14. nov. 2006

Vodič za postopke po prometni nesreči - na osnovi lastnih izkušenj

V letošnjem letu sem doživel dve prometni nesreči. Nobene po svoji krivdi in pri obeh na srečo zgolj z zvito pločevino. Pri obeh nesrečah sem se lotil borbe z administracijo. Predstavljam svoje izkušnje, da bodo v pomoč še komu.

Po nezgodi

Po nezgodi je nujno ohraniti mirne živce. Najprej preverimo ali smo celi in zdravi in, če ni nihče poškodovan, zapustimo vozilo. Pri tem je treba poskrbeti za lastno varnost. Morda namestitev odsevnega jopiča ni tako napačna, da nas kdo ne povozi, saj bomo verjetno hodili po vozišču. Preverimo ali so udeleženi v drugem vozilu nepoškodovani. Nato zavarujemo kraj nesreče (trikotnik).

Sledi pogovor s soudeležencem. Če ni poškodovanih, če povzročitelj prizna krivdo in če škoda ni prevelika, potem ni treba poklicati policije. Vendar pozor. Po nesreči so vsi soudeležni v šoku in če obstaja najmanjši sum, da povzročitelj ne bo hotel naknadno priznati krivde, potem je treba poklicati policijo, sicer se lahko obeta dolgotrajna sodna pot. Če se kjer koli začne zapletati, potem je najbolj smiselno poklicati policijo. Nima se smisla prerekati s soudeležencem in odgovarjati na njegove trditve, da ni kriv (če je jasno, da je). Ker so vsi udeleženci v šoku, lahko kakršnokoli prerekanje vodi v neželene smeri. Vendar pozor. Ko se pokliče policijo, bo skoraj gotovo nekdo dobil kazen - tisti, ki je nesrečo povzročil po mnenju policije, lahko pa tudi drugi udeleženec, če ni vozil v skladu s predpisi in je to dokazljivo. Jaz sem v obeh primerih v prvih dveh minutah pogovora ugotovil, kdaj poklicati policijo in kdaj ne. Opozoril bi še na različne "vseznalce" in "priče", ki so prometno nesrečo slišale (ne videle!) in bodo lahko morebiti stresale svojo pamet in podpirale enega ali drugega. Takšne je treba striktno ignorirati, saj prometne nezgode niso videli in ne vedo kaj se je zgodilo.

Če pride policija ali ne, je treba izpolniti evropsko poročilo o prometni nezgodi. Izpolnjevanje tega je poglavje zase, ker med tam navedenimi možnostmi opisa vzroka za trčenje ni neupoštevanja prednosti. Spodaj pod opombe mora povzročitelje napisati, da priznava krivdo, kajti to ima enako težo, kot jo je imel nekoč kuponček. Kupončka ni treba pridobiti, saj nima več nobenega pomena, poleg tega pa ga nekatere zavarovalnice na policah nimajo več. Povzročitelj mora še posebej podpisati papir, ki mu ga pošlje zavarovalnica in tisto priznanje je dokončno.

V nadaljevanju bom opisal postopek po prometni nesreči, kjer nisem poklical policije in kjer sem jo. Vsi postopki so potekali brez vez in poznanstev. Popravila so bila izvedena na uradnem servisu po rednih cenah.

Krivdo povzročitelj priznal, policija ni bila potrebna, avto ekonomska totalka

V manjši prometni nesreči v BTCju v Ljubljani se mi je nekdo zaletel v zadek avtomobila, ker ni videl, da sem v križišču zavrl. Videl ni, ker ni imel očiščenega vetrobranskega stekla. Škoda je bila na odbijaču, zvita vezna stena in rahlo poškodovana leva luč. Takoj po trku se mi je opravičil, priznal krivdo in prosil, če lahko urediva brez policije. Mesto nesreče sem fotografiral, nato pa sva avtomobile umaknila s ceste. Izročil je kuponček in na Evropsko poročilo napisal, da priznava krivdo. Pri tem je prosil, če lahko urediva brez zavarovalnice, vendar sem izvedel, da lahko poravna strošek popravila zavarovalnici in tako ne izgubi bonusov - odstopi od primera. Nadaljnji postopek je potekal takole:
  • Avto sem isti dan peljal na zavarovalnico, kjer ga je pogledal cenilec. Zahteval je predračun servisa.
  • Avto peljal na servis, kjer so naredili predračun in ga poslali zavarovalnici.
  • Zavarovalnica je po pošti poslala Prijavo škode avtoodgovornosti povzročitelju, ki je potrdil krivdo. Povzročitelj je po pošti poslal papirje nazaj. Do tu trajalo od trka cca 10 dni.
  • Zavarovalnica na podlagi predračuna določila ekonomsko totalko.
  • Ko je prejela priznanje povzročitelja, mi je poslala v podpis poravnavo, s katero so mi priznali finančno nadomestilo v približno polovici vrednosti avtomobila. Avto bil ocenjen na vrednost 390.000 SIT
  • Po približno 20 dneh od trka je bil denar na mojem računu.
  • Servis avto popravljal 4 dni. Pri tem so najprej naredili predračun, ki je bil nekaj več kot 15 tisočakov nižji od nadomestila zavarovalnice, nato pa so ceno popravila spustili še za cca 25 % po dogovoru, da lahko namestijo vizualno poškodovane dele (čisto majhna praska na odbijaču in na luči; težko opazno).
Od nesreče do popravljenega avtomobila: 24 dni.

