Jutranja negotovost

Fotografija: Krtek

Zjutraj se zbudim. Zunaj prepevajo ptice, sonce je začelo kukati izza velikega hriba in ljudje spodaj na ulici hitijo v službe. Nekateri so veseli, drugi so zaskrbljeni, večini pa je popolnoma jasno, kako se bo odvijal današnji dan, ta teden ta mesec, to leto. Spravim se v sedeč položaj. Nisem spočit. Daleč od tega. Nisem utrujen od dogodkov zadnjih nekaj mesecev, od pričakovanj, od dela. Ne. Utrujen sem od negotovosti zadnjih nekaj mesecev.

Zadnje tedne se zjutraj zbudim, če imam srečo, po prespani noči. Če sreče nimam, je za menoj noč gledanja v temo in premetavanja po postelji. Ko zberem toliko moči, da se odpravim v kopalnico, se izogibam pogledu v ogledalo. V njem vidim senco svoje nekdanje podobe. Zaskrbljen obraz, veliki temni podočnjaki, zgubano čelo. Vse to ni posledica dela, ne optimizma, ne pričakovanja ne navdušenja. Vse to je posledica negotovosti.

Pomanem si oči in si zmasiram obraz. Nič bolje ni. Mežikaje gledam ven v sončen dan. Ne radosti me. Še en dan, ko se bo negotovost le še poglabljala. Bolje bi bilo, da bi se pokril z odejo in ves dan preležal v postelji. A to ne gre. Delo čaka. Pa čeprav je njegov učinek negotov. Treba ga je opraviti, pa ne le zato, da bo opravljeno, temveč predvsem zato, da za nekaj ur iz možganov izbrišem negotovost. Negotovost se z vsakim dnem poglablja in nič ni videti, da se bo kdaj končala. Vedno močnejša postaja in vedno bolj agresivno načenja optimizem, ki mi še vliva nekaj upanja. Upanje umre zadnje. In kaj se zgodi, ko umre še zadnje upanje?

Globoko zavzdihnem in se počasi spravim iz postelje. Obujem copate in se sprehodim do okna. Nekaj časa opazujem dogajanje zunaj na cesti. Ljudje hitijo sem in tja. Rad bi bil med njimi, rad bi bile eden izmed njih. Odidem v kuhinjo in v velik grelnik vode natočim za skodelico vode. Vključim grelnik in počasi oddrsam v kopalnico. Odprem vodo in pod curek postavim dlani, v kateri ujamem nekaj hladne vode. Na hitro si umijem obraz in zaprem vodo. Pogledam v ogledalo. Pred menoj je neobrit obraz z velikimi podočnjaki. Oči so otožne. V njih ni veselja, le razočaranje je videti. Razočaranje nad življenjem, brez upanja na prihodnost. Razmišljam, kot že tolikokrat do sedaj, zakaj se mi je to zgodilo. Padel sem v spiralo, ki sili le še navzdol. Vsak dan je slabše, vsak dan imam manj upanja in vsak dan sem bližje dokončnemu propadu. Moja psiha se počasi razkraja. Vsak dan odleti majhen košček in vedno bolj sem podoben kupu nesreče.

Iz razmišljanja me zdrami značilni pok iz kuhinje, ki naznanja, da se je grelnik vode izključil. Brezvoljno odidem v kuhinjo. Obstanem pred polico, kjer so zloženi čaji. Izberem črnega s cimetom. Danes ga zelo potrebujem, da me malo razvedri. Iz škatle vzamem filter vrečko iz omare pa skodelico. Natočim vodo in namočim čaj. Pogledam na uro in se vrnem k oknu. Lep dan je zunaj in lepo bi bilo oditi nekam v naravo. Toplo sonce bi me grelo in veter bi me nežno božal, ko bi se vzpenjal na katerega izmed hribov. Na vrhu bi legel v trato in brez misli opazoval oblake na nebu. Pozabil bi na položaj v katerem sem se znašel. Vsaj za kakšno urico ali dve. A, ko bi se vrnil v dolino, bi bilo vse enako, nič se ne bi spremenilo. Mimo okna leti ptica. Kako ji zavidam življenje. Je jasno začrtano in natančno ve, kaj bo počela jutri. Njeno življenje ima smisel.

Na mizi zazvoni telefon. Pogledam na zaslon. Izpisano je ime dobrega prijatelja. 'Le kaj bi spet rad?' pomislim. Zagotovo me bo skušal razvedriti in me prepričevati, da moje življenje ni brez smisla, da gre naprej in da moram optimistično gledati v prihodnost. Nikoli mu nisem verjel, ker sem prepričan v svoj prav. Če si v nekaj prepričan, te je težko prepričati v nasprotno. In jaz sem bil prepričan, da je moje življenje negotovo. Telefon vrnem na mizo.

