. Pogledala je skozi okno. Sonce je bilo že visoko na nebu.
Počasi in z muko se je skobacala iz postelje. Po nogah ji je zdrsela spalna halja.
»To se mi pa ne zgodi pogosto,« se je začudila. Običajno se je po prekrokani noči zbudila gola. Z muko je odtavala do steklene omare pri oknu. Odprla jo je, vzela kozarec in si iz bogato okrašene steklenice natočila opojno rjavo tekočino.
»Ti si moj edini prijatelj, Jack, vsi ostali so me zapustili« si je rekla na glas in se groteskno zasmejala. V glavi jo je ob tem močno zabolelo. Hitro je srknila dva požirka.
Opojna tekočina ji je zdrsnila po požiralniku in pri tem jo je streslo. S kozarcem v roki je odšla v kopalnico. Odprla je vodo in se zazrla v ogledalo.
Zagledala je senco ženske sredi tridesetih let. Namesto da bi bila videti kot vila iz pravljice, ni bila videti niti kot človek. V ogledalu je gledala pošast iz cenene grozljivke. Oči so bile krvave, pod njimi pa veliki podočnjaki. Nekdaj lepe in napete ustnice so bile škrlatne in brez življenja. Obraz je bil žalosten in poln naveličanosti nad življenjem. Nekaj majhnih gubic, ki jih je sicer lahko zakrila z nekaj pudra, je bilo videti kot globoke soteske divje gorske reke. Lasje so bili razmršeni, na licih pa polno sledi ličil prejšnjega dne. Zavzdihnila je.
»Jeanette, poglej, kam si prišla,« si je zamrmrala. »Kje imaš tisti zapeljivi nasmeh, ki si ga imela včasih? Kje je tista iskra veselja, ki si jo imela v očeh?«
Iz kotička levega očesa se je priplazila solza, ki se je počasi zapeljala med nosom in licem do njenih polnih ustnice in se ustavila v levem kotičku ust. V ustih je začutila slan okus.
»V čem je smisel, da še živim? Kaj mi brani, da ne zaključim tega trpljenja?«
Odprla je omaro in v roke vzela britvico, ki je ležala na polici. Opazovala jo je. Ostro rezilo se je bleščalo v umetni svetlobi neonske luči.
»Če se zarežem … kaj se bo zgodilo? Zabolelo me bo. Pa potem? Se mi bo zavrtelo? Bom padla po tleh? Bo vse le še tema? Bom videla luč na koncu predora? Bo konec trpljenja?«
Britvico je vrtela v levi roki in srknila še en požirek Jacka.
»Naj naredim sedaj? Kaj imam izgubiti? Nič. Na TV me nočejo več videti, po tisti včerajšnji epizodi, pogrešal me pa tudi ne bo nihče več.«
Odložila je kozarec z whiskeyem na umivalnik in si britvico prislonila na zapestje desne roke. Roki sta se ji tresli Nekaj časa jo je tako držala, potem pa jo je odložila nazaj na poličko. Zavzdihnila je. Iz škatlice je vzela dve tableti aspirina in jih pogoltnila z zadnjim požirkom whiskeya, ki je še ostal v kozarcu. Z rokami je segla pod curek vode, jo zajela in osvežila obraz.
»To je prijetno.«
Postopek je ponovila.
Hladna voda ji je zbistrila misli. Še enkrat se je zazrla v ogledalo in se kislo nasmehnila. Pred njo je bila le senca tiste Jeanette, ki jo je iz ogledala gledala pred leti, ko se je polna upanja in življenja prijavila na avdicijo za pevko v tistem nesrečnem kvartetu.
Bila je polna energije in pred njo je bilo še vse življenja. Končala je srednjo šolo in se vpisala v šolo petja. Dobro ji je šlo in uspešno jo je zaključila. Med šolanjem je prepevala v nekaj garažnih bendih s katerimi pa niso nikoli prišli dlje kot do lokalnih veselic in praznovanj. Na enem izmed praznovanj je k njej pristopil galanten moški srednjih let, ji dal vizitko in ji rekel, naj ga pokliče. Vizitka je razkrila, da gre za producenta Johana, ki je bil gonilo takrat že uspešne, vendar še vzpenjajoče se skupine. Poklicala ga je in se dogovorila za avdicijo. Sprejeli so jo. Bila je srečna, tako srečna, da ni spregledala prvega očitnega znaka, da se je začela njena pot propada. Pogodba, ki jo je podpisala je bila za 6 let v njej pa je bilo navedeno, da ne sme razkriti nobenih podrobnosti iz delovanja skupine. V studiu so kmalu po podpisu pogodbe začeli snemati prvi album. Posneli so ga in z njim je bila zadovoljna. Ko je izšel, ga niti ni imela časa poslušati, saj so bili sredi priprav na turnejo in na njen prvi nastop skupine z novo pevko. Bila je srečna in obenem polna treme. Johan je bil tako prijazen, da so se odločili, da bo na odru pela na playback. Tako ji bo prihranjena zadrega zaradi morebitnih napak.
