Jutro v postelji

Ležim v postelji. Mračno je. Videti je mogoče le obrise slike na steni, rože poleg postelje in velikega ahata na nočni omarici. Mračnost razbijajo prameni sončne svetlobe, ki padajo skozi luknjice v roleti. V njih je mogoče videti posamezne delce prahu, ki povsem nedolžno lebdijo v zraku. Na mestih, kjer se svetloba siplje po odeji, je ta toplejša. Mirno diham. Ob meni leži telo, ki se v ritmu dihanja počasi giblje. Leži na trebuhu in ima razgaljen hrbet. Dolgi plavi lasje ji padajo ob boku. Desno roko ima preko mojih prsi in me tesno objema. Nalahno in čisto počasi približam glavo k njeni in jo nežno poljubim na lice. Od ugodja tiho zagode in okrepi svoj prijem. Preden odmaknem glavo, vdihnem zrak. Skozi nos mi gre njen vonj, ki ga ne bi nikoli zgrešil. Kljub temu se trudim, da bi si ga čim bolje zapomnil. Počasi izdihnem. Zadovoljen se zazrem v pramene sončne svetlobe.

Za nama je dolga noč polna čustvene ekstaze.

Krtkovi dnevi praznujejo prvo obletnico

Danes pred natanko letom dni sem v tale "blog" zapisal prvi zapis. Od takrat se je veliko spremenilo, kot največji dosežek v vsem tem času pa si štejem, da sem se končno odločil, kakšen je namen in vsebinska zasnova tega bloga. Tako ga niti ne pojmujem kot spletni dnevnik ali blog, temveč kot literarni medij za izlive blodenj, ki se ustvarjajo v moji glavi.

Tudi vnaprej bom nadaljeval v tej smeri. Tako lahko pričakujete še več pisanja, tudi daljše zgodbe, saj idej je dovolj. Bolj je težava s pomanjkanjem časa. Včasih razmišljam, da če bi ne bil v službi, potem bi mnogo več napisal. Vendar pa je treba od nečesa živeti.

In ker ob obletnicah ne gre brez zahval, se moram zahvaliti fantom iz Amebisa, ki so ustvarili zelo zanimiv programček po imenu Besana, ki skrbi, da je slovenščina na tej strani čim bolj podobna tisti pravi in spoštovanja vredni knjižni slovenščini.

Prva ljubav

Đorđe Balašević je eden izmed mojih priljubljenih avtorjev in izvajalcev. Uvrstil bi ga nekako v isto skupino kot Adija Smolarja. Njegove pesmi velikokrat opisujejo dogodke v življenju z zelo velikim čustvenim nabojem. Ob branju besedil to začutimo, še bolj pa pride do izraza v izvedbah. Vendar pozor! Balaševićeve izvedbe so pogosto nabite z nekakšno žalostjo, ki te lahko prevzame. Najboljši učinek imajo takrat, ko se človek počuti melanholično. Takrat jih je mogoče tudi dojeti v vsej globini.

Prva ljubav ... ni kaj napisati. Treba jo je prebrati in slišati. Tako kot večino njegovih pesmi.

Đorđe Balašević: Prva ljubav

Tad još nisam ništa znao
i još nisam verovao,
da na svetu tuge ima.

Jedino mi važno bilo
da postanem levo krilo
il' centarfor školskog tima.

Tad sam iznenada sreo
najtoplijeg leta deo,
to su njene oči bile.
Imala je kose plave
i u njima na vrh glave
belu mašnicu od svile.

Prva je ljubav došla tiho, nezvana, sama,
za sva vremena skrila se tu negde, duboko u nama.

Kad je prošlo djačko vreme,
padeži i teoreme
i stripovi ispod klupe,
nije više bila klinka,
počela je da se šminka
i da želi stvari skupe.

Tako mi je svakog dana
bivala sve više strana,
slutio sam šta nas čeka.
Pa sam prestao da brinem
kako da joj zvezde skinem,
postala mi je daleka.

Prva je ljubav došla tiho, nezvana sama,
za sva vremena skrila se tu negde, duboko u nama.

Danas je na sedmom nebu,
kažu mi da čeka bebu.
Našla je sigurnost, sreću, dom...
Ima muža inžinjera
pred kojim je karijera
i mesto u društvu visokom.

