7. nov. 2016

Pogled v krošnje

Suho listje šumi pod nogami. Čas jeseni je in drevje intenzivno spreminja barve. Sonce je prepodilo hladno in megleno jutro. Dolgo je tega, kar sem se odpravil od doma in odtaval globoko v jesenski gozd. V zraku je sproščujoča tišina. Slišati je šum rahlega vetra, ki se tiho plazi med debli dreves in le redko čivkne katera izmed ptic. Skozi razredčene krošnje se prebija šibko jesensko sonce. Nizko je, kljub temu, da se bliža poldne in njegova svetloba je bolj oranžna, bolj topla. A žarki niso več topli, temveč se komaj čutijo na goli koži.

Velika drevesa strumno stojijo. Siva, temno rjava in črna debla različnih premerov se dvigajo navzgor proti modremu nebu. Gola so, brez vejic in brez listov. Med njimi so mlajša drevesa, ki vztrajajo in čakajo svoj trenutek, da bi se vzpela navzgor proti svetlobi. Upajo, da se bo katero izmed starih dreves v močnem vetru prelomilo in v sklepu krošenj odprlo tako želeno vrzel. Takrat bodo čakajoča drevesa hitro pognala navzgor in se divje bojevala v boju za življenje in smrt. Le enemu bo uspelo in dovolj hitro se povzpelo dovolj visoko. Prerastlo bo ostale, ki se bodo počasi izčrpali, nekaj časa še životarili in nato tiho propadli.


Pogledam navzgor v krošnje. Rumeno rdeče barve jesenskega listja na modri podlagi neskončnega neba. In se začnem vrteti. Najprej počasi, nato pa vedno hitreje in hitreje. In začne se vrteti svet okoli mene in barve se zlijejo v neskončno mavrico življenja. In ponese me v to kraljestvo barv, kjer se okronam s krono stkano iz rumenega listja. Pogledam navzdol in vidim malega človeka. Kam hitiš mali človek? Kam se ti tako mudi. Postoj. Ozri se naokoli in začni živeti. Naj ti življenje ne uide, ne izpusti ga, ne porabi ga za nepomembnosti.

Živi svoje življenje.

25. sep. 2016

Jutranji čaj

Toplo sonce je pokukalo iznad hriba in obsijalo veliko leseno vrtno mizo. Rahla jesenska meglica v zraku je blažila modrino neba. Pogled proti jugu je zastirala visoka stena sive megle, ki se je širila po večjem delu doline. Proti severu … proti severu pa je bil čudovit, skoraj pravljični pogled na visoke hribe. Zelenje temnih barv gorskega gozda se je prelilo v svetlo barvo zelenkasto-rjavih gorskih travnikov, ki so počasi prešli v sivino skal visokogorja. Nad tem pa kraljevalo jutranje modro nebo.

V zraku je bil šum vetra, ki se je zapletal v veje bližnjega gozda. Njegovo enakomernost je prekinilo le občasno oglašanje ptic. Jesen se je že začela in niso več tako glasne. Pripravljajo se na hladno zimo.

Z veliko skodelico čaja sem stopil skozi odprta vrata dnevne sobe in si začel oči pasti na zelenju. Globoko sem vdihnil, da me je hladen jutranji zrak osvežil. Zadržal sem dih, da je napolnil vse kotičke pljuč in nato čisto počasi izdihnil. Na rumenih astrah, ki so rasle poleg mize, so bile kapljice jutranje rose. Sončni žarki so se od njih odbijali in me žgečkali. Pomežiknil sem, saj so bile moje oči še vedno jutranje in nevajene močne sončne svetlobe.

Naredil sem požirek čaja. Močan črni čaj se je poigral z brbončicami na jeziku. Njegov okus mi je predramil možgane in jih pognal v tek. Preletel sem obveznosti tega dne. Čakalo me ni nič pretresljivega. Le rutina ponedeljka. Zato sem se prepustil opazovanju okolice.

