Ljubezensko pismo - poslovilno

Draga Sara!

Ko se ozrem nazaj na vsa ta leta, ki sva jih preživela skupaj, se zavem, da jih ni bilo tako malo. Z najino ljubeznijo sva veliko dosegla. Ustvarila sva lep dom, dva čudovita otroka, množico skupnih prijateljev. Živela sva kot v pravljici. Vendar, kot si sama poudarila ob najinem zadnjem srečanju, vsaka pravljica se enkrat konča. Tudi najina se je. Srečno? Tragično? Ne eno, ne drugo. Zgolj končala se je. Najini poti sta se razšli. Ne čisto povsem, saj naju bosta najina otroka vedno povezovala, pa naj to hočeva ali ne, vendar dovolj, da med nama ni več ljubezni. Tako pač je in to morava oba sprejeti. Za ostalo bodo poskrbeli odvetniki.

Najina zgodba se je končala. In kakšna je bila! Polna strasti, preobratov, nepredvidenih dogodkov. A že od samega začetka, naju je družila ljubezen. Dva ducata let. Si predstavljaš! Dva ducata let! Zadnje leto ni bilo več ljubezni med nama. Izgubila se je. Sva se je naveličala? Morda. Morda pa sva se le preveč postarala, da bi lahko še dojemala ljubezen v njeni popolni čistosti in se je od naju preprosto poslovila. Brez ljubezni, pa nisva mogla več živeti skupaj. In sva šla vsak svojo pot. Takšno je življenje. Ne obžalujem niti enega dne, ki sem ga preživel s teboj in, če bi moral še enkrat skozi vseh teh najinih štiriindvajset let, bi jih ponovno preživel s teboj.

Bilo nama je lepo. In naj tako ostane tudi v najinih spominih. Sedaj greva vsak svojo pot. Pred seboj imava še kar nekaj let življenja in prav je, da jih oba izkoristiva po svojih najboljših močeh. Ne obžaluj ničesar, ne jokaj za minulimi časi. Pojdi naprej. Jutri je še en dan. Jaz bom šel naprej. Bom pa do konca svojih dni negoval spomine na najine skupne dni, na dneve najine ljubezni.

Draga Sara, to je zadnje pismo, ki ti ga pišem. Nimam več idej za pisma, ki bi ti prinašala radost in veselje. Vsa nadaljnja bi bila le grenka.

Fotografija: Krtek.

Več ljubezenskih pisem >>

Jutro na postaji

Jutranji mraz bode v lica. Pri vsakem izdihu se okoli obraza ustvari drobna meglica, ki se počasi dviguje in čisto neopazno razblini v nič. Na tleh je hladen sneg, pohojen od stotine nog, ki gredo tu vsak dan. V kamniti steni zeva velika črna luknja. Ljudje se ozirajo proti njej in čakajo, kdaj bodo iz nje zaslišali značilni zvok jutranjega vlaka, ki jih bo odrešil čakanja na mrazu. V oddaljeni cerkvi začnejo biti zvonovi. Enakomerno, brez čustev. Na postajo priteče starejši gospod. Na obrazu se mu izriše olajšanje, ko ugotovi, da so še vsi na postaji. Nekdo zakašlja. Iz predora se zasliši enakomerno topotanje, ki postaja vedno glasnejše. Ljudje postanejo nemirni in začnejo iskati mesto, kjer naj bi se odprla vrata. Mlad študent zadihano priteče na postajo, ko se vlak ustavi. Prišel je še ravno pravi čas. Potniki se vkrcajo in vlak počasi odpelje. Postaja ostane prazna, le hladni veter se sprehaja po njej in čaka na naslednje potnike, da se bo z njimi igral.

Aleja razbitih sanj

Bil je nek povsem brezvezen dan. Nič posebnega. Na Bližnjem vzhodu so se spet streljali, na vaški cesti je nekdo pijan zletel s ceste, v velikem mestu so nekoga zabodli in hrabri gasilci so rešili družino pred tem, da bi se zadušila v lastnem stanovanju. Tudi moje razpoloženje je bilo podobno. Brezvezno. Nisem vedel, kaj bi počel sam s seboj in sem se sprehajal po mestu. Brez cilja, zgolj da je mineval čas. Temne ulice so osvetljevale le ulične svetilke, katerih svetloba se je odbijala od luž. Deževalo je. Ne močno, a ravno dovolj, da so se ljudje raje skrivali doma, kot pa da bi se sprehajali naokoli. Hodil sem po širokih ulicah in po majhnih ozkih uličicah, kjer sta se pešec in avtomobil komaj srečala.

