Čajčkanje v kavarni: Andrejeva zgodba ali ljubiti nekoga je svoboda, če veš kdaj, kje in koga

Mestna kavarna je poseben kraj. Ljudje pridejo, se posedejo in začnejo s klepetom. Vsakdo, ki pride ima svoje, misli, svoje probleme, ki jih je pripravljen zaupati sogovorniku. In tako se vsak dan sproti razvijajo debate ob kavi, čaju, vroči čokoladi ali drugi okusni pijači.

Kadarkoli pridem v kavarno, največkrat v večernem času, ko se zmenim s katerim od prijateljev, začnem obred pogovora s pravim čajem, ki mora imeti ravno prav blago aromo. Včeraj sem tako sedel z enim izmed prijateljev in poslušal njegovo zgodbo. Naročil sem si rdeči čaj. Rdeči čaj je polfermentiran in je nekako med zelenim in črnim čajem. Zaznamuje ga okus, ki je blažji od črnega, a intenzivnejši od zelenega.

Sedim v kavarni in opazujem rjavkasti čaj, ki zaradi dodatka mleka ustvarja prav hipnotične vzorce. Para počasi izhlapeva in magična aroma se mi mota okoli nosu. Nasproti mene sedi moj prijatelj. Ime ni pomembno, a ga vseeno poimenujmo. Naj bo Andrej. Nasproti mene sedi Andrej. Ima jih okoli 25 let, kakšno leto gor ali dol, ni pomembno. Za zdaj še uživa v svobodnem življenju pridnega študenta a počasi se mu bliža zagovor diplome in kmalu bo zakoračil po poti, ki jo mi že hodimo, po poti človeka, ki mora sam poskrbeti za zaslužek. Andrej ni na pogled nič posebnega, po duši pa je zelo dober človek. Vsakemu je pripravljen pomagati, če le lahko in za vsakega najde spodbudno besedo, če se znajde v stiski. Andrej je človek, ki se ga po mojem skromnem mnenju ne bi smela braniti nobena ženska.

Andrej je samski. Do sedaj ni našel veliko časa za ženski svet in ne spomnim se, da bi ga kdaj videl, da bi bil objemal katero izmed deklet, razen kak prijateljski objem. Ljudje si o takih, kot je Andrej, mislijo svoje. Tudi sam sem že začel malo dvomiti o njegovem zanimanju za ženske, zato sem ga prijateljsko pobaral, kdaj misli predstaviti kakšno dekle. Saj veste, dekle, ki bi jo ljubil in ki bi mu ljubezen vračala. Kislo se je nasmehnil in me vprašal, če me zanima, kaj se mu je zgodilo. Ker se je moj čajček že lepo odmočil in, ker je mleko v njem delalo hipnotične vzorce, aroma pa mi je segla skozi vohalne čutnice preko živčevja vse do zadnjega dela možganov, sem rahlo omotičen od bogate arome, pokimal. In je začel pripovedovati svojo zgodbo.

Zgodba se začne pred nekaj leti. Andrej je sodeloval pri ustanovitvi nekakšnega študentskega kulturnega centra. Če mene vprašate, gre za nek študentski projekt, katerega namen poznajo samo tisti, ki pri njem sodelujejo, vsem ostalim pa se zdi, da gre zgolj za porabo denarja. Kakorkoli že, Andrej je bil eden izmed pobudnikov. In vsak projekt potrebuje denar za delovanje. Andrej se je dogovoril z vodstvom študentske organizacije, da bo primaknila nekaj denarja, koliko, pa je odvisno od dogovora z ustrezno podsekretarko. In Andrej se dogovori za sestanek.

