Jesenske ljubezni (2. del)

Naslednjo jesen sem začel študirati. Študij je trajal kar nekaj let in v tem času sem spoznal kar nekaj žensk, ena pa mi je ostala dobro v spominu.

Prvo leto študija je bilo zame nekaj čisto novega. Postal sem vozač, nekaj kar so bili številni sošolci v srednji šoli. Navaditi se je bilo treba novega načina učenja, novega okolja in dejstva, da je bilo treba začeti vstajati pred šesto zjutraj, če sem želel pravočasno priti na predavanja. Naslednjih nekaj let sem bil kronično neprespan in za posledico sem dobil temne podočnjake, ki se jih nisem nikoli več znebil in me še danes pozdravijo vsako jutro, ko se pogledam v ogledalo. Spoznal sem tudi kopico novih kolegov in kolegic in med njimi mi je v oči padla Jana.

Jana je bila dolgolasa črnolaska s prijetnim obrazom. Govorila je s pravim gorenjskim naglasom in bilo jo je prav zanimivo poslušati. Redno sva se skupaj vozila z mestnim avtobusom od fakultete do glavne avtobusne postaje kjer pa so se najine poti razšle. Pogovarjati se z njo je bilo lepo. Bila je inteligentna ženska, ki je znala zelo zanimivo razmišljati, bila pa je tudi zelo prijazna. Seveda sem se kmalu zaljubil. Do ušes. A zelo hitro sem ugotovil, da iz te moke ne bo kruha, da je upanje prazno in, da bom le nesrečen. Imela je fanta. Velikokrat mi je pripovedovala o njem in o tem, kako ga ima rada. Zato sem le trpel in upal, da me bo zaljubljenost čim prej minila. Pa me dolgo ni. Ob koncu drugega letnika sta se najini poti razšli, saj je zelo pridno študirala, jaz pa sem se odločil, da bom spoznal še nekatere druge vidike življenja.

Šest let kasneje sva se ponovno srečala. Ob koncu študija sem imel obvezno prakso in dodelili so me v podjetje, kjer se je ona ravno uvajala. Tako sva se spet videvala vsak dan dober mesec in pol. Takrat sem ugotovil, da je pravzaprav še nisem prebolel in da sem globoko v sebi še vedno zaljubljen. Zanimivo je življenje in ravno v tistem mesecu in pol se ji je življenje obrnilo na glavo. Do takrat je bila skupaj s fantom s katerim je bila, ko sem jo spoznal. Nekega dne pa pride v službo vidno spremenjena. Imela je prazen pogled, bila je tiha in vidno izmučena. Po dolgih 10-tih letih se je razšla s fantom. In takrat je v meni vzplamtelo upanje, da morda se mi je pa življenje končno zavrtelo v pravo smer in, da imam končno odlično priložnost zaživeti s čudovito žensko. A bila je povsem nedostopna in zaprta sama vase, tako da se ji nisem mogel približati. Poleg tega pa se je začela vdajati pijači. Odpisal sem jo in počasi je odšla v pozabo. Po končani praksi sem izvedel, da si je našla drugega fanta, leto kasneje pa je z njim zanosila.

Jano sem hitro odpisal. Nato kar dolgo nisem srečal nobene, ki bi spodbudila moje srce k hitrejšemu bitju. Nekega dne, bil sem že v službi, pa sem spoznal njo. Dolgolaso plavolasko, vedrega obraza in hudomušnega pogleda. Ko sem jo prvič videl, se je v meni nekaj premaknilo. Tedaj nisem vedel kaj je bilo, šele mnogo let kasneje sem se zavedel, da je bila Sonja tista prava, tista, ki bi moje življenje naredila popolnejše. Sonja je ženska mojega življenja. Žal jaz nisem moški njenega življenja.