Ja još kradem dane bogu.
Ja još umem, ja još mogu
da sam sebi stvorim neki mir.
Još sam sretan što postojim,
pišem pesme, zvezde brojim.
Još sam onaj isti vetropir.

Prva je ljubav došla tiho, nezvana sama,
za sva vremena skrila se tu negde, duboko u nama.

Izbira nove sodelavke

Martin je delal v majhnem nepomembnem podjetju. Njegovo delo je bilo pisanje naročenih člankov in besedil za spletne strani. Svoje službe ni oboževal, a sovražil je tudi ni. Bila mu je popestritev življenja. V srednjih tridesetih letih se je dolgočasil.

Sredi dvajsetih je dokončal študij in se zaposlil na inštitutu za humane raziskave. Sprva ga je delo zelo veselilo, vendar je po nekaj mesecih ugotovil, da načrtovanje raziskav ne omogoča razvoja vseh njegovih potencialov. Iskati je začel novo delo, kjer bi lahko razvijal in izkazoval svojo ustvarjalnost. Sprva si je predstavljal, da bo primerno zaposlitev hitro našel, vendar pa so se tedni hitro sprevrgli v mesece, meseci pa v leto. Za nameček, pa so njegovi nadrejeni izvedeli, da išče novo službo in so ga zelo hitro postavili na cesto. Med ljudmi kroži reklo, da kadar ima hudič mlade, jih ima veliko, in to je zelo dobro spoznal tudi Martin. Na dan odpovedi, mu je odpoved dala tudi njegova zaročenka. Menda zato, ker je ugotovila, da bi jo oviral pri poklicni karieri. Bolj verjetna razlaga, ki sicer kroži med mestnimi obrekljivkami, je, da je njegova zaročenka spoznala nekoga drugega in se vanj zaljubila. Ni povsem jasno ali se je zaljubila vanj ali v njegovega Jaguarja, dejstvo pa je, da so ju meščani v sončnih dnevih redno videvali, na skupnih vožnjah, kjer so jima lasje plapolali v vetru.

Ves nesrečen, brez službe in zaročenke, je žalost utapljal v opojnih pijačah bližnje beznice. A točaj mu je kozarce polnil le, dokler je imel denarnico polno. Ko pa se je ta izpraznila, se je tudi končalo utapljanje žalosti. Ko je tako ves potrt in ubog nekega dne hodil po mestnem parku, je na tleh našel časopisno stran z oglasi za delo. Med njimi je bil tudi oglas za ustvarjalca besedil po naročilu. »Poskusiti ni greh,« si je mislil in poslal prošnjo. Čez štirinajst dni se je zaposlil.

Delal je v majhnem kolektivu sedmih ljudi. Plača je bila borna, vendar je bila redno vsakega petnajstega v mesecu. Zadoščala mu je za stanovanje, hrano, obleko in še kak tolar je ostal. Tudi delo ni bilo preveč zahtevno in se je hitro sprevrglo v enostavno rutino, ki pa jo je občasno prekinilo zanimivo naročilo katerega izmed naročnikov. V zasebnem življenju je hrepenel po tem, da bi ljubil žensko in bil ljubljen. Vendar ni našel nobene primerne. Še vedno je iskal dekle, ki bi bilo podobno nekdanji zaročenki, po drugi strani pa je bil v letih, ko so bila že vsa primerna dekleta poročena. Tako so mu minevali dnevi in tekla leta. Za ljubezen je otopel, čeprav je po njej hrepenel. Njegovi vrstniki so se poročili in začeli dobivati otroke. To ga je bolelo. Po vsakem obisku kakšnega izmed parov se je slabo počutil in pogosto je padal v depresijo. Odtujil se je od prijateljev in prijateljic in si tako skušal zmanjšati trpljenje.

Nekega dne ga je direktor poklical k sebi. Martin je bil takih razgovorov vajen, saj sta z direktorjem velikokrat razpravljala o razvoju podjetja. Vendar pa je bil tokratni sestanek nekoliko drugačen. Direktor ga je zadolžil, da spelje celoten postopek zaposlitve novega sodelavca. Martin se je nove naloge razveselil.

Dela se je lotil resno. Najprej je razmislil kakšne lastnosti mora človek imeti, da bo lahko opravljal naložena dela. Z direktorjem se je pogovoril o pogojih, ki jih podjetje nudi in oblikoval oglas, ki so ga objavili v lokalnem časniku. Prijavilo se je kar nekaj kandidatov, vendar je po skrbnem premisleku na razgovor povabil dve kandidatki.

