 |
| Slika: Wolfenchanter - The Wizard's Retreat |
Oči so se mi počasi privadile na mrak in počasi sem začel prepoznavati podobe. Nekje iz daljave je prihajala nekakšna medla svetloba, ki je razkrivala skrivnosti hodnika. Na stenah so bile slike. Na sredini hodnika je lesen stol delal družbo okrogli mizici z vazo. V njej je bilo cvetje. Nisem razločil ali je bilo sveže ali že staro in posušeno. Na koncu hodnika bi morale biti stopnice. Morale biti! To je kot moje življenje. »Moralo« bi biti uspešno. Po stopnicah naj bi se vzpel v prvo nadstropje, kjer bi se srečal z njo. Tako naj bi bilo.
Odločno sem zakorakal po hodniku, a z vsakim korakom je bilo odločnosti manj. Si res želim srečanja z njo? Po vsem kar sem preživel? Po vseh neprespanih nočeh? Nisem je želel srečati. Res ne. Že ves čas je imela v rokah moje življenje in se z njim igrala. Počutil sem se kot laboratorijska miška v kletki. Dovolj mi je bilo. Življenje sem hotel vzeti v svoje roke in se dokončno ločiti od njenega vpliva. Moral sem. Zaradi preživetja.
Teman hodnik je v meni vzbujal tesnobo. Začutil sem božanje vseh strahov, ki sem jih skrival. Najprej so bili nežni, da sem jih komaj opazil, nato pa so postajali vedno bolj grobi. Tesnoba v meni je rasla, ko sem počasi stopil mimo mizice. Neprijeten občutek je dobil nekoliko drugačno noto. Iz množice strahov je izstopil tisti največji. Moj življenjski strah, ki sem se ga tako bal. Strah pred tem, da bom ostal sam. Ustavil sem se, ko sem začel hitro in plitvo dihati. Bili so trenutki, ko me je bilo groza, bile so ure, ko sem trpel, a še nikoli v življenju nisem tega strahu občutil na takšen način, kot sem ga sedaj. Nisem čutil bolečine niti tiste značilne napetosti v prsih, ki sem jo poznal. Napetost je bila sedaj v prsih, udih in v glavi. Občutek sem imel, da mi bo razneslo vsako celico v mojem telesu posebej. V glavi mi je šumelo in pred očmi se mi je stemnilo. Mukoma sem se zbral in umiril dihanje. Prepričeval sem se, da je to samo nepotreben strah. Mukoma sem se pomiril in upočasnil dihanje. Šumenje je izginilo in za nekaj hipov sem se počutil povsem sproščeno.
Počasi sem nadaljeval po hodniku. Za seboj sem zaslišal otroški glas. Ni me klical, bolj je bilo slišati, kot da se pogovarja sam s seboj. Nisem se želel obrniti, ker sem bil prepričan, da je to še en njen trik. Glas mi je zvenel zelo znano. Kot da bi ga nekje že slišal! Nisem se mogel zadržati. Radovednost je bila prevelika. Obrnil sem se in zagledal sem dečka, starega štiri ali pet let, ki se igra na tleh z avtomobilčkom.
»A gremo? Seveda ati, pojdimo že na morje! Kje pa je mami? Samo še vrata zaklene pa gremo. Mami je že tu. Pojdimo zdaj. Pojdimo! Bruuuuuum, bruuuuuuum,...«
Z ročico je porival droben rdeč avtomobilček in posnemal zvok motorja. Tako znan mi je bil ta deček. Podoba se je začela izgubljati v megli in izluščila se je nova. Pod velikim borovcem pred šotorom blizu obale je pri kosilu sedela družina. Oče je imel okoli 40, mama je bila malenkost mlajša, najmlajši sin, ki je sedel v otroškem stolčku, je imel kaka tri leta in potem je bil deček, ki sem ga opazoval pred nekaj trenutki, le da je bil sedaj star kakih deset let. Bili so podoba srečne družine. Nenadoma se mi je posvetilo. Ta deček sem bil jaz in opazoval sem prizor s poletnega kampiranja na morju. Hipoma me je preplavila neizmerna žalost in po licih so se mi ulile solze. To so bili spomini na otroštvo. Bilo je lepo in brezskrbno. Pogrešal sem ga. Vedno bolj. Neizmerno sem si želel, da se ne bi nikoli končalo. Skozi misli so mi šli vsi spomini na otroštvo, medtem ko se je podoba družine izgubila v solzah in jo je nadomestila tema hodnika.