Na sestanek pride točen in urejen, ona, poimenovali jo bomo Andreja, je zamudila. Andrej jo je čakal pred pisarno in se spraševal, le katera je ona. Nato ga pokličejo v pisarno. Zagleda jo za pisalno mizo in v trenutku je očaran. Ona ga pogleda in se mu simpatično nasmehne. Andreju začne srce hitreje utripati in komaj izdavi, zakaj je prišel. Andreja ga zapeljivo pogleda in ga povabi na pijačo v bližnji lokal. Usedeta se za odmaknjeno mizo in se dogovorita, da spijeta zgolj eno pijačo, več ne, ker imata oba obveznosti. V nekaj minutah uredita vse poslovne zadeve in nato začneta klepetati o vseh mogočih zadevah, o življenju, odnosu med moškimi in ženskami in podobnih zanimivih temah. Čas je bežal in vsake pol ure sta vsak odpovedala svoj naslednji sestanek. Minile so tri ure, preden sta se razšla. Dogovorila sta se, da se ponovno dobita čez tri dni.

Andrej je šel domov. Andreje si ni in ni mogel izbiti iz glave. O njej je sanjal podnevi in ponoči in komaj dočakal tretji dan, ko sta se ponovno dobila. Tokrat sta bila skupaj debele štiri ure. Andrej je ugotovil, da se je zaljubil in da hrepeni po Andreji. Povabil jo je v Filharmonijo na koncert. Zamudila je in se opravičevala. Ko sta čakala na konec prve skladbe, da bi ju spustili v dvorano, jo je nemo gledal in spoznaval, kako mikavna ženska je. In ne samo na videz. Tudi po razmišljanju mu je bila všeč. Po koncertu sta šla v bližnjo slaščičarno, kjer sta kot mlada zaljubljenca preživela ves večer do zgodnjih jutranjih ur, ko so že ugašali luči in sta odšla šele z zadnjimi zaposlenimi. Zaposleni pa so se ves večer muzali in hahljali nad mladima zaljubljencema.

Zgodbica se je nadaljevala v naslednjih dneh. Skupaj sta preživela večere in noči in Andrej je bil vedno bolj in bolj zaljubljen v Andrejo. Tako je trajalo mesec ali dva ali tri, morda štiri, ne vem več natančno. Opojna aroma čaja mi je občasno malo zameglila pomnenje. A konca zgodbe se zelo dobro spomnim.

Nekega dne jo je klical po telefonu. Ni se oglasila. Klica ni vrnila. Nikoli več je ni slišal, ne videl. Iskal jo je, spraševal ljudi, ki so jo poznali, a pametnega odgovora ni dobil. Srce se mu je razletelo, kot se razleti na tisoč koščkov porcelanasta lutka, ki jo nespreten otrok po pomoti zbije s police na trda tla. Zvečer, ko je bil sam, je jokal. Čas je mineval in rane so se počasi zacelile. A Andreje ni pozabil do današnjih dni.

Andrej je zaključil s svojo zgodbo, ravno, ko mi je po grlu stekel še zadnji požirek te dišeče in okusne pijače. Pogledal sem ga v oči in globoko v njih videl, da Andreje še vedno ni pozabil. In da še vedno ni našel dekleta, ki bi ga ljubil tako, ko je ljubil Andrejo. Zasmilil se mi je. Obremenjen s preteklostjo bo težko ljubil drugo dekle.

Življenje nas vodi po čudnih poteh. Ljudje prihajajo v naše življenje in odhajajo. Nekateri nam zlomijo srce, drugi nam prinesejo nasmeh.

Ljubiti je svoboda, če veš kdaj, kje in koga.

Čajčkanje v kavarni:Tončkova zgodba ali ljubezen je cvetlica, ki raste na robu groznega prepada

Ne tako dolgo nazaj sem sedel na čaju v mestni kavarni, kjer se zbirajo ljudi različnega kova, ki bi jih lahko dneve in dneva poslušal, ko pripovedujejo svoje življenjske zgodbe, z enim izmed prijateljev. Srebal sem odličen črni čaj z okusom divje češnje in se naslajal ob bogastvu okusa. Iz skodelice se je počasi in nežno, kot je nežen fant, ki boža svoje dekle sredi prostranega gorskega travnika, kjer skupaj uživata v neizmerni ljubezni, vila belkasta vodna para, jaz pa sem poslušal zgodbo mojega prijatelja. Dovolite, da vam jo povem.

