Ob koncu sezone 2011/12

Pomlad se preveša v drugo polovico in kmalu bodo tu poletni dnevi. Začel se bo sproščeni dopustniški čas. S pomladjo, pa se izprazni tudi moja malha domišljije. Zmanjka zgodb in potrebujem nekaj počitka. Novi zapisi na Krtkovih dnevih bodo ponovno septembra.

Tokratna sezona, šesta po vrsti, je bila vsebinsko bolj črna od preteklih sezon. Iz zgodb je počasi izginil motiv ljubezni. Nadomestil ga je motiv smrti, ki je vrhunec dosegel v zadnjih dveh zgodbah. Sprememba je posledica zasuka mojega življenja v smeri, ki sem jo napovedal v »Tok življenja (drugič).« Sedanjost je črna, napovedi za prihodnost pa so še bolj črne in v takšnem vzdušju ne nastajajo ljubezenske zgodbe. Kljub temu pa mi je uspelo napisati ljubezensko pismo, ki je zelo hitro postal najbolj bran zapis v obstoju Krtkovih dnevov.

Za konec te sezone bi izpostavil nekaj zapisov, ki so zanimivo branje.

• Hrepenenje
• Jutro ob njej
• Veliki val
• Nočni obisk
• Smrt bojevnice

Vsi, ki radi berete zgodbe, pa boste zagotovo obiskali stran "Zgodbe," kjer so zbrane bolj zanimive in kratkočasne zgodbe, ki sem jih napisal do sedaj.

Smrt bojevnice

Sunek hladnega vetra je s tal pobral nekaj suhega snega in ga zavrtinčil. Zaprla je oči, da je niso drobni ledeni kristali zaščemeli. Dovolj je imela tega dolgotrajnega čakanja. Želela se je vrniti v mesto, kjer jo je čakala topla soba s kaminom. A ukaz je bil ukaz. General jo je poslal na srečanje z ovaduhom, ki naj bi prinesel najnovejše podatke o namenih sovražne vojske. Zeblo jo je in z rokama se je objela preko trebuha. Da bi ji bilo topleje. Kovinski oklep jo je sicer ščitil pred vetrom, ne pa tudi pred mrazom. Čeprav je imela pod oklepom topla volnena oblačila, pa je že predolgo stala na tem mrazu. Že nekaj časa je drgetala.

Prestopila se je na mestu, ko jo je zadel nov sunek vetra. Ni ji bilo všeč, da je morala čakati na tej zasneženi jasi. Preveč je bilo odprto, preveč razgaljeno se je počutila. Za velikimi debli dreves bi se lahko skrival sovražnik. Kljub vsej pozornosti ne bi mogla prepoznati skritega morilca z lokom. Hitro se je obrnila in pogledala v drugo smer. Imela je občutek, da jo nekdo opazuje. Pa ni bilo nič. Le veter se je igral s snegom.

Spraševala se je, zakaj jo je general izbral za to nalogo, a odgovora ni poznala. Verjetno jo je izbral, ker je bila izkušena in zanesljiva bojevnica. Neopazno se je morala izmuzniti iz mesta in oditi na to jaso pol dneva hoda daleč. Tu bi se morala dobiti z ovaduhom, prevzeti papirje in se vrniti nazaj. Še pred večerom bi morala biti nazaj. Zdaj pa je tu že predolgo čakala ovaduha in večer pred toplim kaminom se je vse bolj odmikal. Pomislila je, da se zagotovo ne bo vrnila pred polnočjo.

Spreletel jo je srh in nagonsko je prijela za ročaj meča. Napeto je pogledala v smeri, od koder naj bi prihajal pogled, ki ga je ponovno začutila. Napenjala je oči, a videla ni nič drugega kot debla dreves potopljenih v zimsko spanje, belino snega in ledene kristalčke, s katerimi se je igral veter.
»Očitno imam privide,« je pomislila in odmaknila roko z meča.
»Prekleta vojna mi je že prišla do živega,« je zabrundala sama pri sebi. »Kje je ta prekleti ovaduh? Že davno bi moral biti tu.«
Živčno se je prestopila. Najraje bi se vrnila. A ukaz generala je bil jasen. Počakati, da pride ovaduh. Da ne bi prišel, ni bilo dvoma. Bil je najboljši človek njihove obveščevalne službe.