Celoten postopek je tekel brez težav. Na zavarovalnici so bili prijazni in uslužni.

Krivde povzročitelj ni priznal, policija

Zaradi neupoštevanja prednosti se mi je povzročitelj zaletel v zadnji levi bok avtomobila. Porinil me je v robnik, mene je zavrtelo in na drugi strani ceste sem še enkrat priletel v robnik. Poškodovana leva zadnja vrata, zvit C stebriček zadaj levo, uničeno podvozje zadaj, udarjen prag zadaj desno, uničen zadnji odbijač, uničeni 2 gumi in 3 platišča. Povzročitelj je v prvi fazi priznal krivdo, a takoj začel obtoževati, da nisem vozi po omejitvi. Dlje, ko je govoril, bolj me je obtoževal, dokler me ni na koncu obtožil, da sem se zaletel vanj (kar je bilo povsem absurdno). Zato sem poklical policijo. Ni hotel sodelovati pri izpolnjevanju evropskega prometnega poročila in z muko sem ga prepričal, da je izpolnil. Krivde na poročilu ni priznal. Pred prihodom policije sem poslikal celotno prizorišče.

Policija je prišla in naredila zapisnik. Za zapisnik mora vsak od udeležencev poleg podatkov podati tudi izjavo in opisati prometno nezgodo. Pomembno je vse tudi recimo to ali si za nekom vozil ali si peljal po cesti sam. Oba sva pihala. Povzročitelj je prejel kazen. Policist, ki je vodil postopek, mi je dejal, da bo vse skupaj trajalo cca 14 dni, da bo šel zapisnik na zavarovalnico.

Po končanem postopku je moj avto odpeljal AMZS. S servisom sem se zmenil, da avto pripeljem k njim. To odsvetujem, saj so me seznanili, da moram po opravljeni cenitvi avto podpisati delovni nalog za popravilo ali pa plačati ležarino, verjetno pa je to odvisno od posameznega servisa. Če denarja za popravilo nimaš, potem je najceneje odpeljati avto domov, še posebej, če je mogoče pričakovati zaplete.