Moj pogled so pritegnile suhe travne bilke na travniku. Rahel veter jih je nežno upogibal in jih spravil v ritmično valovanje, ki je zajelo celotni travnik. Po travniku je brzela temna senca velike ujede, ki je krožila visoko nad travnikom. Naredil sem nov požirek čaja in užival v njegovih aromah, ki so s svojim bogastvom dopolnjevale ta pogled. Če sem zaprl oči, sem se znašel v bogatem svetu okusov, ki je bil na neki način preslikan svet, ki me je obdajal.

Koliko je že bilo takšnih juter? Ne znam jih prešteti. Osvobajajočih, sproščujočih in morda za nekoga zavidajočih. Zbujati se v okolju, kjer ni zvokov civilizacije, kjer življenje teče drugače, je nekaj, kar večina ljudi ni več sposobna ne dojeti ne izvesti. Družbeni pritiski ljudi silijo, da se ukvarjajo z v resnici nepomembnimi zadevami, za katere zmotno mislijo, da so najbolj pomembne, in postanejo ujetniki tekme za denar, za prestiž, za znanje, za priznanje, pri tem pa pozabljajo, da nismo popolnoma nič drugega kot sestavni delček mozaika narave.

Zjutraj, ko se zbudim, si skuham čaj. Včasih preberem jutranji časopis, včasih pa s skodelico odidem na teraso stanovanja sredi mesta in si predstavljam, da sem v zgoraj opisani dolini. Pa četudi si tega ne predstavljam, se skoncentriram na naravo, ki me obdaja. Na grme in rože na terase, na drevesa na sosedovem vrtu in prisluhnem vetru, ki se ujame v grmičevju na skalnatem hribu, ki je čisto blizu mojega domovanja. Odmislim hrup prometa, ki se sliši z druge strani objekta.

In dan je lepši. In lažje je oditi po vsakodnevnih opravkih.

25. avg. 2016

Rojstvo boginje ljubezni


Bil je vroč poletni dan, ki se je že prevešal v večer. Sonce se je počasi spuščalo proti obzorju in vročina je že začela popuščati. Po kamniti stezi sem hodil že od jutra in cilj je bil še vedno daleč. Steza se je vila ob robu klifov, spodaj pa je bučalo morje. Z roko sem si obrisal potno čelo. Zaključil sem s še enim vzponom. Nisem vedel, kateri je bil danes. Pot se je ves čas dvigovala in spuščala, vendar nikoli ni prišla tako nizko, da bi prišel do morja. To je bilo vedno nekje daleč spodaj. Razmišljal sem, da bi se bilo prijetno osvežiti v hladni morski vodi in sprati pot s telesa. Na vrhu vzpona sem nekoliko postal in poslušal bučanje morja daleč spodaj. Valovi so se belo penili in obraz mi je hladil morski veter. Dolgi lasje so mi plapolali v vetru. Bilo je prijetno.

V daljavi je bila plaža. Pred njo je bilo v vodi nekaj velikih skal. Pot je šla tik mimo plaže. »Osvežitev na vidiku,« sem pomislil. Iz torbe sem vzel meh z vodo in naredil nekaj dolgih požirkov. Celodnevna vročina jo je segrela in bila je topla, neprijetna in neosvežilna. Z gnusom sem meh pospravil v torbo. Zaželel sem si, da bi bil v bližini hladen osvežujoč studenec. Z užitkom bi se napil hladne vode.


Plaža me je vabila. Počasi sem se začel spuščati proti njej. Celodnevna hoja po vročini mi je že prišla do živega. Odkar sem šel skozi mestna vrata, nisem srečal nikogar. Zjutraj je bilo prezgodaj in razen mestne straže, so bili vsi še v posteljah. Po tej poti je hodilo zelo malo ljudi. Izogibali so se je, ker je bila ozka in na mestih nevarna, saj se je približala robu visokih klifov. Izbral sem jo, ker je bila najhitrejša.