Po prostoru se zasliši melodija, ki jo igra telefon. „Res ni nobene potrebe, da me ravno zdaj nekdo nadleguje,“ zagodrnjam polglasno, odložim prazen kozarec na mizo in počasi vstanem. Telefon še vedno igra, ko se počasi primajem do njega. Imam občutek, da se soba vrti okoli mene.
„Prosim,“ rečem zadirčno v telefon, ne da bi pogledal na njegov zaslon, kjer je bilo izpisano ime klicatelja.
„Živijo. Andrej tukaj.“
„Pozdravljen,“ rečem malce zdolgočaseno.
„Že sneži pri vas tam gori?“
Pogledam skozi okno. Zaradi teme ne vidim veliko.
„Preden nekaj minutami še ni. Piha pa zelo močno. Sem moral bolje pritrditi polkna. Mi je enega veter zaprl.“
„Veter imate? Tu v dolini pa nič ne piha. Je pa oblačno pa sem ter tja pade kakšna kaplja dežja. Zato sem pa mislil, da imate sneg. Kako pa si kaj?“
„Gre.“
„Še sedaj ne razumem, zakaj si se preselil tja gor v tisto samoto. Tu so ljudje, tu se dogaja, tam pri tebi pa ni drugega, kot tišina. Saj ne rečem, da ni lepo, tudi meni je všeč, kadar pridem gor za dan ali dva, ampak, da bi pa tam živel že toliko let, kot ti. To je pa prehuda. Kdaj si pa nazadnje bil v dolini?“
„Hm... nekaj dni bo že tega. Sem moral avto na servis peljat.“
Zlagal sem se. Nazadnje sme bil v dolini pred dvema tednoma.
„Poslušaj. Daj usedi se v avto in se pripelji sem dol. Z Magdo sva mislila, da bi en tarok udarili. Pride še ena njena prijateljica. Je samska veš. Všeč ti bo, boš videl. Tvoj tip je.“
„Oh, Andrej...“
„Kaj se boš že spet izgovarjal? Če boš tak, pa res ne boš nikoli našel prave ženske. Saj še spoznati nočeš nobene.“
„Andrej, kolikokrat sva že o tem? Prestar sem že za te neumnosti.“
„No, no, kako pa razmišljaš. Nikoli nisi prestar za to. Daj pridi, kaj te pa stane? Če se sedaj odpraviš, si tu prej kot v uri.“
„Res nisem pri volji. Se bomo za kdaj drugič zmenili. Saj bo še dovolj večerov.“
„Postal si pravi godrnjavec. Daj ne cincaj. Pridi.“
„Snežiti bo začelo in res ne bi rad obtičal nekje na pol pota, ko se bom vračal. Res ne bom hodil.“
„Škoda. Pa drugič.“
V Andrejevem glasu je bilo slišati razočaranje.
„Vseeno pridi kaj na obisk. Že dogo je od tvojega zadnjega obiska.“
„Res je, bom prišel ob priliki.“
„Prav. Lepo se imej tam v hribih.“
„Bom, ti pa v dolini. Adijo.“
„Adijo.“
Pogovor me je malce razdražil. Očitno si Andrej še vedno ni izbil iz glave, da mi bo našel žensko. V preteklosti je večkrat poskušal, pa ni uspelo.