Moj prijatelj, imena ne bom omenjal, lahko pa ga recimo poimenujemo Tonček, je tako kot jaz diplomiral letošnje leto. V službi je že nekaj mesecev in se je novemu načinu življenja privadil precej hitreje kot jaz. Ampak to ni zgodba o meni, temveč zgodba o Tončku.

Ko je začel študirati, je veliko hodil po zabavah, se družil z dekleti in jih včasih imel le za črtico. Prvi letnik faksa je naredil brez težav, a ko je prišel v drugi letnik, se je začelo zapletati. Letnika ni izdelal, še bolj je hodil po zabavah, imel celo kako resno zvezo in še več črtic. Brez žensk ni mogel. Minilo je leto, dve, tri, a študij se mu ni premaknil. Nekega dne, po tistem, ko ga je sčevljala prijateljica, ki jo je resnično ljubil, pa se je zavedel, da, če se ne bo "vzel k sebi" ne bo nikoli dokončal študija. In človek je pokazal veliko trdne volje. Odpovedal se je ženskam (razumljivo, saj je imel strto srce) in zabavam ter se posvetil študiju.

Naslednja leta je pridno študiral. Na zabave ni zahajal, ali pa le sem ter tja. Seveda brez popivanja. Ko je bil absolvent, je ugotovil, da je svojo bivšo že prebolel, da bo faks kmalu končan in da bi bilo lepo spoznati kakšno novo dekle. Čas je tekel, a spoznal ni nobene primerne. Pri nekaterih mu je srce zaigralo in že je začel napenjati vse sile, da bi jih bolje spoznal, a je hitro ugotovil, da imajo vse fanta ali celo zaročenca. Zmeden je bil, ker je vse skozi pogovor razumel, kot da jim je všeč, a ni zbral toliko poguma, da bi jim povedal, da so njemu všeč in da bi jih rad bolje spoznal. Postal je potrt, saj se ni počutil sposobnega narediti prvega in najbolj pomembnega koraka.

Njegov okus za ženske je bil v preteklosti zelo specifičen, vsaj kolikor je meni znano. Privlačile so ga ženske, ki so izstopale. Tako ali drugače. Vsem pa je bilo skupno to, da so bile kot, da bi jih vzel z naslovnice katere izmed revij. Zato sem bil presenečen, ko mi je začel pripovedovati o njegovi zadnji (neuresničljivi) ljubezni.

Spoznal jo je ne tako dolgo nazaj, pri znanki na delovnem mestu, ki jo je slučajno obiskal, da ji je vrnil nekaj stvari, ki si jih je sposodil za diplomsko nalogo. Ko jo je zagledal, se mu ni zdela nič posebnega, a ko ga je pozdravila in ko sta se začela pogovarjati, pa ga je takoj očarala. Njegovo otopelo srce je začelo najprej lahno, kot drhti listek na drevesu v lahni sapici, nato pa vedno močneje drhteti, dokler ga ni zajel pravi vihar in v njegovem očesu se je utrnila iskrica. Iskrica upanja, da mogoče, pa se mu je uresničila tista velika želja. Želja spoznati tisto pravo dekle, dekle, ki jo bo lahko ljubil vse preostalo življenje, dekle, ki mu bo ljubezen vračalo. Obisk je bil kratek, a dovolj dolg, da mu je vzbudil upanje. Lažno upanje?

Minilo je nekaj časa in razmišljal je kaj naj stori. Potem pa je prišlo vabilo na zabavo. Povabila ga je znanka, da se ji pridruži na prednovoletni zabavi. Zanj je bila to prva letošnja zabava, saj je bila v začetku decembra. Zabave se je udeležil in cel večer prebil v pogovoru z dekletom, ki ga je očaralo na tistem kratkem obisku. Takoj sta se ujela in teme jima ni zmanjkalo vse do jutranjih ur.