Z roko sem si obrisal solze in naredil nekaj korakov naprej. Korak mi je zastal. Začel sem se spraševati, ali sem res sposoben iti do nje in se z njo pogovoriti?
»Ali si sploh zaslužim, da se z njo pogovarjam? Saj nisem tega vreden, niti sposoben. Bolje bi bilo, da bi se obrnil in stekel po hodniku ter se nikoli več vrnil. Pa saj si sploh ne bo vzela časa zame, le zakaj bi si, za takšnega nepomembneža kot sem jaz? Popolnoma nepotrebno je bilo, da bi še nadaljeval. Edino pravilno je, da se obrnem, se vrnem domov in pozabim na vse skupaj. Svojega življenja ne morem spremeniti. Takšno je in takšno bo do konca.«
Stresel sem z glavo, da sem odpodil neprijetne misli. Pred vsakim pomembnim dogodkom ali srečanjem, ki je neposredno vplivalo na moje življenje, sem imel težave s samozavestjo. Tudi sedaj. Glava se mi je zbistrila in negativne misli izpuhtele iz glave. Čas je bil, da nadaljujem.
Prišel sem do konca hodnika in pred menoj je bilo le še stopnišče, ki je vodilo navzgor. Negotovo sem stopil na prvo stopnico in s strahom pričakoval, kaj se bo zgodilo. Čakal sem nekaj trenutkov in zgodilo se ni nič. Zato sem počasi stopil na naslednjo stopnico in še naslednjo. Z olajšanjem sem nadaljeval po zavitem stopnišču.
Ko sem zagledal konec stopnišča, sem bil prepričan o koncu te neprijetne poti. Zabolelo me je v srcu, kot da bi ga prebodla puščica. Padel sem na kolena od bolečine, ko sem pred seboj zagledal mlad par, ki se nežno poljublja ob sončnem zahodu na morski obali. Podoba je v hipu izginila in nadomestila jo je podoba številnih ljubečih parov. Vse sem poznal, vsi so bili iz mojega kroga prijateljev. Bolečina spoznanja, da sem ostal povsem sam, brez ljubljenega dekleta, je bila prehuda. Zvijal sem se od bolečine na zadnji stopnici.
»To je moj konec,« sem pomislil in izpustil grozovit krik bolečine.
Pred očmi so se mi zvrstile podobe tistih deklet, ki so mi bile všeč in naklonjene: Mojca, Emilija, Ines, Andreja in Sara. In ob podobi vsake sem začutil, kaj je bilo tisto, kar sem naredil narobe. Že od Mojce naprej sem vedel, kje je napaka, a kljub temu sem jo vedno ponovil. Poleg bolečine se je pojavilo še neizmerno hrepenenje po toplini ljubljene osebe in žalost osamljenih trenutkov, ko so pari imeli drug drugega, jaz pa sem bil sam. Ležal sem na tleh in se tresel. Nisem videl rešitve, dokler se nisem spomnil, kako sem v preteklosti reševal to težavo. Preprosto sem začel ignorirati čustva. Počasi je zbledelo hrepenenje in izpuhtela je bolečina. Čutil sem le še enakomerno bitje srca, zaklenjenega v srebrno kletko.
