I want to know what love is...

Veliko je ljudi, ki bi radi vedeli kaj je ljubezen, ljudi, ki bi radi spoznali tisto pravo ljubezen, ki ti spremeni življenje. Ko se zvečer sprašujem kaj je ljubezen...

Izbral sem različico od Mariah Carey. Ker mi je všeč, ker dobro poje in ker je avtor pesmi njeno izvedbo pohvalil. Originalno pa so jo prepevali rokerji Foreigner leta 1984.

Mick Jones: I want to know what love is




I gotta take a little time
A little time to think things over
I better read between the lines
In case I need it when I'm colder

In my life there's been heartache and pain
I don't know if I can face it again
Can't stop now, I've traveled so far
To change this lonely life

I wanna know what love is
I want you to show me
I wanna feel what love is
I know you can show me

I'm gonna take a little time
A little time to look around me
I've got nowhere left to hide
It looks like love has finally found me

In my life there's been heartache and pain
I don't know if I can face it again
I can't stop now, I've traveled so far
To change this lonely life

I wanna know what love is
I want you to show me
I wanna feel what love is
I know you can show me
I wanna know what love is
I want you to show me....
And I wanna feel, I want to.... feel what love is....
And I know, I know you can show me....
show me

I wanna know what love is, lets talk about love
I want you to show me, I wanna feel it too
I wanna feel what love is, I want to feel it too
And I know and I know, I know you can show me
Show me love is real, yeah
I wanna know what love is...

S Krtkovimi dnevi do male Toshibe

Pisanje Krtkovih dnevov je imelo svoje vzpone in padce. Bila so obdobja polna navdiha in obdobja, ko nisem in nisem uspel ne dobiti ideje, ne iz sebe spraviti ene primerne povedi. Tako je bilo, ker sem vedno pisal v lastno veselje. Glavni namen je vedno bil in verjetno vedno bo iz sebe spravljati zablode domišljije, blodnje sanjskega sveta, ki mi veliko pomeni in mi pomaga, da preživljam vsakdanje frustracije na katere človek naleti v svojem življenju. Krtkovi dnevi so neke vrste izpovednica, so moj psihiater. Čeravno so skoraj vse zgodbe in drugi zapisi, izjema so impresije, ki so večinoma opis resničnih trenutkov življenja, plod domišljije, pa je večina tako ali drugače povezana z dogodki, ki so se mi zelo izrazito vtisnili v spomin, ali pa so me čustveno tako ali drugače prizadeli. Drug namen Krtkovih dnevov, pomemben vendar ne toliko, da bi bil na prvem mestu, pa je popestritev nekaj trenutkov življenja naključnih obiskovalcev in peščici rednih bralcev, ki jih zelo cenim, nekaj jih celo osebno poznam. Drugih namenom s Krtkovimi dnevi nisem nikoli imel.

Vendar pa se zadeve s časom spreminjajo in nasproti pridejo priložnosti, ki te spodbudijo, da bi svoje pisanje uporabil tudi v druge namene. Ponudila se je priložnost, na katero me je opozorila zanimiva, a nekoliko nenavadna kolegica. O priložnosti, ki je zahtevala, da namensko pripravim zapis za Krtkove dneve z nekoliko bolj komercialno vsebino, sem dolgo razmišljal. Imel sem občutek, da bom prodal svojo domišljijo, da bom napisal nekaj kar bo posledica povsem materialističnih motivov. Priložnost, ki me je, odkrito povedano, mikala, je bila še toliko bolj sporna, ker sem pred časom zavrnil možnost, da se Krtkovi dnevi udejanijo v knjižni obliki. Delno zato, ker sem mnenja, da pisanje ni dovolj dobro za objavo v tiskani obliki in delno zato, ker nisem verjel, da bi lahko dobil dovolj bralcev, ki bi želeli (brezplačno) imeti Krtkove dneve v tiskani obliki. Še danes tega ne verjamem. Kar nekaj časa sem se ukvarjal z razmišljanjem, dokler nisem ugotovil, da svojo domišljijo razprodajam vsak dan za ljubi kruhek. Silicijeva ljubezen je nastala v dobre pol ure.

Zgodba je na natečaju zmagala, kot najkakovostnejši prispevek. In včeraj je prišla po pošti drobna Toshiba Camileo s20. Je tako majhna, da se brez težav skrije v srajčni žep in bo lahko z menoj potovala po svetu. V prihodnje se bo na Krtkovih dnevih znašel tudi kak video zapis.

Izlet v Benetke

Benetke, Venezia. Tako opevano in hvaljeno mesto. New York Times je to mesto opisal kot „nedvomno najlepše mesto, ki ga je zgradil človek.“ Sicer pa mesto mask, mesto kanalov, mesto mostov, mesto vode. Tudi tako je mogoče opisati Benetke. Ker sem slišal toliko lepega o Benetkah, je ne dolgo tega padla odločitev „gremo v Benetke!“ In smo šli.