Steklo glasno zažvenketa, ko nekoliko nerodno z vratom steklenice udarim ob kozarec. Do polovice ga napolnim z opojno rjavo tekočino. Kozarec izpraznim na dušek. Na Sonjo se pije. Pije se na njeno lepoto, na njeno inteligenco, na njeno zabavnost. Ponovno natočim whiskey v kozarec in se zleknem v naslanjač. Zagledam se v plamene v kaminu. Slika ni povsem ostra. Počasi se mi v vidnem polju pojavi njena podoba. Sonja je bila fantastična ženska. Ni bila zgolj lepa, temveč je bila tudi zelo inteligentna. Veliko sva se pogovarjala o različnih stvareh in počasi sem spoznaval njen način razmišljanja. Bil mi je všeč, tako kot mi je bil všeč njen bleščeči nasmeh. Sonja je bila ženska v katero se nisem zaljubil na prvi pogled. Ko sem jo prvič srečal, sem dobil občutek, da je zelo samovšečna, a ta prvi vtis se je hitro spremenil, ko sem jo spoznal bolje. Večkrat sem se pogovarjal z njo, bolj mi je bila všeč. In potem sem ji enkrat povedal, sicer nekoliko nerodno, da mi je všeč. To je bil dogodek, daleč od romantike. Do konca svojega življenja ga ne bom pozabil. Sedela sva v avtu na poti v Ljubljano. Povedal sem ji, da je fantastična ženska, da je zelo inteligentna, prijazna in, da mi je všeč. Nepremično je sedela in dolgo ni rekla nič. Nato je tiho rekla „hvala.“ In to je bilo vse. Nekaj dni kasneje sem jo vprašal, kaj si o tem misli. Povedala je brez ovinkov, da ona ne čuti nič do mene. In spet se mi je strlo srce. Stara zgodba, ki me je spremljala skozi celo življenje, ki pa je šlo dalje. Dve leti kasneje, ko sem bil prepričan, da sem Sonjo povsem pozabil, sem spoznal Nado. Nekoliko nenavadna ženska a prijazna in simpatična. Bila sva si nekako všeč, vsaj meni se je tako zdelo. In sva poskušala kake tri mesece. A se ni iz tega nič razvilo. Tistega leta poleti, sem tuhtal o zgodovini mojega zaljubljanja in ugotovil, da je nekaj narobe, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Po nekaj dnevih sem se zavedel, da kljub temu, da so minila že tri leta, kar mi je jasno povedala, da do mene nič ne čuti, je moje srce bilo za Sonjo. In tako bije tudi danes, po 30 letih. Ker je bilo moje srce v brezupnem položaju, izhoda pa ni bilo, sem kakih 10 let še živel v dolini med ljudmi. Z vsakim letom sem težje prenašal bližino soljudi in vedno pogosteje sem odhajal v gozdove, planine, stran od ljudi stran od družin, ki so mi vsak dan pripovedovale, da svoje družine ne bom nikoli ustvaril, da bom do konca življenja sam. Dokler nisem našel te čudovite osamljene koče nekje sredi planin, kamor so ljudje le redko zašli. Preselil sem se tu gori in vedno redkeje zahajal v dolino. Tu imam vse. Mir, kamin, v katerem prasketa ogenj in seveda mojega najboljšega prijatelja Jacka.

Zunaj je veter še vedno pihal in pridružile so se mu snežinke. Jeseni je bilo konec in začela se je hladna zima. Skozi polkna koče se je videl kamin v katerem je prasketal ogenj. Pred kaminom je bil fotelj, v katerem je spal sivobradi gospod. V levi roki je imel prazen kozarec, na mizi poleg pa je bila prazna steklenica whiskeya.


Konec.

Jesenske ljubezni (1.del)

Jesen je čas, ko se narava začne potapljati v zimski sen. Drevesa odvržejo listje, zadnje rože odcvetijo in narava se okiti z odtenki rjave barve, ki jo s časoma zamenja bela ali siva. Za naravo se izteka neko obdobje, za ljudi pa se začenja novo. Če lahko za naravo rečemo, da je zima ločnica med dvema obdobjema, pa za ljudi velja, da je to poletje. To je vsekakor povezano s poletnim dopustom, ko se človek odpočije od napornega vsakdana. Jeseni pa se poln nove energije loti novega dela. Pri ljubezni pa so stvari nekoliko drugačne. Vsaj tako pravijo ljudje, pa tudi moja opažanja to potrjujejo. Pomlad je čas za zaljubljanje. Narava se prebuja, rožice se odpirajo, dekleta postanejo bolj razgaljena. Vse je nekako usmerjeno v ljubezen in zaljubljanje.