Zgodba se do tu bere, kot najlepša zgodba dveh, ki se spoznata, se zaljubita, poročita, dobita kopico otrok in živita srečno do konca svojih dni, kot v pravi romantični pravljici. A ni tako.

Kljub temu, da sta se tako dobro ujela, pa je spoznal, da ima dekle fanta s katerim živi in ga ljubi. Doživel je mrzlo prho. In sedaj ga boli srce. Ne ono srce, ki skrbi, da se po naših žilah pretaka ta naša čudovita rdeča življenjska tekočina, temveč tisto srce, ki je namenjeno ljubezni. Sedaj sanjari o tem dekletu in ga skuša obenem pozabiti. A mu ne uspeva. Miniti bo moralo nekaj časa in jo bo pozabil. Morda je napravil napako. Morda bi se moral boriti. Morda bi jo moral speljati in zapeljati. Morda je pa ravno ona tista ... tista taprava za do konca njegovih dni. Verjetno ne bomo nikoli vedeli.

Popil sem še zadnji požirek aromatičnega čaja divja češnja. Okus je še prijetnejši zaradi dodanega mleka. Poslovil sem se od prijatelja in na poti domov razmišljal o tem, kar mi je povedal. Odkrito povedano, nisem prišel do nobenega primernega zaključka.

Tavam v temi.

Ljubezen je prelepa cvetlica, ki raste na robu strahotnega prepada, zato moraš imeti veliko poguma, da jo utrgaš. (Stendhal)

Medvedka

Prejšnji teden sem šel na obisk k najboljšemu sosedu. Za sladkanje sem potreboval nekaj mandarin. Ko stopim v veliko vstopno dvorano na stebru vidim plakat, pred njim pa košaro. Seveda, firbec kot sem, grem takoj gledat, kaj to je. Pri sosedu so se odločili, da bodo zbirali igrače za otroke v bolnicah. Takoj se odločim, da bom nekaj kupil in dal v košaro.

Rad darujem v dobrodelne namene. Pri tem sem sicer zelo izbirčen in darujem skoraj večinoma samo za otroke. Zakaj? Zato ker menim, da otroci niso krivi, če so bolni, če živijo v revščini ali če jim je hudo. Krivda je pogosto na strani nesposobnih ali lenih ali zapitih staršev, seveda pa gre dostikrat tudi za višjo silo. Če je nekdo bolan za neozdravljivo boleznijo, največkrat ni sam kriv. Kakorkoli, vedno z veseljem darujem za otroke. Če le imam kak tolar, ki ga lahko pogrešim (in seveda če se spomnim; žal se tudi dogodi, da se ne spomnim pravočasno).

Sprehodim se med policami z igračami. Gledam razne namizne igre, avtomobilčke, traktorje, tovornjake, bagre. A vsem je skupnega nekaj. Izdelani so iz plastike. In to na videz precej cenene plastike, čeravno cene niso nič kaj nizke. Ko sem bil majhen, se spomnim, da so bili avtomobilčki kovinski, igre pa lesene ali pa iz kartona. In igrati se s takimi igračami je bilo prav super, izdelane so bile dobro o vzdržljivosti pa sploh nima smisla izgubljati besed. Razmišljam in gledam in razmišljam in gledam. Nič primernega nisem našel, zato si rečem, da grem pogledat plišaste igrače.

