Draga Sara!
Se morda še spomniš tistega sončnega pomladnega dne, ko sva se prvič srečala? Bilo je v mestnem parku. Zamišljeno si hodila po stezici in nisi opazila sveta, ki te je obdajal. Nikoli mi nisi povedala, o čem si takrat razmišljala. Morda o vremenu, kakšni tegobi, ki te je pestila ali pa o jutrišnjem dnevu. Bila si še v daljavi, ko je moj pogled pritegnilo telo. Takrat sem pomisli, kako lepo telo imaš.
Od takrat je sonce že velikokrat vzšlo in zašlo, tvoje telo pa še vedno pritegne moj pogled. Tvoje telo sem imel priložnost bolje spoznati in, kadar si v misli prikličem njegovo podobe, začutim prijetno ščemenje, ki mi polepša trenutek, pa naj bo to na vlaku, ko se peljem proti domu, na sprehodu, ob delu ali pa takrat, ko čakam, da te ponovno vidim.
Tvoje telo je kot pesem pesnika, ki jo je dolge noči ob svetlobi sveče pesnil, pilil in izboljševal. Oble linije, po katerih lahko potujem s pogledom in žametno nežna koža, ki jo čutim, ko z dlanmi drsim preko bokov, v meni vzbujajo občutke naslade in poželenja. V takšnih trenutkih se ti ne morem upreti. Želim se te dotikati, čutiti tvojo kožo, božati telo in občudovati to nepojmljivo delo kombinatorike genov, ki te določajo. In ko se prepustiva užitkom naslade, vem da sta najini telesi ustvarjeni drugo za drugo.
Sara, zame si najlepše dekle na tem svetu. Tvoje telo je kot telo boginje lepote, ki jo častijo množice ljudi. Srečen sem, da mi dovoliš, da ga božam, ljubkujem in občudujem.
Ljubim te!
Krtek