Kruh naš vsakdanji

Pred kratkim sem si ogledal dokumentarni film Kruh naš vsakdanji avstrijskega režiserja Nikolausa Geyrhalterja. Film je vpogled v visokotehnološko industrijsko pridelavo hrane. Na povsem realističen način prikazuje pridelavo osnovnih surovin za prehrambne izdelke, ki jih vsak dan kupujemo v trgovinah.

Film je za nekatere šokanten, za druge pa zgolj suhoparen prikaz dejstev. Šokanten bo za tiste, ki ne razmišljajo o tem, kako je pridelana hrana, in imajo v glavi romantične podobe slovenskega kmetijstva in pridelave hrane na domačem vrtu. Suhoparen prikaz dejstev bo za vse tiste, ki se zavedajo, da v industrijski pridelavi ni nikakršne romantike.

Film me ni šokiral. Dejstvo je, da je pri 6,5 milijarde ljudeh na tem planetu utopično pričakovati, da se bo hrana pridelovala na način naših dedkov in babic. Preprosto ni dovolj prostora. Me je pa presenetilo dejstvo, da je vsa ta proizvodnja, pa naj gre za rastline ali živali, tako povsem brez čustev. Kakorkoli, spoznal sem, kako poteka visokotehnološka pridelava hrane. In to mi je bilo zelo zanimivo.

Ogled filma toplo priporočam. Ne le, da boste spoznali proces proizvodnje hrane, temveč predvsem zaradi spoznanja, koliko sta dejansko vredna zelenjava in sadje, ki sta pridelana z ljubeznijo.

Film je na sporedu v kinu Dvor še vsaj do konca marca.

Razbita skodelica

Le trenutek nepazljivosti in množica spominov se je razletela na tisoč koščkov. Nepreviden gib in skodelica je iz zgornje police omare padla na trda tla. Gledam množico črepinj. Sličice, rdečih ribic, ki so mi vsako jutro polepšale začetek delovnega dne, so povsem neprepoznavne. Kolikokrat sem skodelico vrtel po rokah, medtem ko sem razmišljal, kako bi kaj napisal! Le kolikokrat sem iz nje srebal dober aromatičen čaj! Ali pa bistro vodo, za žejo. Vsak teden sem jo odnesel domov jo temeljito opral, in ob začetku delovnega tedna prinesel nazaj v pisarno. Dobil sem jo za darilo. Za lepše trenutke v službi. A zdaj je ni več. Je le kup črepinj. In kupček spominov.

Le kje imamo metlo in smetišno?

Ljubezensko pismo (3)

Draga Sara!

Včerajšnji večer je bil nekaj veličastnega. Okusna hrana, ki sva je bila deležna v tem izbranem lokalu, je bila res dober uvod v nadaljevanje večera. Prijetni okusi, ki so se prelivali preko brbončic, so se spajali z najino ljubeznijo. Nežen poljub, ki si mi ga dala, nanj, priznam, sem bil res čisto nepripravljen, med glavno jedjo in sladico, je bil začimba, ki jo kuhar sicer doda čisto na koncu, preden jed odnesejo gostu. Ko si se počasi odmaknila od mojih ustnic, sem te pogledal v tvoje sinje oči. Najprej si jih zakrivala z vekami, a med počasnim odmikanjem, ko je skozi najini telesi tekla neka nenavadna energija, si mi jih počasi pokazala v vsej svoji lepoti. V njih sem videl strast, strast zaljubljene ženske, plameneče kot divji plamen brezovih polen, ki gorijo v kaminu in grejejo dva zaljubljenca, objeta v čustvih sobotne noči. Iskrilo se je v tvojih očeh, iskrilo se je v mojih očeh.

Hladen zrak februarskega večera nama je bistril glavo, ko sva se prav počasi, držeča se za roko, sprehajala ob Ljubljanici. Srečevala sva zaljubljene pare, a za naju niso obstajali. Imela sva drug drugega. Vse ostalo je bilo povsem nepomembno. Držala sva se za roke. Molčala sva. In bilo nama je lepo. Ljubljanica je tam spodaj tiho tekla po svoji tisočletni strugi in naju gledala. Nemo. Vedela sva, da sva tisti hip središče najinega skupnega sveta in upal, sem da se to ne bo nikoli končalo. Tiste trenutke bi zamrznil v večnost, da se nikoli ne bi končali, da se nama ne bi bilo treba ločiti.

Vendar je prišel trenutek, ko sva se morala raziti. Dolgo sva se tiho gledala. In nisva se želela ločiti. A žal ni šlo drugače. Počasi sem te objel. S prstmi sem ti šel skozi dolge skodrane lase. Približala si se mi in nenadoma so se najine ustnice dotaknile. Najprej čisto narahlo in nežno, nato odločno.

Vsak trenutek, ko te ni v bližini, te pogrešam. Hrepenim po tebi, kot hrepeni žejna hortenzija po odrešujoči vodi! Vsak moj izdih je izdih hrepenenja. Vsak moj vdih je vdih pričakovanja. Da bova ponovno skupaj.

Fotografija: Krtek

Več ljubezenskih pisem >>