Na polici s plišastimi igračami mi takoj pade v oči manjša škatla z "Lumpi" živalcami. Med njimi pa prisrčni rumeni medvedki. Vzamem ga v roke in takoj si zaželim, da bi se lahko vrnil leta nazaj v svoje otroštvo. V otroštvo, ko mi ni bilo treba skrbeti za lastno preživetje, ko nisem vedel za svetovne probleme, ko so starši skrbeli, da sem bil sit, da sem bil zadovoljen in, da mi ni bilo nič hudega. In obenem sem si zaželel, da bi se v tistem hipu lahko usedel na tla in se igral s tem medvedkom, da bi ponovno podoživel nekaj trenutkov otroštva. Kljub temu, da je otroštvo minilo, sem še vedno globoko v sebi otrok.

Medvedka sem položil v košarico in, da mu ne bo dolgčas, še enega. Nato sem počasi odšel do sadja in naložil vrečo mandarin.

Ko sem medvedka položil v košaro, kjer zbirajo igrače, sem si zaželel, da se bosta teh dveh medvedkov razveselila vsaj dva otroka, ki sta bolna ali v stiski. Naj jima medvedka vsaj malo polepšata dan in vneseta trenutek sreče v težko življenje.

Sedov

Prejšnjo nedeljo sem obiskal največjo jadrnico na svetu. V Koper je na obisk prišla ruska jadrnica Sedov. Dolga je 117,5 m, leto prve plovbe je bilo davno 1921. Spodaj je nekaj sličic z obiska.

Moram reči, da sem bil morda celo malo razočaran nad ladjo. Res da je velika a paluba... Ta je skoraj povsem neuporabna. Drugače povedano. Paluba je namenjena predvsem delu z jadri, zato ni nobenega primernega prostora za piknik! :) Všeč mi je bilo, kako je bilo vse urejeno in na svojem mestu. Povsem po vojaško! Vendar pa se jadrnici poznajo leta. Njena notranjost je zastarela, kot da bi bila iz drugega stoletja. In to tudi je. dejstvo pa je, da je ladja iz prejšnjega stoletja.

Vsekakor zelo zanimiv obisk. Pa še nekaj sličic:

Vodič za postopke po prometni nesreči - na osnovi lastnih izkušenj

V letošnjem letu sem doživel dve prometni nesreči. Nobene po svoji krivdi in pri obeh na srečo zgolj z zvito pločevino. Pri obeh nesrečah sem se lotil borbe z administracijo. Predstavljam svoje izkušnje, da bodo v pomoč še komu.

Po nezgodi

Po nezgodi je nujno ohraniti mirne živce. Najprej preverimo ali smo celi in zdravi in, če ni nihče poškodovan, zapustimo vozilo. Pri tem je treba poskrbeti za lastno varnost. Morda namestitev odsevnega jopiča ni tako napačna, da nas kdo ne povozi, saj bomo verjetno hodili po vozišču. Preverimo ali so udeleženi v drugem vozilu nepoškodovani. Nato zavarujemo kraj nesreče (trikotnik).

Sledi pogovor s soudeležencem. Če ni poškodovanih, če povzročitelj prizna krivdo in če škoda ni prevelika, potem ni treba poklicati policije. Vendar pozor. Po nesreči so vsi soudeležni v šoku in če obstaja najmanjši sum, da povzročitelj ne bo hotel naknadno priznati krivde, potem je treba poklicati policijo, sicer se lahko obeta dolgotrajna sodna pot. Če se kjer koli začne zapletati, potem je najbolj smiselno poklicati policijo. Nima se smisla prerekati s soudeležencem in odgovarjati na njegove trditve, da ni kriv (če je jasno, da je). Ker so vsi udeleženci v šoku, lahko kakršnokoli prerekanje vodi v neželene smeri. Vendar pozor. Ko se pokliče policijo, bo skoraj gotovo nekdo dobil kazen - tisti, ki je nesrečo povzročil po mnenju policije, lahko pa tudi drugi udeleženec, če ni vozil v skladu s predpisi in je to dokazljivo. Jaz sem v obeh primerih v prvih dveh minutah pogovora ugotovil, kdaj poklicati policijo in kdaj ne. Opozoril bi še na različne "vseznalce" in "priče", ki so prometno nesrečo slišale (ne videle!) in bodo lahko morebiti stresale svojo pamet in podpirale enega ali drugega. Takšne je treba striktno ignorirati, saj prometne nezgode niso videli in ne vedo kaj se je zgodilo.