Ko takole sedim v fotelju, gledam skozi okno pisano jesensko listje, ki pleše v hladnem vetru, v kaminu pa nagajivo prasketa plamen, razmišljam o vseh zamujenih in nikoli uresničenih ljubeznih. Vsem je skupno eno. Da so se vedno začenjale jeseni, končale pa so se spomladi. In pomlad je bila bolj čas za prebolevanje, čas trpkih solza in grenkih preizkusov. Ko so drugi zaljubljeno žvrgoleli, sem brisal solze.

Zagledam se v plamen ognja in misli mi odplavajo daleč nazaj, nazaj v osnovnošolske čase. Takrat je bilo življenje še enostavno in brezskrbno. Starši so skrbeli, da mi ni bilo nič hudega, v šoli težav nisem imel in življenje je mirno teklo iz dneva v dan v smehu, igrah, učenju in uživanju. Vse do šestega razreda. Leto pred tem sem začel hoditi k tabornikom. Nikoli si nisem čisto razjasnil ali sem v pri tem užival ali ne, verjetno pa je bilo krivo dejstvo, da sem bil v vodu, kjer so prevladovale sama dekleta. Nikoli mi ni bilo jasno, kako sem se znašel v njem, ampak družbo mi je delal le en fant. Na trenutke je bilo mučno, vendar me je taborniško življenje zanimalo. Med taborniki sem preživel kar nekaj lepih, predvsem pa zabavnih trenutkov. Zabavali smo se predvsem ob neumnostih. Življenje je bilo pravzaprav zelo enostavno, dokler nisem na začetku šestega razreda, jeseni je to bilo, začutil, da mi je zelo lepo v družbi naše vodnice. Na sestanke voda je prihajala prva in pogosto sva se veliko pogovarjala, preden so prišle ostale članice. Šolo smo namreč končevali tako, da običajno nisem hodil domov, temveč sem kar v šoli počakal tiste pol urice do začetka. Veliko sva se pogovarjala. Bila je nekoliko starejša, dve leti, če se pravilno spominjam. Imela je dolge, ravne rjave lase in vedno veder izraz na obrazu. Še danes se mi nariše nasmešek na obrazu, ko se spomnim na vse tiste prebedene večere, ko sem si predstavljal, da bova nekoč živela skupaj in se neizmerno ljubila. Tedni so minevali in nekega dne sem se odločil ji povedati, da mi je všeč. Dolgo sem zbiral pogum in ko sem ga končno zbral dovolj, sem ji povedal. Nerodno ji je bilo, rekla pa ni nič. Tudi naslednjič ni rekla nič. Počutil sem se osramočenega. Še danes ne vem zakaj, ampak bilo me je sram. Še nekaj časa sem zahajal na sestanke, nato pa sem prenehal hoditi k tabornikom.
To je bila moja prva ljubezen.

Prasketanje ognja je potihnilo. Počasi vstanem in se sprehodim do košare, kjer so shranjena polena. Vzamem dve poleni in ju položim na rdečo žerjavico. Zunaj se temni in slišati je hladen veter, ki vedno močneje zavija okoli vogalov ter se igra z jesenskimi listi. Sprehodim se do velike lesene omare s steklenimi vrati. Razgledam se po številnih steklenicah. Različnih barv so. Zelene, rjave, rumene. V vsaki je opojna pijača, ki človeka odpelje iz žalostnega vsakdana v opojen svet, kjer ni pravil in skrbi. Zagrabim veliko steklenico Jacka. Odprem zamašek in vrat steklenice ponesem k nosnicama. Globoko vdihnem, in vonj pijače mi gre skozi nos vse do možganov. Vdih zadržim za nekaj trenutkov. S police vzamem kozarec in vanj natočim dišečo rjavo pijačo. Prijeten zvok mi vzbudi pričakovanje po okusu, ki ga tako dobro poznam. Ko je kozarec na pol poln, odložim steklenico na polico. Zaprem jo z zamaškom. Zaprem vrata omare in se s kozarcem v roki odpravim proti fotelju. Ustavim se pred kaminom in s kovinsko palico pobezam žerjavico. Dvigne se množica isker, ki izginejo v dimniku. Iz sveže naloženih polen se začne dvigati plamen. Usedem se v fotelj. Počasi srknem požirek Jacka. Po ustih se mi razlije pekoč okus, po grlu začutim rahlo ščemenje, ko po njem spolzi tekočina.

