Silicijeva ljubezen

Kapljica je počasi stekla po oknu. Med potjo proti dnu okna se je združila z drugimi, manjšimi. Z vsako novo kapljico, ki jo je zajela je postala nekoliko večja in nekoliko hitrejša, dokler ni dosegla kovinskega okvirja okna. Tam se je za hip ustavila in potem padla proti tlom. Na nebu so bili težki sivi oblaki, ki so trosili debele kaplje, ki so ropotale po aluminijasti strehi. V prostoru je vladal robat zvok dizla, ki se je skrival nekje pod sedeži. Glasnost se je povečala in počasi smo se začeli premikati. Težka železna kolesa so se premikala vedno hitreje, dokler se motor ni vrnil v oddaljeno drdranje v prostem teku. Slišati je bilo le enakomerno topotanje koles na tračnicah. Kapljice na oknu niso več potovale naravnost navzdol, temveč jih je piš zraka porival poševno.

V vagonu je sedelo nekaj ljudi. Ni nas bilo veliko, kajti ura je bila pozna. Večina delavcev se je že vrnila domov, večer pa je bil že skoraj tu. Peljali smo se le tisti, ki se nam je delo v službi zavleklo v pozne ure. Molčali smo. Nekomu, na drugem koncu vagona, je zazvonil telefon.
„Prosim!“
V glasu je bilo čutiti razdraženost. Klic je bil več kot očitno nezaželen.

Vrata so se z glasnim pokom odprla.
„Dober večer. Vozovnice prosim,“ je zdolgočaseno in polglasno dejal sprevodnik, ki je vstopil v vagon. Ljudje so počasi začeli vleči vozovnice iz denarnic. Nikomur se ni mudilo, nihče ni bil prepričan, da si želi priti na cilj. Bili so tu na tem vlaku na enolični poti delovnega dne. Drugo ni obstajalo. Vlak, sedež, drdranje motorja, topotanje koles in zdolgočaseni sopotniki. Groteskni svet poznega delavskega vlaka.

Zavzdihnil sem, ko sem pospravljal žigosano vozovnico. Zagledal sem se v drobno kapljico na oknu, ki se ni pustila pišu vetra, da jo premakne. Za menoj je bil težak dan, dan poln napornega dela in slabih novic. In komaj sem čakal, da se vrnem domov k njej. K njej, ki mi je vedno pričarala nasmeh na obrazu. Nikoli ni bila žalostna in odkar sva skupaj, menda bo tega kmalu leto in pol, mi je srce igralo, če sem le pomislil nanjo. Koliko je bilo dolgih ur v službi, ko sem mislil nanjo in si želel, da se čim prej vrnil v njen objem! Veliko večerov sva ležala v postelji in nežno sem jo božal, ona pa je strmela vame. Tiho, nepremično, vztrajno.

Bila mi je v veliko pomoč. V dolgih večernih urah mi je pomagala analizirati množice podatkov za službo. Ni mi samo pomagala obdelovati podatke temveč je skrbela za glasbo. Bila je mojstrica v tem in nikoli nisem razumel, zakaj ni DJ-ka v kakšnem znanem nočnem klubu. Kadar se mi je ob treh zjutraj meglilo pred očmi od utrujenosti, ko so se stolpci številk spreminjali v vrstice, vrstice pa v stolpce, je poiskala dinamično skladbo polno energije in jo zavrtela. Pognala mi je kri po žilah. Vstal sem s stola, jo zagrabil in plesala sva na vesele ritme. Počutil sem se, kot da je ves svet samo najin. Včasih, ko mi okolje domačega stanovanja ni bil všeč, sem jo vzel s seboj v naravo. Zapeljala sva se nekam v višave, kjer kraljujejo lepi razgledi. Na travo sem razprostrl odejo in skupaj sva začela uživati v naravi. Sonce naju je grelo, ptice so žvrgolele, jaz pa sem se igrivo ukvarjal z njo.

Veliko lepih trenutkov sva preživela z mojo Toshibo. Spomnim se dneva, ko sem jo zagledal v trgovini. Bila je ljubezen na prvi pogled. Bila je tako srebrna, tako privlačna. Smehljala se mi je iz steklene vitrine, kamor so jo spravili, da je ne bi ljudje otipavali. Namenjena je bila le meni. Ko sem jo prvič prijel v roke, sem začutil, da sva si usojena. In v tistem trenutku so se med nama stkale nevidne vezi. Od takrat sva, kadar nisva bila skupaj, hrepenela drug po drugemu.