Marjeta

Prva je prišla na razgovor Marjeta. Med branjem prošnje je takoj dobil občutek, da je tipično podeželsko dekle, torej videza, ki ga ne privlači, vendar pa marljivo in zanesljivo. Njega so bolj privlačile ženske, ki so namesto domačnosti, izražale nekakšno nedostopnost in vzvišenost.

Marjeta je prišla točno ob uri. Potrkala je na vrata in vstopila. Martin jo je na hitro premeril od glave do peta in prva misel je bila: »o groza.« Videti je bila natanko tako, kot si jo je predstavljal. Bila je majhna in debelušna. Rdeče pobarvani lasje so bili kratko pristriženi, obraz je bil zalit brez pudra in maske. Oblečen je imela pulover, ki ji je segal do vratu in zaradi kroja, dobro zakrival bujne prsi. Martin je pomislil, da se mora vesti profesionalno in da je primarnega pomena, ali bo primerna za delo in nikakor ne to, ali je njemu telesno ali kako drugače osebno všeč. Segel ji je v roko in jo pozdravil. Stisk roke, ki ga je vrnila, je bil zelo močan in dajal slutiti, da pred njim stoji zelo samozavestna ženska. Martin se tega ni ustrašil. Vendar pa ga je odbilo, saj ni želel imeti preveč samozavestne sodelavke, ob kateri bi se lahko počutil ogroženega.

Povabil jo je, da sede in začela sta razgovor. Razgovor je vodil samozavestno in s točno določenim namenom, kar je bilo mogoče zaznati iz vprašanj, ki jih je postavljal. Vprašanja je dopolnjeval s predstavitvami podjetja in dela, tako da je bil celoten razgovor videti kot pomenek dveh poslovnih ljudi. Kljub zunanjemu vtisu samozavesti, pa se je v njegovi notranjosti odvijal močan boj med njegovim čustvenim dojemanjem ženske nasproti njega in profesionalnostjo ter spoznavanjem, ali je primerna za delovno mesto. Če bi imel razgovore za mesto partnerke, bi jo verjetno že takoj odslovil. Bila je povsem nasprotje njegove predstave o idealni ženski. Delovala mu je kot ženska, ki so ji njeni čari nepomembni, in ki meni, da so moški in ženske skupaj zato, ker je tako že od nekdaj. Razmišljal je, kako bi jo bilo mogoče z malo ustrezne maske in primernim izborom oblačil, polepšati.

Na zastavljena vprašanja je odgovarjala samozavestno in prepričljivo. Martin je dobival vtis, potem ko je z vso muko zatrl svoje moško razmišljanje o potencialni partnerici, da je ženska zelo primerna za delovno mesto in bi verjetno lahko zelo koristila podjetju. Vendar pa ga je ob misli, da bi jo moral vsak dan videvati, spreletel srh.

Ines

Prošnja, ki jo je napisala Ines, ga je takoj pritegnila. Ženska je bila mlada, ravno diplomirala in iskala prvo službo. Izkušenj ni imela, vendar pa je ob branju njene prošnje dobil nekakšen čuden občutek, kot ga dobi moški, ki se razgleduje v lokalu in nenadoma zagleda žensko, ki mu je všeč. Ni točno vedel, kaj ga je pritegnilo, saj, racionalno gledano, ženska ni povsem ustrezala razpisnim pogojem. Imel je občutek, da je zelo privlačnega videza. Zato jo je povabil na razgovor.

Prvega stika z njo ni imel v pisarni, temveč na hodniku, ker je prišla nekaj minut prezgodaj in ga presenetila. Ko jo je zagledal, je ostal brez besed. Pred njim je stala vitka, visokorasla ženska s svetlečimi zlatorumenimi lasmi, ki so bili speti v čop. Pozdravila ga je, in se zapeljivo nasmehnila. Ves mesečen ji je odzdravil in jo povabil v pisarno, kjer ji je podal roko. Njen stisk je bil krepak, vendar ne toliko, da bi vzbujal neprijeten občutek. Martin je v hipu spoznal, da je pred njim strup, ki je sposoben onemogočiti njegove sposobnosti racionalnega razmišljanja.