Če pride policija ali ne, je treba izpolniti evropsko poročilo o prometni nezgodi. Izpolnjevanje tega je poglavje zase, ker med tam navedenimi možnostmi opisa vzroka za trčenje ni neupoštevanja prednosti. Spodaj pod opombe mora povzročitelje napisati, da priznava krivdo, kajti to ima enako težo, kot jo je imel nekoč kuponček. Kupončka ni treba pridobiti, saj nima več nobenega pomena, poleg tega pa ga nekatere zavarovalnice na policah nimajo več. Povzročitelj mora še posebej podpisati papir, ki mu ga pošlje zavarovalnica in tisto priznanje je dokončno.

V nadaljevanju bom opisal postopek po prometni nesreči, kjer nisem poklical policije in kjer sem jo. Vsi postopki so potekali brez vez in poznanstev. Popravila so bila izvedena na uradnem servisu po rednih cenah.

Krivdo povzročitelj priznal, policija ni bila potrebna, avto ekonomska totalka

V manjši prometni nesreči v BTCju v Ljubljani se mi je nekdo zaletel v zadek avtomobila, ker ni videl, da sem v križišču zavrl. Videl ni, ker ni imel očiščenega vetrobranskega stekla. Škoda je bila na odbijaču, zvita vezna stena in rahlo poškodovana leva luč. Takoj po trku se mi je opravičil, priznal krivdo in prosil, če lahko urediva brez policije. Mesto nesreče sem fotografiral, nato pa sva avtomobile umaknila s ceste. Izročil je kuponček in na Evropsko poročilo napisal, da priznava krivdo. Pri tem je prosil, če lahko urediva brez zavarovalnice, vendar sem izvedel, da lahko poravna strošek popravila zavarovalnici in tako ne izgubi bonusov - odstopi od primera. Nadaljnji postopek je potekal takole:

• Avto sem isti dan peljal na zavarovalnico, kjer ga je pogledal cenilec. Zahteval je predračun servisa.
• Avto peljal na servis, kjer so naredili predračun in ga poslali zavarovalnici.
  
• Zavarovalnica je po pošti poslala Prijavo škode avtoodgovornosti povzročitelju, ki je potrdil krivdo. Povzročitelj je po pošti poslal papirje nazaj. Do tu trajalo od trka cca 10 dni.
  
• Zavarovalnica na podlagi predračuna določila ekonomsko totalko.
• Ko je prejela priznanje povzročitelja, mi je poslala v podpis poravnavo, s katero so mi priznali finančno nadomestilo v približno polovici vrednosti avtomobila. Avto bil ocenjen na vrednost 390.000 SIT
• Po približno 20 dneh od trka je bil denar na mojem računu.
• Servis avto popravljal 4 dni. Pri tem so najprej naredili predračun, ki je bil nekaj več kot 15 tisočakov nižji od nadomestila zavarovalnice, nato pa so ceno popravila spustili še za cca 25 % po dogovoru, da lahko namestijo vizualno poškodovane dele (čisto majhna praska na odbijaču in na luči; težko opazno).
  

Od nesreče do popravljenega avtomobila: 24 dni.

Celoten postopek je tekel brez težav. Na zavarovalnici so bili prijazni in uslužni.