Želela si je, da bi se ta vojna končala. Pet let so se bojevali za bogato ravnino med obema deželama, kjer so bila najboljša polja daleč naokoli. Ironično so bila ta polja sedaj eno samo veliko pokopališče vojakov. Polj že od začetka vojne ni nihče obdeloval, saj so postala bojišče. Ne ena ne druga dežela od tega ni imela nič. Le pomanjkanje hrane. Toliko jih je že umrlo v tej vojni, pa še vedno ni bilo videti konca. Izgubila je vse prijatelje, s katerimi se je pridružila vojski. Enega za drugim so pokončali sovražnikovi meči. Novih prijateljev si ni iskala, saj jo je vsaka smrt zelo prizadela. Živela je osamljeno življenje bojevnice v veliki vojski. In včasih se je prav čudila, kako je sploh preživela do sedaj. Prepričana je bila, da ima neizmerno srečo, ki pa se bo nekega dne iztekla. Bala se je, da je ta dan prišel danes. Zbudila se je zgodaj pred sončnim vzhodom z neprijetnim občutkom, ki je ni hotel zapustiti. 

Sedaj je na tej jasi v mrzlem in vetrovnem vremenu čakala ovaduha, ki ga morda niti ne bo. Ponovno jo je spreletel srh. Ozrla se je v smer, od koder naj bi jo nekdo opazoval in za trenutek zagledala puščico, ki se ji je približevala. Še preden je lahko karkoli naredila, je v prsih začutila močno bolečino. Hipoma so postala njena kolena mehka. Nemočno se je zgrudila v sneg. Z rokama je segla proti sredini prsi. Tam je tičala puščica. Z muko jo je pogledala. Bila je drugačna od puščic, ki jih je poznala. Ni bila lesena. Bila je kovinska. Prediralka ščitov. O njej je slišala govorice, ki so se širile med vojaki, a nihče je še ni videl. Ona jo je videla, ona je bila njena žrtev. Bolečina v prsih je z vsakim vdihom postajala močnejša. Na snegu se je začela delati rdeč madež.
»Moja kri. Moja rdeča kri. Moja življenjska tekočina odteka iz mene in s seboj odnaša moje življenje. Danes se je moja sreča resnično iztekla. Konec je. Sprejmi me bog teme v svoje kraljestvo. Prihajam.«
V ušesih ji je začelo močno šumeti in svet okoli nje se je začel zlivati v neprijetno belino. Še enkrat je mukoma vdihnila, za nekaj trenutkov zadržala zrak v sebi in počasi izdihnila.

V belem snegu je sredi rdečega madeža krvi ležalo truplo mlade bojevnice s puščico v prsih. K njej je pristopil v belo oblečen morilec. Prijel je za puščico in jo potegnil iz njenih prsi. Dobro si jo je ogledal. Ost je bila videti nedotaknjena. Zadovoljno je zamrmral in jo spravil v tulec k drugim, enakim puščicam. Pogledal je proti nebu in pomislil, da bo kmalu začelo snežiti. S hitrim korakom se je odpravil v smeri, iz katere je prišel. Čim prej se je hotel vrniti v zavetje trdnjave, kjer je bil nastanjen. Tam so ga čakali tovariši, topel ogenj, pijača in jedača.

Navzgor

Pride dan, ko zariješ prav globoko, ko ti se ti upanje na boljšo prihodnost razleti kot ogledalo in ne vidiš veš kako naprej. In, ko po tednu dni razmišljanja, pisanja in računanja končno pridem do iskane številke, mi ta pove, da je celotna moja ideja zgrešena. Takrat mi ne preostane nič drugega kot, da si zavrtim tole:

Shania Twain: Up



It's 'bout as bad as it could be
Seems everybody's buggin' me
Like nothing wants to go my way--
yeah, it just ain't been my day
Nothin's comin' easily

Even my skin is acting weird
I wish that I could grow a beard
Then I could cover up my spots
not play connect the dots
I just wanna disappear

Up--up--up--
Can only go up from here
Up--up--up--Up
where the clouds gonna clear
Up--up--up--
There's no way but up from here

Even something as simple as
Forgettin' to fill up on gas
There ain't no explanation why--
things like that can make you cry
Just gotta learn to have a laugh

Up--up--up--
Can only go up from here
Up--up--up--Up
where the clouds gonna clear
Up--up--up--
There's no way but up from here

Oh yeah, yeah, yeah...