Dolgo sem hodil in okolice sploh nisem zaznaval. Bila je zgolj del poti, poti brez cilja. A okolica je začela vedno bolj siliti vame. Nisem in nisem je mogel odmisliti. Nekaj posebnega, nenavadnega je bilo v njej in to me je vedno bolj cukalo za ramo, kot bi hotelo reči: „daj, poglej okoli sebe. Nisi sam tukaj. Mnogo ljudi je tu, ti pa jih ne vidiš!“ Zato sem se ozrl okoli sebe in zagledal množico različnih ljudi. Presenečen sem bil saj jih nisem pričakoval, niti nisem vedel, od kod so se vzeli. Kar nenadoma so bili tu.

Hodil sem in jih opazoval. Niso se zmenili zame in počutil sem se, kot da sem zanje neviden. Kot da bi lahko stopil skozi človeka, tega pa ne bi niti zaščemelo po nosu. Vsak človek je bil nekaj posebnega in na vsakem sem zaznal, da ga nekaj teži. Nekatere celo tako, da so bili videti, kot da se odločajo le še med vlakom in vrvjo in, da edino, kar jih še drži pri življenju je dejstvo, da ne enega ne drugega niso imeli pri roki.

Mali fantek, morda mu je bilo 5 let, lahko tudi kako leto manj, je jokal. V joku ni bilo zaznati trme, ki je tako značilna za otroke, ko hočejo imeti nekaj, česar ne bodo dobili, temveč je bil poln žalosti. Solze so mu drle po obrazu in iz nosa mu je visela majcena sluzasta svečka. Njegov jok je bil neutolažljiv in vedel sem, da ga ne bo nič ustavilo. Fantek si je želel majhnega bleščečega avtomobila, ki ga je oni dan videl v izložbi trgovine. Pred kratkim je imel rojstni dan in zelo si je želel, da bi ga dobil za darilo. Povedal je staršem in začel sanjariti. Predstavljal si je, kako bo s tem malim avtomobilčkom zmagovito dirkal po sobi. Zvečer ga bo položil poleg postelje in ga občudoval, dokler se ne bo potopil v svet sanj. Ko bo bolan, mu bo mali rdeči avtomobilček delal družbo. In srečen bo. Srečen majhen fantek z rdečim avtomobilčkom. Prišel je rojstni dan in dobil je darilo. A darilo ni bil majhen rdeči avtomobilčke, ki si ga je tako želel. In zato je neutolažljivo jokal.

Nekoliko naprej je sedel moški sredi tridesetih let. Dežne kaplje so mu polzele po obrazu. Ni se zmenil zanje. Nepremično je gledal predse. Takoj sem vedel, da je nekaj izgubil. Izgubil je dobrega prijatelja, s katerim se je družil že od otroštva. Skupaj sta preživela veliko lepih dni. Skupaj sta hodila v šolo, skupaj sta zapeljevala dekleta, kasneje, ko sta si že oba ustvarila družine, so skupaj dopustovali; poleti na morju, pozimi na smučišču. A vsega tega ne bo več. Pred kratkim sta imela dolg pogovor. O nekih nepomembnih stvareh in vsak je bil na svojem bregu. Sprla sta se in izrekel je nekaj besed. Bile so neumestne. Iz njega so priletele povsem brez premisleka. Ko jih je izgovoril, ga je prijatelj nekaj časa nemo gledal, nato pa je vstal in odšel. V slovo mu je rekel: „Zbogom. Naj ti bo življenje lepo še naprej.“ V tistem trenutku je spoznal, da je napravil veliko napako. Naslednji dan ga je skušal poklicati po telefonu. Telefon je zvonil v prazno. Čakal ga je pred stanovanjem, a ko ga je dočakal, je šel mimo njega, kot da ga ni. Škode, ki jo je napravilo nekaj tistih neumestnih besed, ni mogel več popraviti. In izgubil je prijatelja. Za vedno.