Krivde povzročitelj ni priznal, policija

Zaradi neupoštevanja prednosti se mi je povzročitelj zaletel v zadnji levi bok avtomobila. Porinil me je v robnik, mene je zavrtelo in na drugi strani ceste sem še enkrat priletel v robnik. Poškodovana leva zadnja vrata, zvit C stebriček zadaj levo, uničeno podvozje zadaj, udarjen prag zadaj desno, uničen zadnji odbijač, uničeni 2 gumi in 3 platišča. Povzročitelj je v prvi fazi priznal krivdo, a takoj začel obtoževati, da nisem vozi po omejitvi. Dlje, ko je govoril, bolj me je obtoževal, dokler me ni na koncu obtožil, da sem se zaletel vanj (kar je bilo povsem absurdno). Zato sem poklical policijo. Ni hotel sodelovati pri izpolnjevanju evropskega prometnega poročila in z muko sem ga prepričal, da je izpolnil. Krivde na poročilu ni priznal. Pred prihodom policije sem poslikal celotno prizorišče.

Policija je prišla in naredila zapisnik. Za zapisnik mora vsak od udeležencev poleg podatkov podati tudi izjavo in opisati prometno nezgodo. Pomembno je vse tudi recimo to ali si za nekom vozil ali si peljal po cesti sam. Oba sva pihala. Povzročitelj je prejel kazen. Policist, ki je vodil postopek, mi je dejal, da bo vse skupaj trajalo cca 14 dni, da bo šel zapisnik na zavarovalnico.

Po končanem postopku je moj avto odpeljal AMZS. S servisom sem se zmenil, da avto pripeljem k njim. To odsvetujem, saj so me seznanili, da moram po opravljeni cenitvi avto podpisati delovni nalog za popravilo ali pa plačati ležarino, verjetno pa je to odvisno od posameznega servisa. Če denarja za popravilo nimaš, potem je najceneje odpeljati avto domov, še posebej, če je mogoče pričakovati zaplete.

Nadalnji postopek je potekal takole:

• Naslednji dan sem na zavarovalnico vložil odškodninski zahtevek (izpolnil kup papirne krame - podatki, opis dogodka,...) in mu priložil slike s kraja nezgode.
• Ker je bil vmes vikend, je cenilec v ponedeljek opravil cenitev.
• Naslednji dan sem prejel zapisnik cenitve. Zavarovalnica je vrednost avtomobila ocenila na 2,1 milijona in kot ekonomsko totalko postavila mejo 1,4 milijona. Na servisu zagotovili, da bodo popravili v tem okviru in zagotovili, da ležarine ne bodo računali, če se bo avto pri njih popravljal - verjetno so se bali, da bi izgubili posel.
• Po 3 tednih zapisnika na zavarovalnici ni bilo in servis je vztrajal, da bi začel popravilo. Po dogovoru so začeli popravilo, vendar pa sem jih posebej opozoril, da avta ne bom prevzel, dokler zavarovalnica ne reši primera. S tem so se strinjali.
• Po mesecu dni še ni bilo zapisnika. Stopil v stik s policistom, ki je vodil primer. Ta se je opravičil in zagotovil, da bo šel zapisnik v kratkem naprej.
  
• Po 5 tednih še ni bilo zapisnika. Servis je avto popravil.
  
• Po 6 tednih še ni bilo zapisnika. Servis želi, da prevzamem avto. Opišem situacijo in obljubim, da redno obveščam o razvoju dogodkov.
  
• Po 6 tednih in nekaj dnevih sem po ostrem telefonskem pogovoru z referentko na informacijah zavarovalnice, sem dobil telefon od uslužbenke, ki se neposredno ukvarja z zapisniki. Izvedel, da gre zapisnik iz policijske postaje na Ministrstvo za notranje zadeve, od tam na Slovensko zavarovalno združenje in od tam na zavarovalnico. En kup nepotrebne administracije v času sodobne informacijske tehnologije. Dobil telefon od odgovornega za zapisnike na združenju. Izvedel, da povzročitelj zavarovalnici ni priznal svoje krivde. Če bi jo, bi bil postopek že zdavnaj rešen. Obenem ugotovili, da je zavarovalnica ves čas pošiljala zahtevek za zapisnik z napačnim datumom nezgode.
  