When everything is goin' wrong
Don't worry, it won't last for long
Yeah, it's all gonna come around
Don't go let it get you down
You gotta keep on holding on

It's 'bout as bad as it could be
Seems everybody's buggin' me
Like nothing want to go my way--
yeah, it just ain't been my day
Nothin's comin' easily

Up--up--up--
Can only go up from here
Up--up--up--Up
where the clouds gonna clear
Up--up--up--
There's no way but up from here

Oh-- I'm going up
Oh-- I'm going up
Oh-- I'm going up
Oh-- I'm going up
Oh yeah, yeah, yeah...

Nočni obisk

Ležal sem v postelji in gledal v strop nad seboj. Bil je skoraj čisto črn. Skozi odprto okno je prihajal v spalnico hladen zrak in me je božal po licih. Do vratu sem bil pokrit z odejo, da me ni zeblo. Hladni žarki lune, ki so jo vsake toliko časa zakrili temni oblaki, so medlo osvetljevali posteljo. Oblaki so se gostili in čutiti je bilo, da bodo prej kot v uri povsem prekrili nebo. Napovedovala se je nočna nevihta.

V prsih mi je bilo tesno. Vsake toliko časa me je zajela groza. Potil sem se in potne kapljice na čelu so me ščemele. Nisem imel niti toliko volje, da bi jih obrisal. Tesnoba se je družila z občutkom strahu. Ponovno sem se znašel v koktajlu tesnobe in strahu, ki me je spremljal zadnjih nekaj noči. Svoj piskrček je pristavila še neprespanost. Bila je posledica številnih noči zadnjih mesecev, ko mi ni in ni uspelo pasti v prijeten in sproščujoč spanec, da bi si okrepil telo in duha ter pregnal slabe misli. Teh se je nabralo preveč in njihovo breme sem le še stežka prenašal. Vsak dan težje. Čutil sem, da dolgo ne bom več zdržal tega divjega vrtenja v spirali strahu, tesnobe in brezupnosti. Tako sem si želel, da bi bilo vse drugače, da bi bil kot tisti moj prijatelj, ki sem ga tako občudoval.

Njegovo življenje je bilo kot cvetoča pomlad, polna pisanega cvetja in žvrgolenja ptic. Sreča in zadovoljstvo sta ga spremljala na vsakem koraku. Imel je starše, ki so ga vse življenje spodbujali, da bi dosegel čim več, tako materialno kot tudi duhovno. In mu je uspelo. Doštudiral je, se zaposlil v podjetju, kjer so ga spoštovali in cenili delo, ki ga je opravil. Spoznal je dekle, se do ušes zaljubil in jo prepričal, da se je z njim poročila. Ona ga je neizmerno ljubila in bila pripravljena zanj narediti vse. Tudi on je bil zanjo pripravljen narediti vse in bila sta neizmerno srečna. Plod te sreče sta bila hčerka in sin, ki sta se jima rodila. Bili so srečna družina in občudoval sem jih. Če bi bilo moje življenje vsaj četrt takšno, kot je bilo njegovo, bi bilo danes vse drugače.

Pa ni bilo. Moje življenje je bilo kot nočni sprehod po zapuščenem pokopališču, kjer so se igrale zlovešče sence in prežale na zablodelega obiskovalca. Hodeč med grobovi svojih sanj, sem se spominjal vseh želja, vseh upanj, ki sem jih imel v življenju, pa so bila klavrno pokopana. Še preden sem odrasel sem bil pahnjen v spiralo propada. Bila so obdobja, ko je bilo videti, da sem se iz spirale izkopal. Takrat sem bil srečen, poln optimizma, poln življenja. A bila je le iluzija nekega življenja, ki ni bilo moje. Bilo je življenje, ki sem si ga želel. Iluzije so se vedno hitro razblinile in vrnil sem se v resnično življenje: turobno, polno razočaranj, praznih upanj in neuresničenih želja. Pripeljalo me je tako daleč, da sem ležal v postelji, gledal v temo in se bližal koncu. Kmalu se bo vse skupaj za vedno končalo. Konec bo trpljenja in konec bo tesnobe. Na zapuščenem pokopališču bo en nagrobnik več. Na njem bo pisalo 'Izgubljen, za vedno.'