Zmrazilo me je. Izgubiti prijatelja, je hudo. Izgubiti dobrega prijatelja je še huje. Izgubiti ga po lastni krivdi pa je povsem nepredstavljivo. Pretresen sem šel naprej. Nisem vedel, kaj me bo čakalo. Prišel sem do ženske, ki je imela okoli 28 let. Njen trebuh je bil napet in okrogel. Bila je že precej daleč, v osmem ali devetem mesecu. Pogledal sem jo v oči. Imela je lepe oči, a njen pogled je bil, namesto veselja, poln razočaranja in strahu pred prihodnostjo. Njeno življenje je bilo kot življenje princeske. Spoznala je svojega princa, lepega postavnega in pametnega fanta. Njegova družina jo je sprejela, ravno tako njena njega. Skupaj sta potovala, se veselila, preživela nekaj žalostnih trenutkov in se poročila. Oba sta imela dobri službi. Dobro sta zaslužila, in kmalu sta si omislila lastno hišo. Toplega poletnega večera sta se odločila, da je čas za potomce. In je zanosila. Ker je on dobro zaslužil, je dala odpoved v službi in se povsem posvetila pripravi na otroka. Bolj ko se ji je trebuh večal, bolj je čutila, da med njima nastaja nek nenavaden prepad. Ni je več ljubkoval, vračal se je pozno, odhajal je brez pozdrava. Nekega dne pa je prišel domov. Na mizo, za katero je sedela in listala katalog z oblačili za novorojenčke, je položil svoj poročni prstan. Zlat obroček se je zalesketal in vprašujoče ga je pogledala. „Dovolj imam.“ Je rekel in odšel. Z odprtimi usti je gledala, kako je odhajal skozi vrata. Naslednji dnevi so bili polni agonije, nevednosti in strahu. Govorila je z njim, ga prepričevala, prosila, rotila. Tudi starši so ga prosili. Nič ni pomagalo. Dovolj je imel. In je šel. Ostala je sama. Brez zaposlitve, brez denarja brez doma. Nekaj dni pred porodom.

Pretresen sem šel naprej in se spraševal, kako se lahko zgodi kaj takega. To se je spraševala tudi nesrečnica. Odgovora nisva vedela ne jaz, ne ona.

Večerni sprehod se je začel razvijati v pravo nočno moro. Vse kar sem želel, je bilo brez misli tavati po mestu in se odpočiti od vsakdanjega stresa. Sedaj pa sem postajal vedno bolj pretresen in bal sem se, kaj bom nocoj še doživel. A obrniti nazaj se nisem mogel, saj me je ta ulica vlekla vase. Počutil sem se, kot da sedim v drvečem avtomobilu na vožnji skozi nedokončani predor. Na koncu me, namesto luči, čaka velika kamnita stena.

Naslednja, ki sem jo na svoji poti srečal, je bila starejša gospa. Sivi lasje in zguban obraz je kazal, da ima okoli 75 let, morda kako leto več. Počasi se je bližala svojemu koncu, ko bo svoje poslanstvo predala svojim potomcem. A potomcev ni bilo več. Imela je dva krasna otroka. Sina in hčerko. Oboževala ju je. Oba sta odrasla in počasi začela ustvarjati svoji družini. Takrat pa se je zgodila prva nesreča. Sin je veliko potoval po svetu. Bil je fotoreporter in privlačila so ga vojna žarišča. Bil je zelo uspešen in prejel več nagrad. Vendar pa to ni bil posel za družinskega človeka. S svojim dekletom je že načrtoval poroko in potomce, zato se je odločil, da gre še na zadnje potovanje. Na tisto končno reportažo s katero se bo poslovil od vojnega poročanja. Šel je. Vrnil se ni. Njegovo vozilo je zapeljalo na skrito mino in se razletelo na tisoče drobnih koscev. Sinovo izgubo je težko preživela. Ostala ji je še hčerka, ki ji je rodila dva čudovita vnučka. Prav oboževala ju je in za njiju bi naredila vse. Nekaj dni nazaj pa se je zgodila nesreča. Ko so se vračali z obiska pri njej, je v njihov avtomobil, ki ga je vozil zet, trčil velik tovornjak. Porinil jih je v kamnito brežino, kjer se mali avto ni mogel upirati sili velikega tovornjaka. Zjutraj sta jo obiskala policista. Prišla sta sklonjenih glav. Takoj je vedela, da se je zgodilo nekaj groznega.

