Odrešitev v čaši žganja

Štiri stene me ločijo od sveta in požirek žganja me loči od dna. Skozi okno opazujem ljudi, ki po ulici hitijo za svojimi sanjami. Utrujen sem. Od neuspešnega uresničevanja iluzij.

Kozarec žganja v roki in žalosten pogled skozi okno, skrit za zaveso. Pogled je utrujen od neštetih bitk, ki sem jih izgubljal eno za drugo. Tresoča roka me spominja na rane, ki se nikoli niso zacelile. Črepinjasto srce je le še bled spomin na upe v davni preteklosti, ki sem jih gojil o lepi prihodnosti. Prihodnost je tu. Črna, zavita v žalost, polna trpljenja in polna spominov na sanje, ki se niso nikoli uresničile.

Življenje mi je odveč. Naveličan sem ga. Zjutraj se zbudim v prazni postelji. Zrem v bel strop. Skušam vzpostaviti ločnico med sanjami noči in resničnostjo dneva. Mine nekaj debelih minut, da se prestavim v resničnost. Vedno vem, kdaj se to zgodi. Takrat zaboli. Začutim praznino, obup in razočaranje. Zavem se, da je pred menoj še en izgubljen dan trpljenja in bolečine. Brezvoljno se postavim pokonci in se brezvoljno, brez pričakovanj ter razočarano podam v nov dan.

Od odrešitve me loči le požirek žganja. Z njim bom dosegel dno in vse se bo končalo. Ne, ne bo novega začetka, ne bo novega upanja. Bo le črn, zamorjen konec. Končna odrešitev. Dno. Srečni konec ne obstaja. To je plehka izmišljotina pravljičarjev, ki želijo v bralcu vzbuditi lažno upanje, da obstajajo srečni konci. Konci, ki ponudijo dokončno odrešitev, so vedno polni trpljenja in solz.

Le žganje nudi odrešitev. Za nekaj trenutkov.

Prazni kozarec pade iz tresoče roke in se razleti na trdih tleh. In stene izginejo in skrbi izginejo in na koncu tunela je luč odrešitve, upanje in lepo življenje.

Neznanka v postelji

Drug poleg drugega leživa in mehke rjuhe naju nežno božajo. Mirno dihaš v sproščenem snu. Gledam linije tvojega telesa, ki jih izrisuje svilena rjuha v bledi svetlobi zahajajoče lune, ki prihaja skozi odprto okno. Misli mi ne dajejo spati. Sprašujem se, sva skupaj ali pa je med nama neskončna vrzel? Sprašujem se, kam sva prišla, kam sva pripeljala svojo ljubezen. Sva uspela res vse, kar sva imela izgubiti na tej svoji skupni poti? Kje sva zašla, da sva izgubila strast, željo, potrebo in navdih za svojo ljubezen?

Ti si nekje drugje. To čutim. To vem. Ko prideš domov, imaš v očeh nekaj tujega, nekaj meni neznanega. Tvoje misli plešejo na melodijo, ki ne zaziblje v najin ples. Ko te pobaram po dogodkih današnjega dne, govoriš prazno, zdolgočaseno in odsotno. Slišim besede, sprejmem stavke, a jih ne razumem. Tvoj glas se zlije v nekakšen nerazumljiv šum. In vse, kar mi preostane, je, da ti tiho sledim po prstih kot izgubljena senca in se vrnem v najine sanje, ki si jih zapustila.

Sara, kje si sedaj, ko ti ljubkujem ramena? Si budna? Misliš name? Reci, da me ljubiš, reci, da me pogrešaš. Reci tiho, da si še vedno moja! Sara, bodi takšna, kot si bila, ko sva se prvič srečala. Bodi takšna, kot si bila, ko sva se prvič ljubila. Ne bodi sebična, ne kradi mi najine blazine, ne jemlji mi najine odeje, ne teptaj najine ljubezni.

Na začetku je bilo vse tako lepo. Zaljubljeno sem te božal po licih, ko si me s svojimi globokimi očmi, polnimi ljubezni, poželjivo gledala. Videla sva prihodnost, pogovarjala sva se o svoji ljubezni, gradila sva svoje skupno življenje. Čas je tekel in počasi se je ljubezen drobila. Marsikaj zlega sva naredila, marsikaj neprijetnega sva doživela. Bili so težki dnevi, bile so še težje noči. A sva jih preživela. Družila naju je ljubezen in z njeno pomočjo sva premagala še tako težke ovire.

Oprosti mi Sara vse grobe besede, ki sem jih izrekel. Oprosti mi, vse zle misli, ki sem jih imel. Oprosti mi vsako dejanje, s katerim sem te prizadel. Žal mi je, zelo žal. Bojim se, da te bom izgubil, bojim se, da sem te izgubil. In, Sara, odpustim ti vse zle besede in dejanja. Nič ni hujšega, kot da bi ostala brez najine ljubezni. Ni je večje grozote, ki jo lahko narediva drug drugemu, kot da dokončno ubijeva svojo ljubezen.

Sara, podaj mi svojo roko, da naju znova poveže ljubezen. Spremenila naju bo, le verjeti morava vanjo. Ljubezen nama bo pomagala v dobrem in zlu, če si bova to želela. Sara, rad bi te ljubil, kot sem te ljubil nekoč. Rad bi bil ljubljen, kot sem nekoč že bil.