In res prišla je na oder in publika jo je bučno pozdravila. Iz zvočnikov se je zaslišala glasba in začela je peti. Nenadoma pa je ugotovila, da se iz zvočnikov ne sliši njenega glasu, temveč neki drug. Zmedena ni mogla verjeti svojim ušesom. Ni vedela kaj naj stori, a je zaradi publike nadaljevala. Ko se je po dobri uri nastop končal, je odbrzela v zaodrje in takoj poiskala Johana. V navalu razočaranega besa ga je vprašala, kaj se dogaja in kdo jo je tako izigral. Johan jo je najprej skušal pomiriti, vendar pa se ni dala. Ker ni bil potrpežljiv človek, ni dolgo zdržal in ker je silila vanj in ga obtoževala, da so jo izigrali, jo je močno udaril po obrazu in ji rekel:
»Kaj misliš zakaj smo te vzeli, kuzla? Zato ker znaš peti?«
»Ja,« je naivno zahlipala še vedno čisto pretresena od nenadnega udarca.
»Draga moja, vzeli smo te samo zato, ker si blond in ker imaš joške! In čisto zaradi ničesar drugega!« Pri tem se je gromko zasmejal na vsa pljuča.
Jeanette ni mogla verjeti, kar je slišala. Vedela je, da ima privlačno postavo, a da bi jo kdo zaradi tega tako izkoristil, tega si ni mogla predstavljati. Hlipajoča je zapustila dvorano in se vrnila v hotelsko sobo, kjer je prejokala pol noči in izmučena zaspala šele proti jutru.
Takoj zjutraj, preden so se odpravili naprej, je govorila z Johanom. Hotela je prekiniti pogodbo. Seveda Johan o tem ni želel niti slišati. Zagrozil ji je:
»Srček, seveda lahko kadarkoli prekineš pogodbo. Ti samo pošlji odpoved in zadeva bo rešena. Ampak ti obljubim, da te bom obral do kosti in boš zmrznila prvo zimo pod mostom. Verjemi mi, da te nihče ne bo povohal. Še vbogajme ti ljudje ne bodo dajali, kaj šele da bi še kdaj kje pela! Zapomni si, 6 let si moja. Samo moja! Zdaj se pa spokaj!«
Tako se je začela njena nočna mora.
Dnevi, tedni in meseci so tekli. Nikomur v skupini ni zaupala in tudi z nikomer se ni veliko družila. Denar je sicer redno prihajal, vendar pa si je srčno želela, da bi pela. Včasih, ko je bila na odru, le lutka kot vedno, je razmišljala, kako je žalostno, da mora tako grdo lagati svojim oboževalcem. Leta so minevala in začela se je vdajati pijači. Najprej le sem in tja, nato pa vedno pogosteje. Vrstili so se prepiri z ostalimi člani skupine in tudi Johanom, ki je rad delil udarce. Še posebej takrat, ko se mu je upirala. Tudi moške je menjavala hitro. Odvisno od tega, koliko časa je okrevala po zadnjem alkoholnem mačku.
Dve leti pred iztekom pogodbe, ko skupina že dlje časa ni imela novega hita, ji je na koncertu v nekem manjšem kraju dovolil, da je pela v živo. Odpela je dobro in publika je bila navdušena. Tudi kritike so v lokalnem časopisju so bile dobre, čeprav so ji očitali, da njen glas ni bil čisto tak, kot so ga bili navajeni. Od takrat naprej ji je dovolil petje na manjših koncertih, a na velikih je bila še vedno zgolj lutka.