Vsaka zgodba je bila hujša. Z velikim cmokom v grlu sem šel naprej in zagledal najstnika, ki je tiho ihtel. Kaj se je pa temu nesrečniku zgodilo, sem se vprašal. Pogledal sem ga v obraz. Na obrazu je bilo polno mozoljev in nekako sem domneval, da ima okoli 16 let. Ni mi bilo jasno, kaj se mu je zgodilo, saj je to obdobje, ko je človek na pragu življenja in poln sanj o prihodnosti. Obraz je bil poln starih sledi solza, rdeče oči pa so bile povsem suhe. Toliko je že prejokal, da ni imel več solza. Imel je dva dobra starša in sestrico. Živeli so dobro in med seboj so se dobro razumeli. Sorodnikov niso imeli, zato so bili velika majhna družina. Starše je imel rad, kakor tudi sestrico. Med zimskimi počitnicami je šel s prijateljem in njegovimi starši smučat na bližnje smučišče. Dan je bil sončen in smuka je bila ugodna. Dobre volje so se vračali proti domu. Kljub temu, pa, bližje kot so bili, bolj tesno mu je bilo pri srcu. Ni vedel, zakaj. In ko so zavili v ulico, kjer je bil doma, so zagledali velike rdeče gasilske avtomobile in množico gasilcev, ki so hiteli sem ter tja. Odprtih ust so se približevali, dokler se ni po avtu razlegel krik, kot krik smrtno ranjene zveri. Hiše ni bilo več, staršev ni bilo več, sestrice ni bilo več. Ostal je čisto sam, brez doma, brez družine, brez vsega.

Nisem si upal več naprej. Ta zgodba me je tako pretresla, da so nenadoma vsi moji problemi postali povsem nepomembni. Spraševati sem se začel, kako sem zašel v to grozno ulico trpljenja. A druge poti, kot le naprej, ni bilo. S tresočim korakom sem nadaljeval pot in upal, da je bo čim prej konec.

Dež je ponehal. V daljavi sem zagledal semafor. „Križišče! Izhod,“ sem pomislil in stekel kolikor so me nesle noge. Nisem se oziral ne levo, ne desno, kjer so bili ljudje. S kotičkom oči sem opazil, da so začeli proti meni stegovati svoje roke. Bile so koščene, njihovi pogledi pa stekleni. Zamižal sem in upal, da bo ta groteskna slika izginila, da je vse skupaj le plod zablodelih misli. Odprl sem oči. In zagledal taksi, ki se je približeval z leve. Pomahal sem in, ko se je ustavil, vstopil. Zaprl sem vrata in voznik je odpeljal. Skozi zadnjo šipo sem pogledal nazaj proti tej grozni ulici. Videl sem množico ljudi z razbitimi sanjami.

Pozabljena dolina

Po široki, s travo poraščeni dolini je pihal rahel jesenski vetrič. Gore, ki so obdajale ta osamljeni kotiček sveta, so bile visoke in skalnate. Najvišje vrhove je že pobelil sneg. Po sredini doline je tekel potok. Ker že nekaj časa ni bilo poštenega dežja, je bil majhen. V široki beli strugi ga je bilo komaj opaziti. Spomladi, ko se je talil sneg, se je spremenil v rečico kristalno čiste snežnice, ki se je lesketala v toplem soncu. A ob dežju, takrat ni bil potok, niti ne živahna rečica. Ob dežju se je spremenil v grozeči hudournik, katerega bučanje se je slišalo tudi v najbolj oddaljenem kotičku doline.