Odidem v kuhinjo in iz skodelice odstranim filter vrečko. Odprem hladilnik in iz njega vzamem mleko v tetrapaku. Čaju v skodelici dodam za dva požirka mleka. Mleko vrnem v hladilnik in se s skodelico čaja vrnem pred okno. Opazujem listje na bližnjem drevesu, ki trepeta v lahnem vetrcu. Z nosom se približam čaju v skodelici. Prijeten vonj po cimetu se poigra z mojimi čutnicami. To zelo blagodejno vpliva na moje misli. Naredim dva požirka čaja. Prijeten okus se mi razlije po ustih. Všeč mi je. Okus po cimetu in pravem črnem čaju mi počasi prežene črne misli. V sebi začutim prijetno zadovoljstvo. Negotovost današnjega dne začne bledeti, dokler počasi povsem ne izgine. Na obraz se mi čisto tiho prikrade droban nasmešek in preplavi me dobra volja, ko napravim še zadnji požirek čaja. Skodelico odložim na mizo, vzamem v roke telefon in vrnem neodgovorjeni klic. Pred menoj je nov dan poln novih priložnosti.

Hodim v krogih

Hodim v krogih. Vsak dan srečujem iste ljudi, s katerimi se nimam več kaj pogovarjati. Poznam vsako besedo, ki jo nameravajo izgovoriti. Tavam po svetu živih in iščem tisto, kar mi manjka. Ne želim več biti tu, želim najti iskano in oditi. A obsojen sem na vsakodnevno iskanje. Ne najdem, kar iščem. Rad bi prenehal iskati, rad bi odšel, a ne morem. Hodim v krogih.

Milk Inc.: Land of the Living



I'm running round in circles
Meeting people I see everyday
There's no-one left to talk to
'cause I already know each word they'll say

In the land of the living, there's a key
In the land of the living, to open me
In the land of the living, I will search no more
'cause it's you that I've been looking for
In the land of the living

I'm running round in circles
Meeting people I see everyday
There's no-one left to talk to
'cause I already know each word they'll say

If only I could find the things I miss
There must be some place
Where there's more to life than this

In the land of the living, there's a key
In the land of the living, to open me
In the land of the living, I will search no more
'cause it's you that I've been looking for
In the land of the living

I'm running round in circles
Going places I go everyday
Don't wanna be here anymore
I've got no reasons left to stay.

If only I could find the things I miss
There must be some place
Where there's more to life than this

I will search no more
I will search no more
'cause it's you that I've been looking for

In the land of the living, there's a key
In the land of the living, to open me
In the land of the living, I will search no more
'cause it's you that I've been looking for

In the land of the living, there's a key
In the land of the living, to open me
In the land of the living, I will search no more
'cause it's you that I've been looking for
In the land of the living

Ljubezensko pismo o veri v ljubezen

Draga Sara!

Verjemi v ljubezen, kajti ljubezen ti pogreje srce, vzbudi domišljijo in ti da energije, s katero lahko premaguješ največje težave svojega življenja. Verjemi v ljubezen v dobrem in slabem. Ljubezen ti lahko pomaga, da se prebiješ preko tistih nekaj motečih trenutkov dneva, ko bi najraje pobegnila proč. Ljubezen ti bo povedala, da te nekje čakam jaz, ki te tako neizmerno ljubim. In ta misel, ti bo zagotovo vrnila nasmešek na obraz in srečo v srce. Vse težave bodo v hipu izpuhtele tako kot jutranja meglica, ki jo preženejo sončni žarki.

Ljubezen naju je združila, ker sva oba verjela vanjo. Zaupala sva ji in tistega dne, ki nama je obema ostal v spominu, sva se našla. Droben nasmeh in zapeljiv pogled je v obeh vzbudil neizmerni ogenj ljubezni, ki še vedno gori v vsej svoji lepoti. Tako rad te imam in tako srečen sem, ker videvam plamene ljubezni v tvojih očeh, vsakič, ko te pogledam.

Verjemiva v ljubezen, da se bo še bolj plemenitila. Na njenih krilih bova skupaj prepotovala svet. Pomagala nama bo prebroditi najgloblja močvirja in preplezati najvišje gore. Razkrila nama bo največje zaklade življenja in poskrbela, da ne bova nikoli, res nikoli, osamljena. Kadar ne bova skupaj, naju bo grela misel na najino ljubezen. In trenutki ločitve bodo manj boleči.