Po dobre pol ure sem dosegel plažo. Do nje sem se moral prebiti skozi grmovje. Želja po osvežitvi v morju je bila prevelika, da bi me nekaj bodečih grmov ustavilo. Bil je čudovit kotiček naše dežele, ki ga še nisem poznal. Velika plaža s ploščatimi zaobljenimi kamenčki in kamni je imela pred seboj veliko skalo, ki je segala globoko v morje. Ob njej so se vztrajno lomili valovi. Nekoliko dlje v morju je bila še ena skala, kjer so se lomili valovi. Sprehodil sem se okoli skale in plaža se je nekoliko spremenila. Poleg ploščatih kamnov je bil del prekrit s temnim drobnim peskom. Potipal sem ga. Občutek je bil mehak in prijeten. Valovi se se razlivali po pesku in morje se je belo penilo. Kjer so se pene razblinile, so razkrile turkizno modro barvo morske vode. Ta je z daljavo temnela in se na koncu povsem zlila s temno modro barvo neba.


Prevzel me je prijetno skrivnosten občutek, ko sem strmel v to čudovito okolje. Torba mi je z rame padla v pesek. Z glave sem snel slamnik, ki me je ščitil pred sončno pripeko. V zamaknjenosti sem slekel hlače in srajca mi je z ramen zdrsela na tla. Popolnoma gol sem se podal v valove. Morje me je sprejelo v svoj objem in z velikim užitkom sem naredil nekaj dolgih zamahov. Voda je hladila razgreto telo in pregreto kri, ki se mi je pretakala po žilah. Z glavo sem zaplaval v globino. Imel sem odprte oči in užival v turkizni barvi, ki me je obdajala okoli in okoli. Ko sem začutil, da mi zmanjkuje zraka, sem se pognal navzgor na gladino in globoko vdihnil svež zrak. Svežina je napolnila moja pljuča in pozabljena je bila vročina tega dneva.

Nekaj časa sem plaval vzporedno z obalo gor in dol, se potapljal in užival v morju. Plavanje v vodi sem oboževal. Bil sem edini prebivalec našega mesta, ki je res užival v vodi in z užitkom čofotal. Ko sem se utrudil, sem odplaval proti obali in malo pred mestom, kjer so se valovi začeli lomiti, lebdel v vodi. Koliko časa sem tako užival, ne vem, vem pa, da se je sonce spustilo precej proti obzorju, ko sem se odpravil iz vode. Sedel sem v pesek in popolnoma brez misli opazoval svet okoli sebe.



Svetloba je začela postajati oranžna in velika skala je zažarela v toplih oranžnih tonih. Na obrazu se mi je oblikoval nasmešek zadovoljstva. Bilo mi je lepo. Neizmerno lepo. Mojo pozornost je ponovno pritegnilo morje. Šumenje valov je nenadoma potihnilo, čeprav je veter še vedno pihal. Pogledal sem v smer, kjer sem se še nedolgo tega namakal v turkizni vodi in presenečeno obstal. Namesto vode sem videl le belo peno, ki se je raztezala, kamor je seglo oko. Ta nenavadna sprememba je v meni vzbudila strah. Nikoli še nisem videl česa takega, niti se ne spomnim, da bi mi kdorkoli kdaj pripovedoval o tem. Od presenečenja in strahu sem povsem otrpnil. Bilo je, kot bi me neka nevidna sila držala na pesku.

Sredi s pene prekritim morjem sem opazil, da se je pena začela dvigovati. Začel sem prepoznavati obliko. Kup pene je dobival sključeno človeško podobo. Postajala je vedno bolj jasna. Dvignila se je. Iz pene se je oblikovalo žensko telo. Presenečeno in prestrašeno obenem sem strmel v podobo iz pene. Povsem ohromljen nisem uspel premakniti niti prsta na roki, kaj šele, da bi pobegnil. Iz penastega telesa, z mesta, kjer imamo ljudje srce, so začeli izhajati beli žarki. Bili so vedno močnejši in nenadoma sem imel občutek, kot da gledam v tisoč sonc naenkrat. Močno me je zabolelo v glavi in v ušesih mi je začelo močno šumeti. Močno je počilo. Tako močnega poka nisem slišal še nikoli v življenju. Nič nisem videl, ker je bilo vse popolnoma belo in nič nisem slišal, ker je nastopila smrtna tišina. Prepričan sem bil, da sem odšel v svet mrtvih.