Od struge se je dolina na obe strani rahlo dvigovala. Ta del je bil poraščen s travo, ki je ni nihče kosil. Pozno poleti so se travne bilke posušile in ostale kot neskončna preproga, ki je že ob najmanjši sapici valovila, kot širno morje. Tu in tam je raslo osamelo drevo. Skrivenčene rasti se je vztrajno upiral vetru, ki je ob mrzlih zimskih dnevih dosegal velike hitrosti, delal zamete in odnašal vse, kar ni bilo pritrjeno. Nekoliko višje, se je začel gozd. Med seboj so se prepletale temne smreke in svetle bukve. Poleti je bil gozd temačen, pozimi, ko so bile bukve brez listja, pa so tla obsijali redki sončni žarki. Tu in tam je strumno rasel macesen, ki je kot pastir čuval druga drevesa. Jeseni so bukve pordečele in macesni porumeneli. Gozd je postal živahen kot velikonočna pisanica. Če je bila jesen lepa, je bila dolina pisana, če pa je bila deževna in hladna, pa se je hitro spremenila v zaspano princesko, ki čaka, kdaj se ji bodo oči dokončno zaprle in se bo podala v sanjski svet.

Pozimi je dolina počivala. Sneg je prekril travo in drevesa. Ptice in druge živali so se umaknile v dolino, le veliki planinski orli so ob lepem vremenu krožili nad belino in iskali neprevidno žrtev. Tu in tam je bilo najti sledi planinskega zajca. Pozimi je tu vladala popolna tišina. Le veter je pel svojo melodijo in se igral s snegom: tu zamet, tam snežni valovi; ta hip tako a že čez nekaj trenutkov drugače.

Po dolini se je vila ozka pot. Komaj vidna saj je po njej redko stopala človeška noga. Videti je bilo, kot da pride iz nič in se nadaljuje v nič. V primerni razdalji je sledila strugi potoka. Ne preblizu, da je ne bi odnesla voda in ne predaleč, da bi utrujeni popotnik moral napraviti velik ovinek do osvežujoče vode. Ob poletnem soncu je bila bližina vode vedno dobrodošla. Čeprav je bilo visoko, je bila hoja po soncu lahko precej naporna.

Nekje na začetku zgornje tretjine doline je pot zavila nekoliko stran od struge proti gozdu. Nekje na polovici razdalje se je končala pred kočo iz lesenih brun. Svetlo rjave barve, krita s skodlami, se je smejala v jesenskem soncu. Polkna so bila odprta in iz dimnika se je vil hudomušen bel dim, ki je oznanjal, da je nekdo doma. Pred vhodom je bila klop, kjer se je bilo mogoče nastavljati toplim sončnim žarkom. Vhodna vrata so bila odprta. Iz notranjosti se je na prosto širil vonj po domači goveji juhi.

Sonce je bilo nizko na nebu, a do večera je bilo še daleč. V zraku je bilo slutiti zimo. Če si dobro prisluhnil, je bilo slišati le rahli vetrič, ki je mirno pihal vzdolž doline. Sem in tja se je oglasila ptica.

Tišino je v vsake toliko časa prekinil top udarec sekire. Desno od koče sta bila dva velika kupa drv: razsekana in nerazsekana. Med njima je bila tnala, kamor je polagal polena s prvega kupa. Na tnalo je položil novo poleno. Z obema rokama je dvignil veliko sekiro visoko nad glavo, da se je rezilo zalesketalo v soncu. Razgaljeni in potni roki sta se svetili v soncu in jasno so se videle napete mišice. Sekira je začela padati proti polenu s sivim lubjem: bukovem polenu. Topo je zaropotalo in poleno se je razklalo na dva dela. Sekiro je odložil poleg tnale in si z roko otrl potno čelo. Globoko je zajel gorski zrak, da so se mu močno napele prsi. Ko je začutil, da je zrak dosegel še zadnje pljučne mešičke, je počasi izdihnil. Ozrl se je po visokih vrhovih. V njegovih očeh je bilo mogoče razbrati žalost, razočaranje in vdanost v usodo. Popravil si je zavihani rokav kariraste flanelaste srajce. Pogledal je oba kupa lesa, ki sta bila sedaj približno enako velika. Na tnalo je položil novo poleno in dvignil sekiro. Topo je zaropotalo, ko je sekira udarila.

V daljavi se je zaslišal klic ujede, ki je visoko nad dolino oprezala za plenom. Njena krila so natančno lovila vzgonske vetrove. Z repom je samozavestno krmarila skozi zrak in z ostrimi očmi pregledovala pokrajino pod seboj.