Ljubim te in verjamem v najino ljubezen!

Tok mojega življenja - tretjič

Lani septembra sem nekega sončnega dopoldneva sedel na letalu nekje visoko nad Skandinavijo in opazoval bele oblake tam daleč spodaj. To je bilo zadnje dejanje zanimivega potovanja na sever, ki sem si ga že pred časom zaželel in takrat uresničil. Sproščeno sem gledal skozi okno in razmišljal, kako pravljičen je pogled na sneženo bele kepe. Povsem nepričakovano me je spreletelo spoznanje, ki me je močno pretreslo. Zavedel sem se, da se bom v trenutku, ko se bo letalo dotaknilo tal na brniškem letališču, vrnil v življenje, ki je bilo zaznamovano z negotovo prihodnostjo. Danes mineva že skoraj leto dni od takrat in, ko se ozrem nazaj, vidim, da je bilo to leto razbitih sanj.

Prvi dnevi po vrnitvi so bili polni optimizma, polni sanj o boljšem jutri. Poln nekakšnega nenavadnega elana sem načrtoval svojo uspešno prihodnost. Obetali so se številni projekti in lagodno življenje. A počasi, kot zahrbtna bolezen, ki te tiho uniči od znotraj, so se vsi načrti spreminjali v prah. V začetku tega nisem opazil. Preveč je bilo optimizma, preveč sem bil zaslepljen s sanjami o lepi prihodnosti. Po nekaj mesecih sem spoznal, kaj pomeni, ko se končajo sanje.

Nekega mrzlega februarskega jutra sem se zbudil z neprijetnim občutkom tesnobe v prsih. Najprej sem mislil, da je mogoče kaj narobe z mojim telesom, vendar pa sem hitro spoznal, da ne gre za bolezen. Vzrok je bil drugje. Ležal sem in gledal v strop. Razmišljal sem o tem, kam me je življenje pripeljalo in o prihodnosti, ki ji grem naproti. Spoznal sem, da je vse, kar sem mislil, da sem v življenju pomembnega dosegel, v resnici povsem nepomembno. Moje sanje in z njimi želje so bile nepomembne, ker nisem uspel uresničiti svoje največje želje zadnjih 17 let. Njena uresničitev je za večino ljudi tako enostavna! Debele solze so mi spolzele po licih ob misli na lasten neuspeh. Prenehal sem razmišljati in brez misli strmel v strop nad seboj. Bilo je krepko preko poldneva, ko sem se z naporom spravil iz postelje brez volje do življenja. Naslednjih nekaj tednov sem bil povsem poklapan in brezvoljen do česarkoli. Vsak dan sem bežal iz tega sveta v izmišljen svet, kjer je življenje teklo po drugačnih pravilih, kjer sem lahko živel življenje, kot sem ga želel in uresničeval svoje sanje. In bilo mi je tako lepo. Nisem ga želel zapustiti, za vedno sem hotel ostati tam.

V deželo je prišla pomlad. Zacvetele so rože, ozeleneli so gozdovi. In maja se je na koncu tega temnega predora, v katerem sem vsak dan bolj pogrezal v obup, pojavila drobna lučka. Na mizo je padla enostavna, a zanimiva ideja. Takrat sem bil prepričan, da je bila moje zadnje upanje. Trdno sem se oprijel te rešilne bilke in začel idejo razvijati. Moje življenje, mojo barko, sem začel obračati v smer, ki je kazala na boljšo prihodnost. V glavi se je počasi začelo obračati na bolje. Najprej je minila obupanost, potiho pa se vrnil optimizem. Nova ideja mi je dala nov cilj, proti kateremu sem se usmeril.

Danes obračam nov list svojega življenja. Z današnjim dnem se moje življenje, moja barka, obrnila v novo smer. Odločil sem se za novo pot, po kateri bom stopal. Zavedam se, da ta pot ne bo enostavna, da bo na njej veliko ovir, da pa bom srečal mnogo zanimivih ljudi in doživel veliko prijetnega. In morda – ne – prepričan sem, da me bo pripeljala do uresničitve tiste želje, ki si jo tako želim uresničiti že zadnjih 17 let.

In zagotovo bom kmalu sedel na letalu nekje visoko na nebu ter gledal bele oblake daleč spodaj. Življenje bo imelo smisel, prihodnost bo neobremenjujoča in misel na dom mi bo grela srce. Edino, kar me bo mučilo, bo kako nasanjati nove sanje.