Oblaki na nebu so se nekoliko razprli in skozi okno je posijal luna v vsej svoji lepoti. V spalnici je postalo toliko svetlo, da sem na stropu prepoznal vzorec ometa. Nekaj časa sem gledal drobno strukturo in razmišljal o tem, kako so delavci ustvarili ta vzorec. Nekaj je zaplahutalo in v sobi se je stemnilo. Koža se mi je naježila in spreletel me je srh. Počutil sem se, kot da me je pobožala sama smrt. Počasi sem dvignil glavo in pogledal v smeri okna.

Klečala je na ozki okenski polici in me gledala s svojimi velikimi srebrnimi očmi. Čeprav je bil njen obraz v senci, sem ga povsem jasno videl, kot da bi bila luna na stropu nad menoj. Njen pogled je bil odločen in brezkompromisen. Na ustnicah ni bilo nasmeška. Bile so neizrazne. V dolgih laseh sta se izmenjavali črna in srebrna barva. Lesketali so se v lunini svetlobi, ko so se ji sipali po razgaljenih ramenih. Okoli vratu je imela črno verižico z velikim okroglim obeskom v barvi lune. Z rokama se je držala okenske police. Na sredincih sta se svetila zlata prstana s podobo kače.

Prepričan sem bil, da sanjam in se bom vsak trenutek zbudil. Ženska je počasi in previdno stopila z okenske police na tla. Oblečena je bila v kot noč črno obleko. Sedel sem in si pomel oči. Nisem verjel videnemu. To so bile sanje, sem bil prepričan. Ženska me je nekaj časa gledala, nato pa tiho, skoraj šepetaje spregovorila.
„Pridi, čas je.“
V njenem glasu je bil neizmeren hlad. Zazeblo me je do kosti.
„Kam? Kdo si? Zakaj?“
„Pridi z menoj. Vse ti bo jasno, ko boš šel z menoj.“
Z rokama sem trdno prijel odejo. Strah me je bilo in odeja mi je dajala nekaj zavetja. Najraje bi se z njo pokril preko glave in pozabil na to nočno moro.
„Ne ... jaz nočem ... kdo si?“ sem jecljal.
„Se ne spomniš vseh večerov polnih prošenj naj ti pomagam? Pozno v noč si bedel in me prosil za pomoč. Še nocoj si ponavljal Kraljica noči, prosim pomagaj mi. Se ne spomniš?“
V grlu se mi je naredil velik cmok. Zadnje mesece sem skoraj vsak večer prosil Kraljico noči, da mi pomaga rešiti propadlo življenje.
Ponudila mi je roko.
„Pridi z menoj in pomagala ti bom.“
Še vedno sem se z rokama oklepal odeje. Želel sem si spremeniti življenje, želel sem si, da mi Kraljica noči pri tem pomaga. Sedaj je bila tu in mi ponujala pomoč. Jaz pa sem okleval. Bal sem se je. Bal sem se spreminjati svoje življenje. Hotel sem, da ostane takšno kot je. Prijela me je za roko. Občutek sem imel, kot da imam okoli zapestja velik leden obroč. Kri mi je zaledenela.
„Ampak jaz nočem. Rad bi ostal tukaj.“
„Nikar se ne boj. Vse bo bolje, vse bo lepše. Pridi z menoj.“
Njen glas je bil  še vedno hladen kot severni veter. Nekaj časa sem jo gledal v njene srebrne oči. Nisem bil prepričan, ali je pametno, da grem z njo. Sem se bal, da bi se moje prošnje uresničile? Me je bilo strah novega življenja, kjer bi bil srečen? Zakaj sem se tako oklepal tega izgubljenega življenja? Upal sem, da se bo na njenem obrazu izrisal prijazen topel nasmešek, ki mi bo vzbudil zaupanje. Njen obraz je bil še vedno hladen.
„Pridi z menoj in tvoja največja želja se ti bo uresničila.“
Sem res tako srečen človek, da se mi bo življenje povsem obrnilo na bolje? Ni vse skupaj le prevara?
„Pridi. Popeljem te v tvoje novo življenje, ki bo prijetnejše od sedanjega. Srečen boš. Uresničeval boš svoje sanje, uspešen boš. Ni to tvoja največja želja? Uresničila se ti bo. Pridi z menoj.“
Se mi res lahko uresniči moja največja želja? Se mi je življenje končno zasukalo na bolje? Nekaj časa sem še okleval, nato pa sem se odločil, da te priložnosti ne izpustim. Preveč priložnosti sem izpustil v življenju. Počasi sem popustil prijem na odeji in stopil iz postelje. Kraljica noči me je vodila proti oknu. Stopila je na okensko polico. Oklevajoče sem se ustavil.
„Pridi, ne boj se. Skupaj bova poletela v noč.“
Boječe sem stopil na okensko polico. V daljavi se je močno zabliskalo. Težki nevihtni oblaki so sedaj prekrivali nebo in le okoli lune je bilo nekaj jasnega neba.
„Mi zaupaš?“ je vprašala.
Pogledal sem luno, pogledal sem njo in dejal: „zaupam ti.“
„Potem pa poletiva.“
In sva poletela.