Iz notranjosti koče je bilo slišati žvenket krožnikov. Bližal se je čas opoldanskega obeda. Nekaj časa je bilo vse tiho. Nato pa je vhod v kočo okrasila ženska s črnimi skodranimi lasmi, ki so se ji razlivali preko ramen. Nežen obraz se je zaključeval z rahlo ošiljeno brado, sredi katere je bila majhna, komaj opazna vdolbinica. Oblečena je bila v dolgo obleko, ki je na hitro spominjala na bavarsko nošo. Zgoraj oprijeta, z velikim izrezom, ki je poudarjal napete prsi, spodaj s širokim krilom, ki je segal skoraj do tal. Z velikimi rjavimi očmi, v katerih bi se lahko naključni opazovalec izgubil, je premerila svet pred seboj. Njen pogled je bil sproščen, brezskrben, a poln žalosti in razočaranja. Zavzdihnila je. Zazrla se je v oddaljeno strugo potoka, kjer se je lesketala voda in žgečkala njen pogled.

»Kosilo!«

Sedela sta za veliko leseno mizo, ki je bila v levem delu koče. Notranjost koče je bila brez sten z izjemo kopalnice in stranišča tik ob vhodu. Kočo je grel zidan štedilnik z veliko litoželezno ploščo za kuhanje, ki je bil nameščen na sredino prostora. Na desni strani je bilo nekaj omar in lesena postelja. Nad posteljo sta se vrtela dva rdeča srčka. Stene so imele veliko oken, zato je bilo v koči svetlo. Zvečer je za razsvetljavo skrbelo nekaj petrolejk, ki so bile pripete na steno med okni. Ob mizi sta bila dva stola in klop.

Iz krožnikov z govejo juho, se je kadilo. Ker je bila prevroča, se je z žlico igral z rezanci. Rezance, ki jih je delala, je oboževal, saj so ga spominjali na babičine. Bili so tanki, močne rumene barve in polnega okusa.

»Koliko časa boš še sekal drva,« ga je tiho vprašala.
Pomislil je.
»Še za kake štiri dni jih je. Sledi pa še zlaganje. Trajalo bo vsaj še teden dni, da zaključim. Veliko jih je.«
»Pa jih bo dovolj,« je zaskrbljeno vprašala in se prazno zazrla skozi okno, kot da bi šlo zgolj za vljudnostno frazo.
»Mislim, da jih imava dovolj vsaj do poletja. Tudi če bo zima zelo mrzla, jih ne bi smelo zmanjkati vsaj do aprila.«
»Snega bo veliko in ne bova mogla po nova.«
»Lansko zimo sva imela približno četrtino manj drv, pa naju ni zeblo,« ji je skušal razbliniti skrbi.
»Res je,« je zamišljeno odvrnila.

Od njunega prvega srečanja je minilo že veliko let. V srečanje sta bila prisiljena. Tako kot sta bila prisiljena, da sta skupaj delala in živela. A ta prisila je ni motila. Kmalu po prvem srečanju, sta se zaljubila in njuna ljubezen je trajala in trajala. Še vedno ga je ljubila, kot ga je ljubila tisti dan, ko jo je prešinilo, da ga ljubi. Bilo je sredi dne, ko ji nekaj ni šlo od rok. Besna je s prsti bobnala po mizi, saj ji je računalnik vztrajno prikazoval številke, ki se niso ujemale z njenim načrtom. Skoraj neopazno je pristopil k njej in ji svojo veliko roko nežno položil na ramo. Vprašal jo je, če ji lahko kako pomaga. V tistem trenutku se je zavedla, da ga ljubi. V trenutku jo je minila slaba volja. Izvila se mu je izpod roke, vstala in ga hitro poljubila. Minevala so leta in njena ljubezen ni nikoli minila. Ker je v njem občudovala sočutnost, prijaznost in pripravljenost pomagati sočloveku; kadarkoli.