Prvotni načrt je bil, da bi šli z Beneškim princem iz Izole in po dobre dve in pol ure (mimogrede bi zapluli še do Umaga) pristali v osrčju Benetk. Usoda je tako hotela, da se je Beneški princ skujal in treba je bilo iti z avtom. Vožnja je trajala dobri dve uri in pol (iz Ljubljane bi bilo kakšnih 20 minut manj), saj na cesti ni bilo zastojev. V sezoni bi zagotovo potrebovali dlje, saj so okoli Benetk avtocestni zastoji stalnica. Možnosti za parkiranje smo imeli več. Lahko bi parkirali na robu Benetk v veliki garažni hiši za 20 evrov na dan in se takoj začeli sprehajati po mestu, lahko bi parkirali ob železniški postaji v Mestre za drobiž evrov in se v Benetke peljali z vlakom (vožnja traja nekaj minut, stane malo, vlaki pa vozijo na nekaj minut) ali pa bi parkirali na San Gulianu in se v Benetke peljali s čolnom ali ladjico. Odločili smo se za slednjo možnost, ki pa se je izkazala kot najdražja. Dnevno parkiranje je bilo 5 €, povratni prevoz pa 15 € po osebi. Vendar pa je vožnja s (hitrim) čolnom prijetna in poda občutek, da si prišel na otok. Mimogrede … hišica za nakup kart in pristan čolnov je neoznačena. Ima velika zelena vrata in videti kot delavnica za popravilo čolnov. Je okoli 100 m naprej od uvoza na parkirišče.

Benetke so množica ulic med starimi arhitekturno bolj ali manj zanimivimi stavbami. Že takoj, ko smo stopili na obalo, je bilo videti mesto zanemarjeno. Omet je odpadal s stavb, polkna so klicala po barvi in veliko stavb je bilo zapuščenih in propadajočih. Mislil sem, da smo v revnejšem predelu in da bo drugod drugače. Pa ni bilo. Večinoma je bilo še slabše, in tudi na najbolj prestižni ulici s trgovinami kot so Prada in hoteli s 5 zvezdicami ni bilo bistveno drugače. Benetke razpadajo. To je dejstvo, kot je dejstvo, da v njihovo obnovo ne vlagajo veliko.

Benetke naj bi bile mesto vodnih kanalov. Kanalov je veliko, vendar pa daleč od tega, da bi mu lahko rekli mesto vodnih kanalov. Hodili smo po predelih, kjer dolgo nismo ne videli, ne prečkali vode.

Iskanje turističnih točk bi znalo biti problematično, če nisi na izletu z organizirano skupino, ki ima vodiča. Razpoložljivi zemljevidi (brezplačni, plačljivi) so slabi, saj širine ulic ne ustrezajo širinam ulic na zemljevidu. Tako se hitro zgodi, da je na zemljevidu narisana široka ulica, ki je v resnici čisto ozek prehod med (ali celo skozi) hišami v katerem se dva človeka težko srečata. Zato reklo, da se v Benetkah hitro izgubiš, ni povsem iz trte izvito, pa čeprav uporabljaš zemljevid. Oznake za turistične točke so slabo vidne in še to večinoma v italijanščini. V nekaj pomembnejših ulicah smo našli oznake za smer proti trgu sv. Marka v obliki grafitov. Uslužbenci, s katerimi smo prišli v stik so večinoma prijazni, se trudijo z angleščino, čeprav je ne obvladajo.

Cene v Benetkah so nekaj posebnega. Benetke niso drage. So oderuške. Verjetno, če bi mogli, bi zaračunali tudi dihanje. Npr. vstopnina v zvonik na trgu sv. Marka 8 evrov. V baziliko te spustijo brezplačno (brez nahrbtnikov in torb – so zelo strogi glede tega) vendar si ogledaš lahko samo del bazilike. Že za oltar moraš odšteti nekaj evrov. In potem za vsak nadaljnji del ponovno nekaj evrov. Doževa palača je nekoliko ugodnejša. 12 evrov in imaš menda kaj videti – menda, ker si muzeja zaradi pomanjkanja časa nismo uspeli ogledati. Jesti pa je mogoče po sprejemljivih cenah. V velikem delu restavracij se je mogoče najesti z italijanskimi špageti že od 8 evrov dalje, kosilo pa se dobi tudi za 20 evrov. Četrt pice je od 2 do 3 evre. Sprejemljivo. Kepica sladoleda je 1,20 evra. Zelo ugodno (cene veljajo za sredino aprila 2010).

Čeprav kanalov ni tako veliko, kot jih obljubljajo v reklamah in turističnih vodnikih, pa so zanimivi. Vijejo se med hišami in z nekoliko sreče je mogoče z mostu opazovati gondolo, ki se počasi pluje vzdolž. Nekateri kanali so tihi in mirni, drugi prometni in glasni. Seveda je najbolj prometen Canal Grande, ki je videti kot ljubljanska Dunajska ulica ob konici. Zanimivo je sloneti na robu katerega izmed mostov in opazovati hitenje čolnov in ladjic gor in dol. Tudi hupanje je slišati. Vsa plovila so sama po sebi zanimiva saj so videti, kot da bi bila iz petdesetih let prejšnjega stoletja. In verjetno marsikatero tudi je.