Osnovna šola je nato minila brez večjih izgredov. Seveda so me dekleta zanimala, vendar v nobeno se nisem kaj prida zaljubil. Vsake toliko časa sem o kateri sanjaril in to je bilo vse. Potem pa je prišla srednja šola. In seveda puberteta v polnem razmahu, hormoni. Dogajalo se je marsikaj. V spominu pa sta mi ostali dve dekleti in dva poskusa neskončnega iskanja tiste prave. Velika dvorana, kjer smo preživljali odmore, je bila idealna za opazovanje in komentiranje deklet. Ne glede na to,  kje si sedel, vedno si videl vsaj polovico dijakov in polovica od njih je bila deklet. S sošolci smo tako dostikrat cedili sline, če nismo kvartali ali prepisovali nalog.

Ne spomnim se več natančno, v katerem letniku sem bil, ko sem jo prvič opazil. Sedeli smo v glavni dvorani in opazoval sem dekleta na nasprotni strani dvorane. Še danes se natančno spomnim trenutka, ko sem jo opazil. Sedela je ob robu, tako, da se je s hrbtom naslanjala na steno, na drugi klopi od vrha navzdol. Družbo sta ji delali dve sošolki, s katerima je bila zatopljena v pogovor. Izžarevala je neko posebno energijo, ki me je privlačila in zato sem jo opazil. Njene geste so bile odločne in bila je samozavestno dekle, ki ji je življenje predstavljalo izziv. Ničesar bala. Bil je oktober in zaljubil sem se. Ne zaljubil, zatrapal sem se. O njej sem sanjaril podnevi in ponoči, med poukom in na poti v in iz šole. Nekako sem izvedel njeno ime. Ime ji je bilo Maja. Sošolci so me zbadali, a jaz se nisem pustil motiti. Ona je bila moje sanjsko dekle. V sanjah sem si predstavljal, kako bova živela skupaj, ustvarila družino in bila skupaj vse do konca. Srečna in zadovoljna drug z drugim. Nekega dne, od takrat ko sem jo videl prvič je minilo že kar nekaj časa, sem nekje izvrtal njeno telefonsko številko. Naivno sem jo poklical, ji povedal kdo sem, da mi je všeč in da bi jo rad povabil na pijačo. Nisem vedel kaj naj pričakujem, vendar me to sploh ni zanimalo. Prepričan sem bil, da komaj čaka name in da bo vabilo s hvaležnostjo sprejela. Pa ni bilo tako. Hladno me je zavrnila. To je bilo prvič in zadnjič, da sem govoril z njo, če ne štejem nekaj hladnih 'živijo', ki sva jih izmenjala med odmori, kadar sva se slučajno srečala. Bil sem potrt a ne dolgo. Življenje je šlo dalje in počasi sem jo pozabil. Kasneje se me je na neki način dotaknila le še dvakrat. Prvič nekaj tednov po telefonskem klicu, ko me je moj zelo dober prijatelj nekega večera, ko sva v lokalni beznici skupaj srkala pivo in modrovala o ženskah, povprašal, ali drži, da sem Majo povabil na večerjo. Najprej se mi je pivo zataknilo v grlu, nato sem prebledel za konec pa me je oblila rdečica. Za telefonski klic in povabilo nisem nikoli nikomur povedal. On pa mi je rekel, da se po mestu tako ogovori. Nekaj let kasneje, ko sem bil že študiral, pa sem slučajno izvedel, da se je poročila z neko lokalno zgubo s katerim je imela otroka. To je bilo presenečenje, saj sem bil prepričan, da bo doštudirala in naredila uspešno kariero v katerem izmed večjih podjetij.