Temen oblak je zakril bledo luno in linije tvojega telesa so se izgubile v temi. V daljavi je slišati grmenje prihajajoče nevihte. Počasi, da te ne bi zbudil, se obrnem. Žalostno zavzdihnem. Rad bi te ljubil, neznanka v moji postelji.

Mavrica ljubezni

Nežno te pogladim po tvojem žametnem licu, medtem ko me srečno gledaš s svojimi velikimi rjavimi očmi. Na varnem sva v tem samo najinem ljubezenskem skrivališču. Čuvajo ga vile in od daleč ga opazuje boginja ljubezni. Tu sva varna, tu sva skrita, tu sva svobodna. Vse okoli naju je le zaradi naju, zaradi najine ljubezni.

Čutim najino združitev in moje hrepenenje po tebi se zliva z ljubeznijo v čudoviti ples naslade in užitka. Objeta v tem divjem plesu sva našla drobno iskrico, ki naju bo vodila skozi življenje do večnosti. Skrbela bo, da bo najina ljubezen žarela vsak dan. In na dan, ko bo plamen začel ugašati, se bova vrnila v svoje skrivališče, kjer ga bo zopet podžgala skozi najin divji ples.

Skozi zaveso solz užitka gledam iskrenje v tvojih očeh, medtem ko z rokami drsim po nežni koži tvojega telesa. Čutim kako se bliža, čutim kako se mu bližaš. Črnina tvojih oči, se je spremenila v žareče iskrenje. Nekje v daljavi je mavrica. Stečeva proti njej. Doseževa jo.

Skupaj.

Začutim tvoje srce in v iskrenju tvojih oči vidim, da si začutila moje srce. Sva koža na kožo, sva srce na srce, sva eno med ljubeznijo in grehom

In, ko leživa v tem najinem skrivališču, potna od naslade, se obrnem k tebi, položim roko na tvoje prsi in počasi z nežnim pritiskom potujem proti tvojemu napetemu trebuščku. Z nasmehom ti zašepečem: »poletiva še enkrat v ta bogati svet užitkov.«

Prazna hiša izgubljenih sanj

Dve zlomljeni srci zreta v prazno hišo, ki je bila nekoč polna smeha, veselja in srečnega otroškega kričanja. Zadovoljstvo in veselje sta družila družino v ljubki harmoniji, ki je življenju dala sladkorček in ga naredila še slajšega. Skupaj so se veselili praznikov, skupnih večerov in obiskov. Pomagala sta si drug drugemu. In, včasih po napornem dnevu, sta obsedela na nekoliko kičasti zofi, ki ni sodila v sodobno opremljeno dnevno sobo ter si zazrla globoko v oči. Ljubila sta se.

Danes nič več.

Preveč sta bila ponosna sama nase, preveč prepričana v svoj prav in nepripravljena odpuščati. Zlobne besede so letele iz ust. Tekmovala sta, kdo bo povedal bolj kruto resnico ali laž, zgolj iz principa sta poudarjala svoj prav. V navalu jeze sta povozila čustva. V besu sta poteptala svojo ljubezen, v srdu sta odšla vsak po svoji poti.

Zlomila sta si srci.

Osamljeno zreta v prazno hišo izgubljenih sanj. Srci sta tako ohladili, da je ljubezen otrpnila, postala čisto majhna in se porazgubila med svetlečimi ledenimi kristali. Ponos pa je še vedno tu. In skrbi, da ljubezen nikoli več ne oživi.

Ljubezensko pismo z mislijo o lepem telesu

Draga Sara!

Se morda še spomniš tistega sončnega pomladnega dne, ko sva se prvič srečala? Bilo je v mestnem parku. Zamišljeno si hodila po stezici in nisi opazila sveta, ki te je obdajal. Nikoli mi nisi povedala, o čem si takrat razmišljala. Morda o vremenu, kakšni tegobi, ki te je pestila ali pa o jutrišnjem dnevu. Bila si še v daljavi, ko je moj pogled pritegnilo telo. Takrat sem pomisli, kako lepo telo imaš.

Od takrat je sonce že velikokrat vzšlo in zašlo, tvoje telo pa še vedno pritegne moj pogled. Tvoje telo sem imel priložnost bolje spoznati in, kadar si v misli prikličem njegovo podobe, začutim prijetno ščemenje, ki mi polepša trenutek, pa naj bo to na vlaku, ko se peljem proti domu, na sprehodu, ob delu ali pa takrat, ko čakam, da te ponovno vidim.

Tvoje telo je kot pesem pesnika, ki jo je dolge noči ob svetlobi sveče pesnil, pilil in izboljševal. Oble linije, po katerih lahko potujem s pogledom in žametno nežna koža, ki jo čutim, ko z dlanmi drsim preko bokov, v meni vzbujajo občutke naslade in poželenja. V takšnih trenutkih se ti ne morem upreti. Želim se te dotikati, čutiti tvojo kožo, božati telo in občudovati to nepojmljivo delo kombinatorike genov, ki te določajo. In ko se prepustiva užitkom naslade, vem da sta najini telesi ustvarjeni drugo za drugo.

Sara, zame si najlepše dekle na tem svetu. Tvoje telo je kot telo boginje lepote, ki jo častijo množice ljudi. Srečen sem, da mi dovoliš, da ga božam, ljubkujem in občudujem.

Ljubim te!

Krtek