V zadnjem letu pred koncem pogodbe je pevka, ki je sicer prepevala pesmi skupine, prenehala sodelovati. Jeanette je bila prepričana, da bo sedaj končno lahko delala tisto, kar si je vedno želela. Pela. A Johan je pripeljal novo pevko. In življenje se ji je povsem sesulo. Cel teden je bila pijana in končala je v bolnišnici z zastrupitvijo. Odpustili so jo v nekaj dneh in čakal jo je Johan. Odpeljal jo je domov, jo nadrl in oklofutal. Z bolečinami je ležala v postelji in prvič razmišljala o samomoru.
Ko se ji je iztekla pogodba, je mislila, da bo lahko zadihala. Poskušala je z lastno pevsko kariero, vendar ji ni uspelo. Porabila je veliko denarja a vse skupaj je bila popolna polomija. Manjkala ji je tista vedrost in energija, ki jo imajo poslušalci tako radi in jo je imela v preteklosti. Leta zatiranja in utapljanja žalosti v pijači, so pustila svoje. Na koncu si je našla delo na televiziji v svojem domačem kraju, kjer je ob torkih in četrtkih vodila razvedrilno pogovorno oddajo. Opijala se je le občasno, bila pa je zagrenjena in obupana.
Vrnila se je v spalnico. Usedla se je na posteljo in se zagledala v sončno svetlobo, ki je prihajala skozi okno. Počutila se je prazno. Nekaj časa je bila brez misli, nato pa se ji je po glavi začel motati prizor iz kopalnice. Tako daleč ni bila še nikoli.
»A je to res rešitev,« je pomislila.
Sedela je na postelji in zrla v okno dokler ni začel delovati aspirin in popuščati glavobol. Misli so se ji začele bistriti. Razum je začel delovati in nenadoma se je počutila pretreseno od dogodkov v kopalnici. Do sedaj ni še nikoli bila tako daleč, da si zareže v nežno kožo nad zapestjem. Po glavi so se ji začele poditi različne misli.
»Moje življenje je res zavoženo, ampak ali je res tako zelo? Vsa ta leta trpim, vendar pa ne gre na bolje. Bi morala sama biti bolj agresivna? Nimam volje. Nimam nikogar, ki bi me bodril, ki bi mi vlival upanja. Nikogar nimam, ki bi me poslušal, me nežno pobožal in objel, ko bi mi bilo najbolj hudo.«
Po licu ji je stekla solza.
»Zakaj je življenje tako kruto do mene? Kaj sem naredila, da me tako kaznuje? Zakaj?«
Glavo je spustila v blazino in tiho zajokala. Dolgi lasje so se ji razlili in ji povsem zakrili obraz. Nekaj časa je ihtela, nato je zaspala.
Čez dobro uro jo je zbudil telefon. Rahlo nejevoljna je vstala in dvignila slušalko.
»Prosim,« je rezko zalajala v slušalko.
»Dober dan. Gerta iz galerije Sonnenblume. Gospod S. mi je naročil naj preverim ali dogovor še drži.«
Bila je tiho. Razmišljala je, kakšen dogovor naj bi imela z Oliverjem, nato pa se je spomnila. Dogovorila se je za vodenje otvoritve neke fotografske razstave, ali nekaj podobnega. Zadnja leta je pogosto sodelovala z Oliverjem. To se ji je poznalo tudi na bančnem računu, ki je bil v zadnjem času bolj prazen kot ne. Vendar pa Oliverja ni videla že več mesecev in bala se je, da jo je tudi on pozabil.
»Seveda. Kdaj pa naj bi to bilo?«
»Čez tri dni. Jutri popoldne vas pričakujejo v hotelu, pojutrišnjem pa imate ob 10. uri sestanek s stilistko. Ob 14. uri imate kosilo z gospodom S., s katerim boste šli skozi program prireditve. Dal vam bo podrobne napotke, kako naj bi otvoritev potekala. Prireditev pa bo v četrtek zvečer ob 20. uri v galeriji.«
»Kako se imenuje hotel?«
»Hotel pri treh vodnjakih.«
»Tam sem že bila. Gospodu S. lahko sporočite, da dogovor velja.«
»Bom. Lep dan vam želim.«
»Tudi jaz vam.«
Odložila je slušalko.
»Vsaj ena dobra stvar v teh dneh« je pomislila. Misel, da bo za nekaj dni zapustila Basel, jo je razveselila. Najraje bi za vedno odpotovala nekam, kjer je nihče ne pozna, v neko drugo deželo, kjer bi živela čisto novo življenje in bi pozabila na vsa bremena preteklosti. Dobre volje se je odpravila v kuhinjo, kjer si je pripravila kavo in kos kruha s sirnim namazom.