Refleksno sem zaprl oči, da sem jih zaščitil pred to močno svetlobo. Po nekaj dolgih trenutkih sem oči odprl in najprej nisem videl nič. Prestrašil sem se, da sem oslepel. Svet okoli mene je začel pridobivati podobo, ki sem je bil vajen, ko se mi je začel vračati vid. Ponovno sem videl morje in velike skale, ob katere so butali valovi. Morje je bilo še vedno prekrito z biserno belo peno. Sredi pene pa sem zagleda žensko.

Samodejno sem pomel oči, saj nisem verjel temu, kar se videl. Sredi pene je bila najlepša ženska, kar sem jo kadarkoli v življenju videl. Zrak okoli nje je žarel v božji lepoti. Dolgi črni lasje so se ji sipali preko ramen, ki so se nadaljevala v po matematičnih krivuljah zakrivljeno telo. Kakšno telo! Nikoli nisem videl ženske s tako lepim telesom. Ničesar se ji ni bilo treba sramovati. Vse na njej je bilo tako kot mora biti. Oble prsi, oprijemljivi boki in zapeljiv trebušček, ki se je nadaljeval tja, kamor si moški želi priti. Dolge in vitke noge so se izgubljale v peni.

Počasi je stopala iz pene in videti je bilo, kot da hodi po morju. Približevala se mi je z nasmeškom na obrazu. Njen nasmeh je bil zapeljiv, privlačen in nisem se mu mogel upreti. Vabil me je, da se je dotaknem, da jo poljubim na njene polne rdeče in vabljive ustnice. A nisem se mogel premakniti. Kot bi me neka sila ukalupila v kamnit okvir, sem tam stal na plaži in strmel v to božansko žensko.

Stopila je z vode na pesek. Ni bila več daleč. Gledala me je naravnost v oči. Njen pogled je bil v trenutku sposoben razorožiti vojsko najokrutnejših in najbolj divjih bojevnikov. Noge so se mi spremenile v mehko in brezoblično gmoto, ki ni zmogla podpirati ničesar. Če me ne bi neka, meni neznana sila, držala ukalupljenega, bi se sesedel na pesek. V njenih očeh je bilo nekaj neizmerno lepega, privlačnega zapeljivega.

Ustavila se je pred menoj. Molče me je gledala z zapeljivim nasmeškom. Želel sem jo pozdraviti, ji reči »pozdravljena lepotica.« A nisem mogel. Bil sem uročen in lahko sem jo le nemo občudoval. Želel sem si, da bi ti trenutki večno trajali. Z roko se je približala mojemu levemu licu in me nežno pobožala. Njena roka je bila topla in njen dotik je bil nežen. Začutil sem toplino, srečo. Bil sem zaljubljen. Počasi je približala ustnice k mojim. Čisto počasi, čisto nežno so se združile v poljubu.

Začutil sem ... Preko mene je stekla energija … Zajela me je … Bilo je … … …

Ne obstajajo besede, s katerimi bi lahko opisal poljub, ki sem ga bil deležen. Bilo je božansko in bogovi nam niso podarili besed, s katerimi bi lahko to opisal. Česa takega nisem nikoli doživel v svojem življenju ne prej ne kasneje. Ni bilo dekleta, ki bi me lahko tako poljubilo.

***

Slišal sem bučanje valov. V ustih sem imel neprijeten okus in začutil sem, da so polna drobnega peska. V glavi je bilo, kot da bi divjal močan vihar. Počasi sem odprl oči in zagleda pesek. Ležal sem s trebuhom na pesku. Najprej nisem vedel, kje sem in kaj se je zgodilo. Počasi sem se spravil v sedeči položaj in začel pljuvati pesek iz ust. Sonce je že začelo zahajati.