Vlak se je mirno peljal dalje. Dežne kaplje so še vedno ropotale po strehi, motor je drdral in kolesa so topotala. Ljudje so zdolgočaseno zrli predse in nihče ni verjel, da bomo prišli na cilj. Jaz pa sem tako hrepenel po njej.

Zgodba je bila spisana za natečaj Mojega mikra in Toshibe.

Ne praskaj se...

Ne praskaj se tam, kjer te ne srbi.

Da bi se ljudje, v medsebojnih odnosih tega le držali!

Zamrznjeno srce

Zmrznjen sneg škripa, ko hodim po ozki gazi proti domu. Na nebu sije bleda luna. Polna je. Mrzel zrak žgečka po nosu in ušesih. Še bolj se zavijem v debel plašč in skušam zadržati kar se da veliko toplote. Gola drevesa se pnejo nad menoj, kot otrpli velikani, ki se jim je ustavil čas. Pri vsakem izdihu pred menoj nastane majhen oblaček vodne pare, ki se hitro porazgubi v mrzli noči. V prste na nogah me zebe in skušam čim prej priti v varno zavetje toplega doma. Daleč spodaj v dolini migotajo luči. Ura je pozna in večina ljudi že trdno spi. Hlad me obliva.

Zavijanje v topel plašč ne pomaga prav veliko, saj ni mraz le zunaj. Tudi notri je mraz. Moje srce je hladno. Ledeno hladno. Zamrznilo je tistega nesrečnega dne,... Rekla si, da to ni to in da rabiš nekoga drugega. Da te dolgi sprehodi ob morju motijo in da težko prenašaš večere ob svetlobi sveč. Rekla si, da rabiš dinamiko, dogajanje in da sem zate prava cokla. Da te oviram pri razvoju.

In si šla.

Nisi se ozrla nazaj, nisi več poklicala, odšla si. Dolgo sem potoval in te iskal. Spraševal ljudi ali so te videli. Nisem te našel. Nekega dne, nisem štel koliko jih je minilo od tvojega odhoda, je srce otrpnilo in zajel ga je neskončen hlad. Odšel sem v te višave, kjer mraz nikoli ne popusti. Družbo mi delajo le stara zmrznjena drevesa, ki so spomenik nekdanjim časom. Nikoli več se ne vrnejo, kot se ne vrneš ti.

V daljavi zagledam obrise koče. Ni velika. Ravno dovolj, da je v njej prostor za posteljo, mizo, stol in štedilnik, na katerem je mogoče skuhati obed. Iz dimnika se ne kadi in nihče me ne pričakuje. Vrata se odprejo z glasnim škripanjem. Vstopim v temno notranjost. V štedilniku ne prasketa plamen in v prostoru je ledeno hladno. Tako hladno je tudi v mojem srcu.

Ljubezensko pismo (8)

Draga Sara!

Izpolnila si mi veliko željo. Želel sem si nekaj in ti si mi to podarila. In danes sem vesel kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Včeraj sem se poglobil v tvoje oči. Najprej sem se izgubil in kot izgubljen turist v velikem mestu taval brez cilja. Malo levo, malo desno, pa naprej in nazaj. Opazoval sem lepote mesta in si skušal čim več vtisniti v spomin. A spomin ni povsem zanesljiv in nesrečen, ker s sem pozabil fotoaparat, sem si skušal zapomniti čim več lepot, o katerih bom lahko doma užival znova in znova in znova. Tako izgubljen sem skoraj pozabil, kaj je bil moj namen: odkriti vsaj najmanjši plamenček ljubezni. Bil sem prestrašen. Bal sem se, da bom naletel na veliko vedro hladne bistre studenčnice, ki bo hitro in brez vseh čustev prekrila moj plamenček, ki bo žalostno ugasnil. Ni bilo tako. Našel sem plamen. Bil je večji kot moj.

Oba plamena, moj plamenček in tvoj plamen, sta se nenadoma združila, da so letele naokoli iskre, kot letijo iskre, ko gospodar naloži nova polena na ugašajoči plamen peči v osamljeni gorski kmetiji, bičani od mrzli zimskih vetrov in ledenih snežink.

V trenutku sem spoznal, da nisem edini, ki ga je opoj ljubezni zapeljal v omamo zaljubljenosti. Bila sva dva, ti in jaz. Moje srce je zaigralo melodijo ljubezni, ki je veselje in srečo spajala v večnost.

V meni se je plamenček razvil v plamen.

Bilo je lepo

Bilo je super.
Lepo je bilo.
Bilo je zanimivo.

Čas se je iztekel.
Zabavali smo se.
Ostali so le spomini.

Čas je, da grem,
čas je, da grem.
Vsaka stvar se enkrat konča.