Maja je odšla in treba je bilo najti drugo ljubezen. Na začetku četrtega letnika, september je bil, sem jo opazil. Peroksidno blondinko, vitko kot slamica. Ko danes razmišljam o svoji preteklosti, mi ni jasno kaj sem videl na njej, vendar je zame bila takrat najlepša ženska.

Veter se je okrepil in zunaj je nekaj zaropotalo. Pogledam proti oknu, ki ga je na pol prekrivalo polkno. Očitno ni bilo dovolj dobro pritrjeno in ga je močan veter zaprl. Odložim prazen kozarec in se prav počasi sprehodil do okna. Odprem ga in nenadoma začutim bolečino v rami. Hladen zrak mi vzame sapo in po obrazu me začne zbadati. V zraku je vonj po snegu in pomislim, da bo še nocoj začelo snežiti. Nič nenavadnega ni bilo, da je sneg pobelil pokrajino, še preden je listje povsem odpadlo. Pritrdim polkno, da ga veter ne bo več odprl. Zaprem okno in se odpravim proti omari. Med množico steklenic poiščem jacka in se vrnem na fotelj pred kaminom. Natočim za dva prsta whiskeya.

Zgodba se je ponovno ponovila na približno enak način kot leto prej pri Maji. Najprej sem sanjaril. Nato sem po njej hrepenel in na koncu sem zbral pogum. Bilo je v preddverju šole. Sedela je na radiatorju in se pogovarjala s sošolko. Prišel sem iz garderobe, spremljal pa me je sošolec. V žepu sem imel vizitko s svojim imenom in telefonsko številko. Sošolcu, ki je vedel, o moji zaljubljenosti, sem rekel naj počaka, sam pa, poln adrenalina, odšel do nje.
„Živjo. Moje ime je Janez. Že pred časom sem te opazil in si mi všeč. Tukaj je moja telefonska številka in, če te zanima, me prosim pokliči. Adijo.“
Zasukal sem se na peti in stopil do zgroženega sošolca, s katerim sva potem skupaj zapustila šolo. Vse kar je uspel pri tem izdaviti je bilo „ti pa si model.“
Poklicala me ni in do konca šolskega leta se z njo kaj veliko nisem več ukvarjal. Večino časa je bilo treba posvetiti prihajajoči maturi.

Nadaljevanje >>

Po kosilu v pisarni

Kosilo je bilo dobro in obilno. Poslovil sem se od kolegov in se odpravil proti pisarni. S težavo sem odprl velika in težka bela vrata, ki so po letih uporabe še vedno od vsakega obiskovalca zahtevala znaten napor, če je hotel vstopiti. Kot da bi moral prepričati zoprnega in mrkogledega vratarja, da imam res pomembne opravke. Vstopil sem v predprostor, kjer je še vedno visel zastarel plakat. Davno je tega, ko sem se odločil, da bi ga bilo treba zamenjati, a nikoli ni bilo volje. Prijel sem za oglato črno kljuko in vstopil v pisarno. Bila je prazna, le dva monitorja sta sevala v prazno. Odložil sem pulover in globoko vdihnil. Še vedno je bilo čutiti prijetno sladek in zapeljiv parfum. Zaprl sem oči in pokazala se mi je njena podoba. Z zaprtimi očmi sem se usedel na velik pisarniški stol in še vedno opazoval njeno podobo. Dolgi rjavi lasje, zvedave oči in zapeljiv nasmešek. Vonj po parfumu mi je zlezel že v čisto vsak kotiček možganov. Počasi sem izdihnil in odprl oči. Pred menoj je bil monitor z nedokončanim besedilom. Pozabil sem jo. Moral sem jo.