Počasi sem se pobral s tal in si z rokami zmasiral obraz. Počutil sem se izmučeno in prazno. Z negotovim korakom sem vstopil v prostorno in svetlo dvorano. Na krvavo rdečih stenah so visele temačne oljne slike. Motivi so bili grozljivi: umirajoči ljudje. Neprijetno mi je bilo, ko sem s počasnimi koraki drsel mimo slik. Niti en prizor ni bil tak, da bi si ga zaželel doživeti. Na koncu dvorane so bila odprta vrata. Pogoltnil sem slino in s tesnobo v prsih stopil na balkon. Bil sem tukaj, ali sem si to želel ali ne.
Pokriti balkon ni bil velik. Imel je dva stebra, po katerih se je vzpenjal slak. Krasili so ga veliki beli cvetovi. Ob stranskih stenah, ki sta ju zakrivali prosojni zavesi, sta se vzpenjali dve vrtnici, ki sta obrasli loke pod stropom. Imeli sta omamno dišeče rožnate cvetove, ki se jih zaduhal takoj, ko sem stopil na balkon. Ob ograji na levi in desni strani sta bila dva grmička vrtnic z vijoličnimi cvetovi. Na levi je bil kovinski kotliček ob njem pa velika palica z zlato kroglo na vrhu. Na desni strani je bila mizica, na kateri je sedel zeleni zmajček in opazoval enega izmed frfotajočih metuljčkov. Ob mizici je bil kup knjig na njem pa steklena krogla, v kateri so se leno mešale meglice. Ob kotličku, mizici in obeh stebrih je bila po ena sveča. V daljavi se je videla mavrica.
Stala je sredi balkona in nepremično opazovala mavrico. Črni lasje, ki so bili poravnani z matematično natančnostjo, so se ji sipali preko ramen po dolgem črnem plašču. Ta je imel na sredi podobe luninih men in najsvetlejših zvezd. Na desni rami je sedel rožnati metuljček in vsake toliko časa utripnil s krili.
Nekaj trenutkov sem opazoval ta prizor, ki me je navdajal s spokojnostjo. Vse skrbi so izginile in zavedel sem se, da je vse že davno odločeno. Kakršnakoli skrb glede prihodnosti je bila povsem odveč. Najraje bi stopil poleg nje in se ji do konca svojega življenja pridružil pri opazovanju te čudovite mavrice.
»Pričakovala sem te,« je mirno dejala. Njen glas je bil žameten.
Nič nisem odgovoril. Čeprav sem doma dolgo pripravljal uvodne besede, pa nisem uspel iz sebe spraviti niti najmanjšega glasu. Ni bilo več potrebno.
»Prišel si, da me prosiš naj spremenim tvojo usodo.«
Nekaj trenutkov je počakala, nato pa nadaljevala.
»Zelo drzna odločitev, saj ne veš, kakšna usoda ti je namenjena. Morda ti je od jutri naprej usojeno povsem drugačno življenje, ti bi pa sedaj rad to spreminjal.«
Med govorjenjem je čisto malo premikala glavo, ravno toliko, da so se ji lasje rahlo tresli in ustvarjali valovite vzorce.
»Vsak ima svojo usodo. Ni je mogoče spreminjati. Lahko le hodiš po poti svoje usode.«
Zmajček na mizici je z ročicama segel proti metuljčku, ki se mu je preveč približal. Metuljček je bil bolj spreten in se izognil prijemu. Na obrazu zmajčka se je izrisal navihan nasmešek.
»Svoji usodi ne moreš ubežati, zato sprejmi, kar ti je usojeno!«
Nekaj časa sem še tiho čakal, nato pa sem se počasi obrnil in zapustil balkon. Ne da bi se ozrl po slikah, sem šel skozi dvorano, se po stopnicah spustil v pritličje in skozi hodnik prišel do vhodnih vrat. Nobene tesnobe nisem čutil, niti strahu. Le njene besede so mi odzvanjale v ušesih:
»Svoji usodi ne moreš ubežati, zato sprejmi, kar ti je usojeno.«