Opazoval sem sončni zahod in misli so se začele urejati. Spomini na poljub, dotik, peno in morje so bili v moji glavi. Bili so močnejši kot spomini na karkoli drugega. In z njihovimi spomini je bila povezana ljubezen. Neizmerna ljubezen.

Vse fotografije so bile posnete na plaži Petra tou Romiou na Cipru, kjer se je po legendi iz pene rodila Afrodita.

27. jul. 2016

Tok mojega življenja – petič

slika krila leatala visoko nad oblaki
Letos aprila sem po nekaj letih ponovno sedel v letalu, tokrat nekje visoko nad Balkanom in opazoval bele oblake tam daleč spodaj. Dva velika reaktivna motorja, sta požirala hektolitre visoko vnetljivega letalskega goriva, za seboj pa puščala belo sled mešanice vode in škodljivih substanc. Vse zato, da je 220 ljudi na višini 12 kilometrov letelo s hitrostjo 860 km/h proti velikemu otoku v vzhodnem Sredozemlju. Če bi nas obiskali vesoljci in opazovali naše letalo … ne le naše letalo, temveč nas, ki živimo na Zemlji, bi se zagotovo spraševali, kaj je tej človeški vrsti, da je tako samouničevalna. Po dolgem in počez uničujemo svoje okolje, svoj planet in smo na ravni posameznika egoistično prepričani, da s tem sebi ne škodujemo. Ko se peljem z avtom, ne voham izpuha iz izpušne cevi zadaj, ko se peljem z vlakom, ne vidim črnega dima, ki se kadi iz velike izpušne cevi na strehi, ko pišem tole na računalnik, ne vidim, kako termoelektrarna bruha strupene saje in pline v zrak, da proizvede elektriko, ki jo računalnik potrebuje. Zatiskamo si oči in se prepričujemo, da smo okoljsko osveščeni, ker sortiramo odpadke. Tetrapak v posodo za embalažo, papir v posodo za papir,... Nihče pa ne pomisli, koliko škode se je naredilo okolju v procesu izdelave tetrapaka, ki se ga po uporabi nekritično zavrže v posodo za embalažo.


Moje življenje mi ves čas pritrjuje, kar imam zapisano na levi strani tega bloga: »Moje življenje je kot barka, ki pluje po morju brez krmarja. Danes sem tukaj jutri sem tam. A vsake toliko časa poprimem za krmilo in se usmerim proti novemu cilju.« Moja barka me je prav zanimivo zapeljala, da sem se znašel na letalu tistega aprilskega dne. Nič novega v mojem življenju. Nad nečim, se res ne morem pritoževati: da je moje življenje dolgočasno. Globoko so se mi vtisnile besede enega izmed mojih prijateljev, ki je pred davnimi leti dejal nekako takole: »Občudujem te, kaj vse si že počel v življenju, in kaj vse počneš.« Res je, včasih presenetim tudi samega sebe.

FantasyArt0102: Imagination (CC BY-NC-ND 3.0)
Zadnja tri leta so bila izredno naporna. Tako naporna, da preprosto nisem več zmogel negovati domišljije in ji pustiti pot, da se razvija po svoje. Spisati nisem zmogel skoraj ničesar. Število objav se je tako zmanjšalo, da sem leta 2014 ustvaril en sam samcat zapis. Lani sem skušal blog nekoliko oživeti, dokler nisem poleti obupal. Za povrh pa je sledila peklenska jesen. Delo od pete ure zjutraj pa vse do poznih večernih ur, od tega tudi do štiri ure vožnje skupaj po vsej Sloveniji, vmes pa delavnice in predavanja za najzahtevnejšo publiko. Domov sem prihajal izžet, brez volje za karkoli. Od sebe sem dal vse v dobro zadovoljstva udeležencev. Cena, ki sem jo zato plačal je bila visoka in noben zaslužen denar je ni pokril. Prišel je december in prvič v življenju sem spoznal, kaj pomeni biti »skurjen.« (Za boljšo predstavo o zahtevnosti dela: ko se prenehal z delom, so me nadomestili trije.) Z decembrom je prišla zanimiva ponudba, ki me je popeljala v druge vode. Čisto v stilu mojega življenja »danes sem tukaj, jutri sem tam.«