Nadalnji postopek je potekal takole:
  • Naslednji dan sem na zavarovalnico vložil odškodninski zahtevek (izpolnil kup papirne krame - podatki, opis dogodka,...) in mu priložil slike s kraja nezgode.
  • Ker je bil vmes vikend, je cenilec v ponedeljek opravil cenitev.
  • Naslednji dan sem prejel zapisnik cenitve. Zavarovalnica je vrednost avtomobila ocenila na 2,1 milijona in kot ekonomsko totalko postavila mejo 1,4 milijona. Na servisu zagotovili, da bodo popravili v tem okviru in zagotovili, da ležarine ne bodo računali, če se bo avto pri njih popravljal - verjetno so se bali, da bi izgubili posel.
  • Po 3 tednih zapisnika na zavarovalnici ni bilo in servis je vztrajal, da bi začel popravilo. Po dogovoru so začeli popravilo, vendar pa sem jih posebej opozoril, da avta ne bom prevzel, dokler zavarovalnica ne reši primera. S tem so se strinjali.
  • Po mesecu dni še ni bilo zapisnika. Stopil v stik s policistom, ki je vodil primer. Ta se je opravičil in zagotovil, da bo šel zapisnik v kratkem naprej.
  • Po 5 tednih še ni bilo zapisnika. Servis je avto popravil.
  • Po 6 tednih še ni bilo zapisnika. Servis želi, da prevzamem avto. Opišem situacijo in obljubim, da redno obveščam o razvoju dogodkov.
  • Po 6 tednih in nekaj dnevih sem po ostrem telefonskem pogovoru z referentko na informacijah zavarovalnice, sem dobil telefon od uslužbenke, ki se neposredno ukvarja z zapisniki. Izvedel, da gre zapisnik iz policijske postaje na Ministrstvo za notranje zadeve, od tam na Slovensko zavarovalno združenje in od tam na zavarovalnico. En kup nepotrebne administracije v času sodobne informacijske tehnologije. Dobil telefon od odgovornega za zapisnike na združenju. Izvedel, da povzročitelj zavarovalnici ni priznal svoje krivde. Če bi jo, bi bil postopek že zdavnaj rešen. Obenem ugotovili, da je zavarovalnica ves čas pošiljala zahtevek za zapisnik z napačnim datumom nezgode.
  • Po 7 tednih še ni bilo zapisnika. Poklical na policijo in izvedel, da je zapisnik šel pred tremi dnevi. Dobil FIO številko zapisnika, ki je številka, s katero je mogoče slediti zapisnik. Poklical na združenje, kjer so obljubili, da bodo zapisnik poiskali.
  • Naslednji dan kličem združenje in mi sporočijo, da so ugotovili, ko so iskali moj zapisnik, da jim ne deluje sistem za povezavo z MNZ. Naj pokličem popoldne. Popoldne ne dobim nikogar. Kličem na zavarovalnico in mi rečejo naj pokličem sredi naslednjega tedna.
  • Naslednji delovani dan (vmes je bil vikend) ponovno kličem na združenje, a kljub enournemu klicanju ne prikličem nikogar. Primerne volje kličem zavarovalnico, referentko za informacije. Ponovno opišem problem in mi rečejo, da moram še počakati. Popolnoma "popenim," omenjam počene živce, možnost tožbe in še nekaj zadev. Medtem se "čudežno" pojavi moj zapisnik in referentka obljubi, da bo dala naprej pod nujno.
  • Čez tri ure me kličejo z zavarovalnice naj prinesem račune popravila ali pa naj pridem iskat nalog za izvedbo del. Ob prevzemu ugotovim, da so dvignili mejo za ekonomsko totalko za 150 tisočakov. Avto prevzamem uro kasneje.
Od nesreče do popravljenega avtomobila: 53 dni.

V celotnem postopku sem zagrešil dve napaki, s tem, da je ena pogojna. Prva (pogojna) je bila, da sem avto takoj po trku peljal na servis. Če bi se primer zapletel, policija ne bi jasno opredelila krivde, bi moral plačati popravilo avta, oziroma plačati visoko ležarino. To je lahko problematično, če je strošek popravila zelo visok. Druga napaka pa je bila, da nisem dovolj gnjavil zavarovalnico. Kar se tiče servisa, sem se po popravilu avta dogovoril, da jih redno (ustno) obveščam o poteku - dejansko so to zahtevali. To sem redno delal in so razmeroma mirno prenašali, da je avto stal pri njih 14 dni popravljen. Njihov odnos je bil korekten in prijazen.

Na zavarovalnici je bil odnos nevtralen, na trenutke neprijeten. Referentke na informacijah so prijazne, ostali pa odvisno od dneva. Zavarovalnica ni bila ista kot v prvem primeru

Sklep

Prometna nesreča je neprijeten dogodek, bolj zoprno pa je, da po nezgodi ostaneš sam samcat z administracijo. Če povzročitelj krivdo prizna, potem bo postopek tekel hitro in brez zapletov, če pa ne, pa naenkrat rešitev tvojega zahtevka postane odvisna od delovanja 4ih institucij: policije, MNZ, Slovenskega zavarovalnega združenja in zavarovalnice. In pri vsakem se lahko zatakne. Edino kar pomaga, je vztrajnost in tečnarjanje ob pravih trenutkih pravim ljudem. Zavarovalnici ni v interesu izplačevati odškodnine, čeprav ji ti redno plačuješ in čeprav ti jo obljublja. Še bolj neprijetno je to, da zavarovalnica ne stori nič, da bi se tvoj primer premaknil. Vse moraš sam. Oni sedijo križem rok in ponavljajo, da ne smejo klicati na policijo, na ministrstvo, na združenje. Drugače povedano, vse skupaj se jim fučka. Očitno edino kar zaleže, so grožnje s tožbo. Lahko se motim, ampak to, kako hitro se je moj primer razrešil po grožnji, me sili v tako razmišljanje. Lahko pa je le stvar naklučja.

V drugem primeru bi lahko verjetno precej iztržil, če bi se takoj obrnil na odvetnika ali verjetno na katero od "odškodnin" in "poravnav." Vprašanje pa je, koliko več bi lahko dosegli in koliko časa bi trajalo. Meni je v bistvu šlo le za to, da bi čim prej dobil avto.

Ni komentarjev: