Ljubezensko pismo (9)

Draga Sara!

Ti si sonce. Si sonce, ki razsvetli moj dan. S svojim nasmehom mi polepšaš vsak dan. Pa ne le to, polepšaš mi vsak trenutek. In kot toplina sončnih žarkov, tudi tvoj nasmeh ostane pri meni še dolgo v noč, dolgo po tem, ko te ne vidim več. Takrat začne moje srce hrepeneti po tebi in komaj čakam na trenutek, da se ponovno snideva. Skušam si vsak trenutek, ki ga preživim s teboj zapisati globoko v srce, da ga nikoli ne pozabim. Ker ti si v moje življenje prinesla toliko sreče in veselja.

Sara, ti si moje sonce, ki bi ga gledal neprestano, pa čeprav izgubim vid, ti si moje sonce, ki bi ga vedno rad čutil na svoji koži, pa čeprav zaradi tega poogleni. Si moja sončnica, ki bi jo imel vedno na mizi, da bi jo gledal dan in noč. V moje življenje prinašaš radost in veselje, kot prinaša sonce na ta svet dobro voljo in smeh.

Vsak trenutek, ki ga ne preživim s teboj, je, kot da bi živel v večni noči. Hladen, teman in v pričakovanju odrešujočega dne. In potem pride nov dan, sonce prežene temo in vsem nam postane toplo. Toplo postane tudi meni, ko te srečam in postanem neizmerno srečen.

Ljubim te, ljubezen moja in komaj čakam, da se spet vidiva!

Več ljubezenskih pisem >>

In napisana je še ena zgodba

Pisanje zgodb je prelivanje domišljije iz glave na računalniški zaslon. Zgodbe, ki so objavljene na Krtkovih dnevih, običajno nastajajo več dni, tednov ali mesecev. Zorijo kot hruške. Najprej se pojavi motiv zgodbe, ki je lahko nek dogodek v življenju, srečanje kake osebe ali pa čista tvorba včasih prebujne domišljije. Nato zgodba zori. Počasi, redko hitro. In ko mislim, da je dozorela, jo preko tipkovnice prenesem v digitalno obliko. Nekatere zgodbe zapišem v nekaj deset minutah, druge pišem nekaj ur. In potem so zgodbe, ki jih pišem več dni, tednov ali mesecev. Pa ne zato, ker so tako dolge, temveč zato, ker ko ugriznem vanje vidim, da še niso zrele. Med prostimi trenutki dneva, ko bi možgani lahko tekli v prostem teku, razvijam zgodbo, razvijam besedilo. In zvečer sedem pred računalnik ter ustvarjam.

Ko zgodbo dokončam, tako kot sem ravnokar končal eno ljubezensko, začutim olajšanje. Občutim, kot da sem se znebil velikega bremena in da je moje življenje postalo lažje, enostavnejše. Do trenutka, ko začnem ustvarjati novo.

A s tem se delo ne konča. Sledi obrtniško piljenje besedila. Popravljanja napak, glajenje sloga. Nekatere dele je treba na novo napisati, druge izbrisati. Dlje kot besedilo pilim, bolj tekoče je berljivo. Danes končana zgodba, ki še nima končnega naslova, bo objavljena v drugi polovici oktobra.

Packa na oknu

Majhna in okrogla se v vsej svoji grdoti smeji ravno sredi okna. Gledam jo in razmišljam, od kod se je vzela. Morda je kdaj kaj špricnilo z mize, ali pa se je katera izmed žuželk, ki občasno zaide v stanovanje, prav nečedno ponečedila. Packa je tam in moti moj pogled v svet. Razmišljam, da bi bilo treba kaj narediti. Morda vzeti čistilo in krpo. Packa sredi pogleda v svet je res žalitev, huda žalitev.

Odhitim po papirnato brisačo. Le zakaj bi se packe že takoj na začetku lotil s težkim topništvom, ko pa bo morda pehota dovolj. Nežno potegnem po šipi. Nič. Potegnem bolj krepko. Še vedno nič. Malo poslinim šipo in pobrišem. Nič. Začudeno gledam. Očitno bo treba vzeti kaj močnejšega. Poglobim se v omaro v kuhinji, kjer imam shranjena čistila. Med množico najdem tisto, ki je za stekla. Pršilko odnesem k oknu, in si še enkrat temeljito ogledam packo.
„Prasica, zdaj ti pa ni pomoči,“ pomislim in silovito poškropim packo, da skoraj odlomim vzvod pršilke.
Gledam, kako se prozorna tekočina neprijetnega vonja pretaka po steklu. Vsak trenutek se bo začela packa topiti in umazanija bo polzela skupaj s tekočino.

Še malo.
Še malo.
Še malo.
Še malo.
Še malo?
NIČ?!

V sebi začutim jezo. Zaradi majhne packe. Vzamem krpo in obrišem packo. Še vedno je tam. Obrišem bolj temeljito. Še vedno je tam. Poškropim s čistilom, počakam in pobrišem. Še vedno je tam. Postajam besen. Drgnem s krpo škropim, dokler ne porabim polovice čistila v pršilki. Packa pa je še vedno tam. Postajam obupan, ker me bo očitno premagala ena majhna packa. Malce brezvoljno še enkrat pobrišem steklo, kjer je packa. Nič. Povsem obupan se zgrudim v fotelj. Očitno bo packa na oknu za vedno.

Ko s fotelja pogledam packo, pa imam občutek, da je nekaj drugače. Da packa ni tam, kjer bi morala biti, da je za milimeter ali dva premaknjena.
„Ali je to mogoče,“ vzkliknem, hitro vstanem in odprem okno. S prstom rahlo potegnem po packi na zunanji strani okna. In packe ni več!

Metulj mojih sanj

Zadnjo sezono objav sem zaključil z Metuljem Janka Ropreta. Novo sezono pa začenjam z Metuljem Majde Sepe. Poletni počitek mi je dobro del, predvsem pa sem prišel do spoznanja, da je škoda v delo za službo vlagati več energije, kot je nujno potrebno.

Služba ubija domišljijo! Če ni domišljije, je življenje prazno. Ne bom dovolil, da mi služba ubije domišljijo, ne bom dovolil, da Krtkovi dnevi odplavajo v pozabo.

V tej sezoni bo na Krtkovih dnevih mogoče brati veliko Zgodb, Impresij, Ljubezenskih pisem in drugih zapisov. Če bo volja, pa morda dokončam Kraljico luči, ki se je ustavila nekje na četrtini.

Za začetek pa Majda Sepe in Metulj.

Majda Sepe - Butterfly



Pravijo daleč stran od oči,
pravijo daleč stran od srca.
To ni res za fanta vem, ki rad ima dekle
še potem, ko ga pustila je.

Butterfly o Butterfly,
v mislih bo ostal s teboj.
Butterfly, o Butterfly
tisti fant bo zmeraj tvoj.

Res mlada še oba sta bila,
ampak kdaj nisi mlad, če imaš rad.
Kot metulj sedaj deklica za cvetom menja cvet,
prvi fant pa je še zmeraj njen.

Butterfly o Butterfly,
v mislih bo ostal s teboj.
Butterfly, o Butterfly
tisti fant bo zmeraj tvoj.

Bil je čas, ko nebo za oba,
je bilo, ko glasan moder zvon.
Srci pa obema sta odzvanjali glasno,
bil je čas, kot nič več ga ne bo.

Butterfly o Butterfly,
v mislih bo ostal s teboj.
Butterfly, o Butterfly
tisti fant bo zmeraj tvoj.

Butterfly o Butterfly,
v mislih bo ostal s teboj.
Butterfly, o Butterfly
tisti fant bo zmeraj tvoj.

Butterfly o Butterfly,
v mislih bo ostal s teboj.
Butterfly, o Butterfly
tisti fant bo zmeraj tvoj.