Lahko rečem, da je življenje sedaj nekoliko manj naporno. Poslovno se večinoma gibljem v akademskem okolju, ki je zelo zanimivo in privlačno. Sedeti na sestanku s štirimi doktorji znanosti in z njimi (enakovredno) razpravljati je zanimiva izkušnja. Samo delo pa spodbuja razmišljanje in domišljijo, to pa vodi v ustvarjanje.

FantasyArt0102: Wonderland (CC BY-NC-ND 3.0)
Moja domišljija je ponovno vzbrstela. Po treh letih hladne zime je prišla pomlad in v moji glavi se ponovno nemoteno odvija še eno življenje. Iz tega se rojevajo nove zgodbice, razmišljanja in drugo, kar boste lahko ponovno brali na Krtkovih dnevih.

Koliko časa? Dokler … le kdo bi vedel. Koliko ljudi pa sploh bere Krtkove dneve?

27. jul. 2015

Hvala za devet čudovitih let …


… bloganja. Devet let je od prve objave na Krtkovih dnevih. Sledilo jih je še mnogo in danes je objavljenih kar 222. Veliko sem napisal v teh devetih letih, čeprav sem bil zadnji dve leti bolj skromen.

Najprej pa nekaj zanimivih podatkov o blogu.
  • Prvi zapis je bil objavljen 25. julija 2006.
  • Od 25. julija 2006 do 24. julija 2015 je blog zabeležil približno 69.500 obiskov in 165.000 ogledov. Povprečen čas, ki so ga obiskovalci preživeli na blogu ob posameznem obisku: 2 minuti 7 sekund.
  • Najbolj brani zapis: Ljubezensko pismo (1). Ljubezenska pisma so sicer najbolj brane vsebine.
  • Najbolj brana zgodba: Zbudil sem se ob njej. To zgodbo obožujem, ker sem skoznjo izrazil neuslišano ljubezen.
  • Najbolj brana impresija: Praznina v srcu. Kadar preberem tole impresijo, me zaboli v srcu. Je preveč resnična.
  • Najbolj brano razmišljanje: Življenje je potovanje. In na tem potovanju vsak dan doživim kaj novega.
Krtkovi dnevi so v teh devetih letih nastajali na štirih različnih računalnikih. En je pokojni, za enega (na sliki) ne vem, kaj se je zgodilo z njim, vendar je verjetno tudi že pokojni, enega sem upokojil pred dvema mesecema in leži v predalu, ta, na katerega pišem tole besedilo, pa se počasi bliža upokojitvi. Koliko so računalniki napredovali v teh devetih letih! Na vse računalnike imam lepe spomine, saj sem veliko časa preživel z njimi in so mi dobro služili. Bili so orodje za pretvorbo stvaritev moje domišljije v vsem razumljivo obliko.

Devet let je dolga doba za blog, od katerega ni neposrednih ali posrednih finančnih koristi in ponosen sem, da mi je uspelo vzdržati tako dolgo. Mnogi blogerji, ki sem jih spremljal, so v tem času obmolknili in marsikoga pogrešam. V življenju so se jim zgodile različne stvari in preprosto niso čutili več potrebe ali želje pisati blog. Tudi meni se je veliko zgodilo v teh devetih letih. Bile so dobre stvari in bile so slabe stvari. Vsekakor pa je v mojem življenju odigral pomembno vlogo tale blog. Bil je neke vrste ventil, skozi katerega sem sproščal bujno domišljijo in učilnica pisanja.

