Iskati pot do ljubezni...

Iskati pot do ljubezni z razumom je prav tako nesmiselno, kot iskati sonce s svetilko. (Dželal-ed-Dil Rumi)

Bele stene

Povsod bele stene. Levo, desno, spodaj in zgoraj. Kamorkoli se je ozrl, so vanj kričale bele stene. Njihovo kričanje je bilo preko meje znosnosti. Strmel je najprej v eno smer. Ničesar drugega ni bilo kot le belina. Moreča, svetla belina. Sončna svetloba, ki je padala skozi majhno lino visoko zgoraj je belino še poudarila. Težko je gledal. Oči so ga bolele. Obrnil se je. Zopet bela stena. Ta ni bila obsijana s soncem. Ta je bila nekoliko temnejša. Vendar še vedno enako bela kot stena, ki jo je gledal prej. Belina ga žgala, ob pamet pa ga je spravljala tišina. Bilo je tako tiho, da je slišal bitje lastnega srca. Nič drugega. Bolj je skušal zaznati vsaj en zvok, bolj neprijetno se je počutil. Želel si je da bi slišal škripanje zavor ali petje ptic ali zgolj tlesk, ki ga povzroči premik stikala luči. Vendar ni slišal ničesar. Le bitje lastnega srca.

Belina in tišina sta ga razjedali. Čutil je, kako razpada. Ne telesno; bil je v dobri formi in bi brez težav zdržal še nekaj dni. Razpadal je duševno. Čisto počasi, košček po koščku je izgubljal razum. Še dan ali dva in ostalo ga ne bo nič več. Takrat ne bo več človek, temveč žival brez razuma. Bele stene in tišina so bile ubijalec razuma. Na koncu je ostalo le še telo.

Strah ga je bilo, a ni mogel narediti ničesar, ker so bile tu bele stene. Nanj so pritiskale z vso silo. Izpustil je krik umirajoče živali. Nihče ga ni slišal, saj se je izgubil v belih stenah.

Srce mu je bilo hitro. Vsak udarec je pomenil, da je bližje koncu. Strah ga je bilo beline in tišine. To je bilo edino kar je še čutil. Vse ostalo se je že izgubilo. Sonce na steni je izginilo, belina pa je ostala. Neskončna belina. Tišina. Praznina. Bela. Bela barva. Povsod bela barva. Veliko bele barve. Bela, tišina, bela, tišina, bela tišina.

Tišino je razparal zvok odpiranja težkih belih vrat. Vstopila sta dva visoka moška v rjavih uniformah. Pobrala sta drhteče telo, ki je ležalo na tleh in ga odnesla. Za seboj sta zaprla vrata in sobo je ponovno napolnila tiha belina.

Želim...

M.L. Gore: Somebody

I want somebody to share,
share the rest of my life
share my innermost thoughts,
know my intimate details
someone who'll stand by my side,
and give me support
and in return,
she'll get my support
she will listen to me,
when I want to speak
about the world we live in,
and life in general
though my views may be wrong,
they may even be perverted
she will hear me out,
and won't easily be converted
to my way of thinking,
in fact she'll often disagree
but at the end of it all,
she will understand me.

I want somebody who cares,
for me passionately
with every thought
and with every breath
someone who'll help me see things
in a different light
all the things I detest,
I will almost like.
I don't want to be tied
to anyone's string
I'm carefully trying to steer clear of those things
but when I'm asleep, I want somebody
who will put their arms around me
and kiss me tenderly
though things like this
make me sick
in a case like this, I'll get away with it.


So moja pričakovanja res previsoka?

Prazna postelja

Skozi težke zavese se so se skušali prebiti navihani sončni žarki in razsvetliti notranjost spalnice. Počasi sem odprl veke in se zazrl v bel strop, ki je visel nad menoj. Počasi so se začele porajati misli, ki so jih vzpodbujali spomini na minule dogodke. Obrnil sem se na desni bok. Poleg mene je zevala velika praznina, tako velika kot je bila praznina v mojem srcu. Blazina že dolgo ni bila prekrita z dolgimi rjavimi lasmi in rjuha ni več božala žametne kože. V zraku sem še vedno čutiti tisti prepoznavni vonj po njej. A nje ni bilo. Odšla je. Davno. Ostali so le spomini in prazna postelja.