Sonce je pokukalo izza obzorja in razsvetlilo deželo oprano od nočne nevihte. Na dvorišče visoke stolpnice je zapeljal dolg črn avtomobil z zatemnjenimi stekli. Policist ga je s kretnjami rok usmeril proti oddaljenemu koncu dvorišča, kjer je nekaj ljudi zgroženo opazovalo dogajanje. Avtomobil se je ustavil in iz njega sta izstopila dva moža v črnih suknjičih in z belimi rokavicami. Odprla sta vrata prtljažnika, kjer je bila kovinska krsta z nosili
„Še eden?“ je vprašal moški, ki je pripeljal avtomobil.
„Še eden,“ je odgovoril policist.

Negotovost

Zjutraj se zbudim. Zunaj prepevajo ptice, sonce je začelo kukati izza velikega hriba in ljudje spodaj na ulici hitijo v službe. Nekateri so veseli, drugi so zaskrbljeni, večini pa je popolnoma jasno, kako se bo odvijal današnji dan, ta teden ta mesec, to leto. Spravim se v sedeč položaj. Nisem spočit. Daleč od tega. Nisem utrujen od dogodkov zadnjih nekaj mesecev, od pričakovanj, od dela. Ne. Utrujen sem od negotovosti zadnjih nekaj mesecev.

Zadnje tedne se zjutraj zbudim, če imam srečo, po prespani noč. Če sreče nimam, je za menoj noč gledanja v temo in premetavanja po postelji. Ko zberem toliko moči, da se odpravim v kopalnico, se izogibam pogledu v ogledalo. V njem vidim senco svoje nekdanje podobe. Zaskrbljen obraz, veliki temni podočnjaki, zgubano čelo. Vse to ni posledica dela, ne optimizma, ne pričakovanja, ne navdušenja. Vse to je posledica negotovosti.

Pomanem si oči in si zmasiram obraz. Nič bolje ni. Mežikaje gledam ven v sončen dan. Ne radosti me. Še en dan, ko se bo negotovost le še poglabljala. Bolje bi bilo, da bi se pokril z odejo in ves dan preležal v postelji. A to ne gre. Delo čaka. Pa čeprav je njegov učinek negotov. Treba ga je opraviti, pa ne le zato, da bo opravljeno, predvsem zato, da za nekaj ur iz možganov izbrišem negotovost. Negotovost se z vsakim dnem poglablja in nič ni videti, da se bo kdaj končala. Vedno močnejša postaja in vedno bolj agresivno načenja optimizem, ki mi še vliva nekaj upanja. Upanje umre zadnje. In kaj se zgodi, ko umre še zadnje upanje?

Globoko zavzdihnem in se počasi spravim iz postelje. Obujem copate in se sprehodim do okna. Nekaj časa opazujem dogajanje zunaj na cesti. Ljudje hitijo sem in tja. Rad bi bil med njimi, rad bi bile eden izmed njih.