V moji glavi se neprestano veliko dogaja. Nastajajo ideje in zgodbe, ki se razvijajo. Številne sem prenesel v računalnik in na Krtkove dneve, še več se jih je izgubilo v globinah moje domišljije. Pisanje za Krtkove dneve mi je pomagalo razvijati drugačno obliko pisanja, kot sicer pišem za ljubi kruhek že preko 13 let. Pisanje za Krtkove dneve je vodilo v stvaritev pravega romana, ki je v moji glavi nastajal več kot leto dni, preden sem se ga resnično lotil. Besede so se kopičile in leta 2011 sem jih prenesel na računalnik. Natala je Morska princesa, ljubezenska zgodba, polna prevar, laži zanikanja ljubezni in razočaranj, v katera se zapletata glavna protagonista Andrej in Izabela. Roman ni izšel v obliki knjige in ga tudi nisem ponudil nobenemu založniku in ga verjetno tudi ne bom. Roman je prebralo nekaj mojih prijateljic in prijateljev ter znank in znancev, ki so podali kopico pripomb na besedilo, a generalno je bilo rečeno, da je dobro napisan in da je vreden, da ga berejo tudi drugi. Njihove opazke sem upošteval in besedilo dodelal. Sedaj je Morska princesa pripravljena, da se predstavi tudi drugim bralcem. Kdaj jo boste lahko prebrali tudi tisti, ki me osebno ne poznate in v kakšni obliki, še ne vem. Vsekakor pa boste Morsko princeso lahko nekega dne, drage bralke in bralci, brali.

V obdobju, ko sem pisal Morsko princeso, je prišlo do velikih sprememb v mojem življenju. Poslovil sem se od redne zaposlitve in se odločil, da grem na samostojno podjetniško pot. Razkorak v predstavah z lastnikom spletnega portala, kjer sem bil zaposlen, je postal prevelik in prisiljen sem bil zapustiti enega izmed največjih slovenskih tematskih portalov, ki sem ga ustvarjal devet let. Portal danes žalostno propada, jaz pa delam na novih lastnih projektih, kjer mi nihče ne soli pameti. Projekt postavitve lastnega podjetja, je bil zahteven proces, ki pravzaprav še vedno traja. Med drugim sem postavil dva obsežna spletna portala, ki zelo dobro delujeta, tretji pa je že zasnovan in bo v kratkem zagledal luč sveta. Postavljanje velikih spletnih portalov ni mačji kašelj in pobere zelo veliko energije. To je glavni razlog, da ne zmorem več pisati za Krtkove dneve. Po 10 ali več urah dela za svoje podjetje, ni energije za pisanje. Upam, da se bo to spremenilo in bom lahko nekoč še naprej ustvarjal in objavljal nove zgodbice, impresije in druge zapise.

»Krtek išče nekaj, nekaj, kar si močno želi, nekaj, kar bo zadovoljilo njegovo srce. Kdor pozorno bere Krtkove dneve, ve, kaj Krtek išče,« je zapisano v Krtkovi predstavitvi. V vseh teh devetih letih Krtek še ni našel dekleta, ki bi zadovoljilo njegovo srce in bi lahko on zadovoljil njeno. Še naprej bo iskal in optimistično upal, da jo nekega dne sreča. Je pa danes, ko je cvrl rezine bučk v ponvi, prišel do zelo pomembnega spoznanja, spoznanja, kaj želi v življenju resnično početi. Tega spoznanja se je zelo razveselil. Sedaj po mnogih letih le ni več povsem izgubljen v življenju. Zdaj je malo manj izgubljen.

Ali bom še objavljal zapise na Krtkovih dnevih? Kdo bi vedel! Morda, morda ne. Kakor mi bo srce poželelo. Hvala vsem bralkam in bralcem, ki ste sledili mojim pisarijam v teh devetih letih. Ni vas bilo malo in vem, da sem marsikomu polepšal dan, pomagal prebroditi težko obdobje ali pa zgolj omogočil, za nekaj trenutkov pozabiti na skrbi. To je bil tudi namen.

 Hvala za devet čudovitih let branja in za vse komentarje, ki ste jih pustili!