Počasi in elegantno je sedla na stol, pri tem pa se ji je videlo, da je napeta. Martin je to izkoristil v svojo korist, saj ji je za začetek postavil takšno vprašanje, ki je zahteval dolg odgovor ona pa je zaradi svoje napetosti nanj še dlje časa odgovarjala. Tako si je izboril čas, da si jo temeljito ogleda.

Prvo kar je opazil, je bila njena urejenost. Izbira obleke je bila zelo premišljena in se je skladala z njeno celotno postavo. Rjav kostim in rjave hlače so bili brezhibni. Kostim je bil zapet vendar tako, da je bilo mogoče videti njen bogati dekolte. Pri tem pa prsi niso kipele navzven, temveč so bile strumno poravnane in ravno dovolj odkrite, da so zadržale moški pogled, pri tem pa spodbudile domišljijo. Njene oči so bile temno modre, obrobila pa jih je s tanko črto zelo temno modre, skoraj črne barve, kar je poudarilo oči in jo naredilo še bolj privlačno. Njen ovalen obraz je bil prekrit s tanko plastjo pudra, ki je prekrival vse drobne nepravilnosti, a vseeno dopuščal, da so bile vidne vse poteze obraza. Obrvi je imela brezhibno urejene. Čeprav je bila med pogovorom živčna, pa so njeni gibi izražali nekakšno privlačno eleganco, ki jo imajo le redke ženske, predvsem pa tiste, ki dajo nekaj na lepo vedenje.

Martinu je bila všeč in vanjo se je nehote takoj zaljubil. Presenetila in še bolj podžgala ga je ugotovitev, da je ženska inteligentna in da je čisto nasprotje stereotipov o plavolaskah. Skozi razgovor je spoznal, da ustreza večini zahtevanih pogojev in da bi bila primerna za delovno mesto.

Ker mu je bila Ines všeč, je razgovor podaljševal, da bi bil čim dlje časa v njeni družbi, tiho pa je upal, da se bo v tem kratkem času tudi ona zaljubila vanj. Takšno upanje pa je bilo povsem utopično, saj je se je trudila, da bi dobila službo, ne moškega. Ko je razgovor prišel do svoje končne točke, mu je bilo žal, a drugače ni šlo.

Odločitev

Takoj po razgovoru je bil prepričan, da se bo odločil za Ines. Vendar pa je začel razmišljati o pravilnosti takšne odločitve. Ugotovil je, da takšna hitra odločitev ni prava, saj se je zanjo odločil na podlagi čustev in nekakšnih upanj, namesto da bi se odločil na osnovi dejstev, ki so pomembna za podjetje. Spoznal je, da se bo zelo težko pravilno odločil, zato je začel tuhtati, kaj naj naredi.

Domislil se je, da bi bilo najbolje odločitev preložiti na koga drugega, zato je odšel do direktorja. Predstavil mu je potek obeh razgovorov, dobre in slabe lastnosti obeh kandidatk in upal, da se bo odločil direktor. Le-ta ga je pozorno poslušal, nekaj časa razmišljal in nato dejal, da se on ne more odločiti, ker ni vodil razgovorov in naj se sam odloči, katero bodo zaposlili. Martin je bil razočaran. Nakana se mu ni posrečila. Poklapan se je vrnil v pisarno in sklenil, da se s tem nekaj časa ne bo ukvarjal.

Tisti dan o razgovorih ni razmišljal. In tudi naslednji dan ne, vse do večera. Ležal je v postelji in premleval vsa dejstva. Naslednji dan je moral poklicati izbrano kandidatko. Dlje je razmišljal, bolj je bil prepričan, da bi Ines izbral le zato, ker ga privlači, ker misli, da bi jo lahko ljubil. Marjeta se je na razgovoru le izkazala za bolj primerno. Bila je racionalna in za podjetje najbolj primerna izbira. Še pol noči je tehtal in razmišljal o odločitvi, preden je zaspal. A zaspal je z lahkoto, saj je na koncu sprejel odločitev. Odločil se je, katero bo zaposlil. Zjutraj jo bo poklical in ji sporočil, da je izbrana.

Naslednje jutro je prišel v pisarno veder in nasmejan. Na sebi ni imel več bremena odločanja. Odločil se je. Vzel je v roke slušalko telefona in odtipkal telefonsko številko. Po krajšem zvonjenju se je v slušalki zaslišalo: »Ines pri telefonu. Želite?«

Fotografija: neznani avtor, model Jeri L. Ryan. Našel na internetu ;)