Najbolj obsežen in verjetno bolj zanimiv del Benetk so ulice in uličice s številnimi skritimi prehodi. Nešteto jih je. Nekatere so skoraj kot ceste, druge so ozke kot stezice. Celotne Benetke so resnično odlično prizorišče za kakšno bondiado ali kako podobno vohunsko zgodbo. Ni si težko predstavljati, kako so se v preteklosti napletale in spletale različne spletke, prevare in umori. Storilci pa so se „izgubili.“ Tudi danes se lahko neprevidni turist hitro izgubi. Pa to niti ni slabo. Sprehod skozi katero izmed ozkih in temačnih ulic ali prehodov je lahko nagrajen s čudovitim vrtom, zanimivim motivom ob vodnem kanalu ali pa parkom. Slednjih je kar nekaj in vabijo k obisku. V njih ni veliko turistov, saj ti običajno hitijo k najbolj razvpitim znamenitostim.

Obisk bazilike na trgu sv. Marka vsekakor priporočam, saj je zgrajena v bizantinskem slogu, namesto fresk pa so čudoviti mozaiki. Pa ne le na stropu. Tudi na tleh, zato ne pozabi pogledati pod noge. Nasproti bazilike je zvonik na katerega pelje dvigalo. Za razgled je treba odšteti 8 evrov, videti pa je mogoče celotno laguno. Priporočam.

Zelo presenečen sem bil nad čistočo. Edine smeti, ki smo jih videli, so bile na trgu sv. Marka, ker se je prekucnil koš za smeti. Tudi golobov je zelo malo, je pa mogoče naleteti tu in tam na kakšnega galeba.

Ali so Benetke romantične ali ne, je težko potrditi ali zanikati. Vsekakor so zanimivo mesto, romantiko pa razblinjajo množice turistov, nadležni gondoljerji, ki vabijo v gondole in v nekaterih ulicah natakarji, ki glasno vabijo mimoidoče, da sedejo za mizo. V času obiska, ni bilo veliko turistov, pa so bile nekatere ulice kar težko prehodne. Menim, da je Maribor bolj romantičen kot Benetke, pa Rab, Freiburg in verjetno bi se našlo še kako mesto, ki sem ga že obiskal.


Benetke so sterilne, mrtve. So kot eksponati v muzeju: hladni, brez duše, odsluženi in zgolj za predstavitev življenja davno minulih časov. Nekoč so bile bogato in živo mesto, danes ne več. Zdaj so le propadajoča plehka turistična zanimivost. Veliko mest je lepših in predvsem z živo dušo: Dunaj, Freiburg, Basel, Barcelona, Šibenik, Salzburg,...

Nisem je še prebolel

Vozili smo se po ravni in dolgočasni avtocesti. Motor velikega avtomobila je mirno tekel in okoli stekel je bilo slišati piš vetra. Dolgočasna pokrajina poln polj je tiho drvela mimo. Za nami je bil naporen dan in nismo se pogovarjali. Vsak je bil zatopljen v svoje misli. Sedel sem na zadnjem sedežu. Glava je bila prazna, čutil sem prijetno utrujenost. Na sedežu pred menoj je sedela ona. Njeni svetli lasje so se trudili priti mimo vzglavnika in me povabiti, da grem spet z roko skozi. Vonj po njenem parfumu, ki ga nikoli ne bi mogel zgrešiti, je diskretno visel v zraku. Tiho je sedela in ves dan sem se trudil, da bi ugotovil, ali še kaj čutim do nje. Zadovoljen sem bil. Nič ni bilo. Prepričan sem bil, da se je ta zgodba zame tudi čustveno končala. Pogledal sem skozi okno in v zunanjem ogledalu zagledal njen obraz. Nepremično je zrla predse. Zazrl sem se v njene oči. Čeprav me ni gledala, sem nenadoma začutil tisto, kar sem začutil, ko sta se najina pogleda prvič srečala. Nenadoma se mi je odvrtel film z vsemi trenutki, ki sva jih preživela skupaj. Bili so lepi, bili so prijetni. Gledal sem ta obraz v ogledalu in opazoval ta hladen pogled. Tedaj pa me je zabolelo v srcu. Spet sem začutil tisto trganje notranjosti, ki sem ga prvič začutil, ko mi je povedala, da ima drugega, da z menoj ne vidi prihodnosti. Umaknil sem pogled in se zazrl v oddaljeno kmetijo. Nisem je prebolel. Še vedno ne. Upal sem, da bo vožnje čim prej konec, da bom lahko pobegnil pred njo.