Dan Zemlje

Mojčina solza

Mojca je ležala v postelji. Minilo je že tretje leto, odkar je legla. Nekega sončnega pomladanskega dne se ji je podrl svet. Morala se je odpovedati vsemu, kar je razveseljevalo njene sovrstnice. Svet igre, veselja in brezskrbnosti je zamenjala s sterilnim in dolgočasnim svetom bolnišnice.

V sobi je bila sama. Stene so bile prazne in monotone. V kotu, ob postelji, je bila stara bela omarica, ki se je komaj držala skupaj. Postelja je bila železna in neudobna. A Mojce to ni motilo. Vseeno ji je bilo. Vedela je, da nikoli več ne bo vstala. Da ne bo nikoli več tekala po zelenem travniku in lovila pisanih metuljev. Njeno življenje se je končalo pred tremi leti, ko so jo sprejeli v bolnišnico. Čakala je le še na zaključek.

Po licu ji je stekla drobna solza. Pogledala je skozi okno. Debele dežne kaplje so polzele po okenskem steklu in risale neprestano spreminjajoče se črtaste vzorce. Nebo je bilo sivo in turobno. V tem trenutku bi dala vse, da bi še enkrat začutila dežne kaplje na obrazu. Nič je ne bi motilo, da bi bila v nekaj minutah povsem mokra. Plesala bi med dežnimi kapljami, da bi voda iz luž škropila na vse strani. Smejala bi se.

Zavzdihnila je. Ničesar ni čutila. Ne rjuhe, ne vonja, ki se je širil iz bolnišnične kuhinje. Ničesar. Vse je bilo sivo.

Počasi je zaprla izmučene veke. Še enkrat je globoko vdihnila in počasi izpustila zrak. Nenadoma je na robu postelje zagledala drobceno vilo. Bila je neizmerno lepa in na obrazu je imela ljubek nasmeh.
»Pridi, greva plesat,« ji je hudomušno pomežiknila.
»Ne morem,« je odvrnila Mojca.
»Nič ni nemogočega. Dvakrat zamahnem s paličico in že bova hiteli na plesišče pod oblaki!«
Vila je spretno zavihtela paličico in Mojco je prekril droban zlat prah.

Začutila je, da si ji v telo vrača življenje. Počasi je pomigala s palcem na levi nogi, in se od veselja zasmejala. Hitro je pomigala še s palcem na desni nogi. Ni mogla verjeti, da se lahko spet premika. Nenadoma je ugotovila, da se počuti zelo dobro in da je polna veselja.
»Prideš?« ji je pomahala vila.
»Seveda!« je vsa srečna odvrnila Mojca, skočila iz postelje in sledila vili. Stopili sta pod težke sive oblake in zaplesali v vrtincu melodije dežnih kapelj, da je voda škropila na vse strani. Mojca je bila srečna. Prvič po dolgem času.

V sobo je stopila starejša medicinska sestra. Pogledala je skozi okno in sama pri sebi zamrmrala: »kakšen turoben dan.«
Zagrnila je zavesi in se obrnila proti postelji. Še zadnjič je pogledala ta ljubek obraz, ki je negibno ležal v blazini. Pokrila ga je z rjuho in tiho odšla.

Izkušnje

Pride dan, ko pogledaš skozi okno in se zamisliš sam nad seboj. Nad tem, kaj si v življenju že vse dal skozi, koga vse si spoznal in kaj vse si doživel. Ko tako opazuješ okolico domovanja, se razgleduješ po hribih, nenadoma spoznaš, da je za teboj že nekaj let življenja, ki so prinesla kar nekaj izkušenj. Da nisi več tisti nadebudni in naivni 20 letnik, ki z optimizmom zre v prihodnost. Da imaš že nekaj izkušenj, spoznaš v trenutku, ko o neki življenjski stvari razmišljaš tehtno in se na dogodke ne odzivaš več impulzivno. Da imaš izkušnje, se zaveš tudi takrat, ko k tebi pridejo mlajši ljudje in te prosijo za nasvet, obenem pa ti izražajo neke vrste spoštovanje, ki ga začutiš v njihovem pogledu. Da imaš izkušnje, se zaveš, ko ljudje nenadoma začnejo s spoštovanjem sprejemati tvoje mnenje in se po njem tudi ravnati. In ko enkrat vse to spoznaš, ugotoviš, da nisi več tako zelo mlad. Da si že bližje polovici svojega življenja, kot pa začetku.

Čeprav so izkušnje nekaj lepega in obenem neizmerno uporabnega, pa te neprestano opominjajo, da življenje teče dalje. Več, ko je izkušenj, večji del življenja si že preživel. Minil je čas brezskrbnosti in nastopil je čas odgovornosti. Odgovornosti do lastnega življenja in odgovornosti do izkušenj, ki si jih nabral.

Fotografija: Krtek.

Kruh naš vsakdanji

Pred kratkim sem si ogledal dokumentarni film Kruh naš vsakdanji avstrijskega režiserja Nikolausa Geyrhalterja. Film je vpogled v visokotehnološko industrijsko pridelavo hrane. Na povsem realističen način prikazuje pridelavo osnovnih surovin za prehrambne izdelke, ki jih vsak dan kupujemo v trgovinah.

Film je za nekatere šokanten, za druge pa zgolj suhoparen prikaz dejstev. Šokanten bo za tiste, ki ne razmišljajo o tem, kako je pridelana hrana, in imajo v glavi romantične podobe slovenskega kmetijstva in pridelave hrane na domačem vrtu. Suhoparen prikaz dejstev bo za vse tiste, ki se zavedajo, da v industrijski pridelavi ni nikakršne romantike.

Film me ni šokiral. Dejstvo je, da je pri 6,5 milijarde ljudeh na tem planetu utopično pričakovati, da se bo hrana pridelovala na način naših dedkov in babic. Preprosto ni dovolj prostora. Me je pa presenetilo dejstvo, da je vsa ta proizvodnja, pa naj gre za rastline ali živali, tako povsem brez čustev. Kakorkoli, spoznal sem, kako poteka visokotehnološka pridelava hrane. In to mi je bilo zelo zanimivo.

Ogled filma toplo priporočam. Ne le, da boste spoznali proces proizvodnje hrane, temveč predvsem zaradi spoznanja, koliko sta dejansko vredna zelenjava in sadje, ki sta pridelana z ljubeznijo.

Film je na sporedu v kinu Dvor še vsaj do konca marca.

Razbita skodelica

Le trenutek nepazljivosti in množica spominov se je razletela na tisoč koščkov. Nepreviden gib in skodelica je iz zgornje police omare padla na trda tla. Gledam množico črepinj. Sličice, rdečih ribic, ki so mi vsako jutro polepšale začetek delovnega dne, so povsem neprepoznavne. Kolikokrat sem skodelico vrtel po rokah, medtem ko sem razmišljal, kako bi kaj napisal! Le kolikokrat sem iz nje srebal dober aromatičen čaj! Ali pa bistro vodo, za žejo. Vsak teden sem jo odnesel domov jo temeljito opral, in ob začetku delovnega tedna prinesel nazaj v pisarno. Dobil sem jo za darilo. Za lepše trenutke v službi. A zdaj je ni več. Je le kup črepinj. In kupček spominov.

Le kje imamo metlo in smetišno?