• Po 7 tednih še ni bilo zapisnika. Poklical na policijo in izvedel, da je zapisnik šel pred tremi dnevi. Dobil FIO številko zapisnika, ki je številka, s katero je mogoče slediti zapisnik. Poklical na združenje, kjer so obljubili, da bodo zapisnik poiskali.
• Naslednji dan kličem združenje in mi sporočijo, da so ugotovili, ko so iskali moj zapisnik, da jim ne deluje sistem za povezavo z MNZ. Naj pokličem popoldne. Popoldne ne dobim nikogar. Kličem na zavarovalnico in mi rečejo naj pokličem sredi naslednjega tedna.
• Naslednji delovani dan (vmes je bil vikend) ponovno kličem na združenje, a kljub enournemu klicanju ne prikličem nikogar. Primerne volje kličem zavarovalnico, referentko za informacije. Ponovno opišem problem in mi rečejo, da moram še počakati. Popolnoma "popenim," omenjam počene živce, možnost tožbe in še nekaj zadev. Medtem se "čudežno" pojavi moj zapisnik in referentka obljubi, da bo dala naprej pod nujno.
• Čez tri ure me kličejo z zavarovalnice naj prinesem račune popravila ali pa naj pridem iskat nalog za izvedbo del. Ob prevzemu ugotovim, da so dvignili mejo za ekonomsko totalko za 150 tisočakov. Avto prevzamem uro kasneje.

Od nesreče do popravljenega avtomobila: 53 dni.

V celotnem postopku sem zagrešil dve napaki, s tem, da je ena pogojna. Prva (pogojna) je bila, da sem avto takoj po trku peljal na servis. Če bi se primer zapletel, policija ne bi jasno opredelila krivde, bi moral plačati popravilo avta, oziroma plačati visoko ležarino. To je lahko problematično, če je strošek popravila zelo visok. Druga napaka pa je bila, da nisem dovolj gnjavil zavarovalnico. Kar se tiče servisa, sem se po popravilu avta dogovoril, da jih redno (ustno) obveščam o poteku - dejansko so to zahtevali. To sem redno delal in so razmeroma mirno prenašali, da je avto stal pri njih 14 dni popravljen. Njihov odnos je bil korekten in prijazen.

Na zavarovalnici je bil odnos nevtralen, na trenutke neprijeten. Referentke na informacijah so prijazne, ostali pa odvisno od dneva. Zavarovalnica ni bila ista kot v prvem primeru

Sklep

Prometna nesreča je neprijeten dogodek, bolj zoprno pa je, da po nezgodi ostaneš sam samcat z administracijo. Če povzročitelj krivdo prizna, potem bo postopek tekel hitro in brez zapletov, če pa ne, pa naenkrat rešitev tvojega zahtevka postane odvisna od delovanja 4ih institucij: policije, MNZ, Slovenskega zavarovalnega združenja in zavarovalnice. In pri vsakem se lahko zatakne. Edino kar pomaga, je vztrajnost in tečnarjanje ob pravih trenutkih pravim ljudem. Zavarovalnici ni v interesu izplačevati odškodnine, čeprav ji ti redno plačuješ in čeprav ti jo obljublja. Še bolj neprijetno je to, da zavarovalnica ne stori nič, da bi se tvoj primer premaknil. Vse moraš sam. Oni sedijo križem rok in ponavljajo, da ne smejo klicati na policijo, na ministrstvo, na združenje. Drugače povedano, vse skupaj se jim fučka. Očitno edino kar zaleže, so grožnje s tožbo. Lahko se motim, ampak to, kako hitro se je moj primer razrešil po grožnji, me sili v tako razmišljanje. Lahko pa je le stvar naklučja.

V drugem primeru bi lahko verjetno precej iztržil, če bi se takoj obrnil na odvetnika ali verjetno na katero od "odškodnin" in "poravnav." Vprašanje pa je, koliko več bi lahko dosegli in koliko časa bi trajalo. Meni je v bistvu šlo le za to, da bi čim prej dobil avto.