V srebala sta vročo juho, ki se ni in ni hotela ohladiti.
»Imava dovolj hrane? Drva še lahko priskrbiva, s hrano pa bo bolj težko.«
»Nič ne skrbi. Klet je polna. Vsega imava dovolj in bojim se, da ne bova mogla vsega pojesti. Gob sva letos toliko nabrala, da lahko vsak dan jeva gobovo juho. Prav lepo so se posušile.«
»Dobra letina je bila letos. Kaj pa meso? Se ne bo pokvarilo?«
»Naj se ne bi. Je dobro presušeno.«

Zatopil se je v juho. Zimske prehrane ni najbolj oboževal, saj je bilo premalo mesa, pa še to je bilo sušeno.

Tiho sta nadaljevala z obedom. Vsake toliko časa jo je pogledal. Zdelo se mu je, da se po tolikih letih ni nič postarala in je še vedno takšna dama, kot je bila nekoč. Že ob prvem srečanju mu je bila všeč. Vitko, lepo izoblikovano telo in iskriv pogled, to ga je začaralo. Ko pa jo je nekoliko bolje spoznal, se je vanjo zaljubil. Bil mu je všeč njen značaj. Bila je realna ženska, ki pa je znala sanjariti. Česar se je lotila, je hotela pripeljati do konca. Če ji to ni uspelo, je bila najprej besna, nato žalostna. In, če ji je kdo tedaj priskočil na pomoč, se je razveselila, kot se razveseli majhen otrok nove igrače. Ljubil jo je s telesom in z dušo. Brez nje si ni mogel predstavljati življenja. Dopolnjevala ga je na vseh področjih. In najbolj ga je bilo strah, da jo bo izgubil.

Skozi okno je na mizo sijalo sonce in se igralo s paro, ki se je dvigovala s krožnikov.
»Tiho si danes,« je šepnila.
»Ti tudi. Le zakaj, se sprašujem.« Ton glasu je bil sarkastičen.
»Le zakaj,« se je vprašala v enakem tonu.
Odložil je žlico, da je glasno zaropotala. Razdraženo jo je pogledal naravnost v oči.
»Ni moja krivda, da sva se znašla tukaj.«
»Moja tudi ne,« je zamišljeno in otožno odvrnila. »Ampak ti si vrgel puško v koruzo!«
»Kaj pa bi lahko naredila? Sama veš, da drugega izhoda ni bilo. Ali pristaneva na njihove pogoje, ali pa bi trpelo na milijone ljudi.«
Postal je razdražen. Porazov nikoli ni dobro prenašal in o njunem največjem in končnem porazu je nerad govoril.
»Gotovo je obstajala boljša rešitev. Ne pa tole, ko sva povsem neuporabna in zgolj čakava na lastni konec! Pri vsem skupaj pa sva tako rekoč na milost in nemilost prepuščena njim!« Tudi ona je postala razdražena in začela povzdigovati glas.
»Si imela takrat rešitev?«

To vprašanje jo je zadelo v živo. Takrat ni imela rešitve. Ko se je vse skupaj dokončno zapletlo, ni imela izhoda v sili, ni imela rezervnega načrta. Tudi on ga ni imel. Oba sta se znašla povsem nepripravljena v položaju, iz katerega ni bilo rešitve. Njun propad je bil posledica večletnega vztrajnega dela velike skupine ljudi, ki jih je njuna uspešnost močno ogrožala. Bila sta tako uspešna, da so začeli izgubljati oblast nad množicami. Odločili so se, da ju popolnoma uničijo. In jim je uspelo. Počasi, vztrajno in s podlimi potezami, so ju stisnili v kot. Ko sta se tega zavedla, je bilo prepozno. In potonila sta kot paradna bojna križarka, ki ji torpedo razcefra trup. Počasi in s stilom. Mislila sta, da sta imela srečo, ker sta na koncu ostala živa, dejansko pa se ju niso upali likvidirati. Bila sta preveč vplivna za kaj takega. Zato so ju zaprli v to oddaljeno gorsko dolino, kjer bosta pozabljena od vseh dočakala konec svojih dni.

Molčala je.
Njen molk ga je pomiril. Zavedal se je, da vsa njena jeza izhaja zgolj iz nemoči. Tudi sam jo je čutil. Uporabil jo se pri sekanju lesa.
»Imaš morda danes rešitev?« Vprašanje je zastavil z mirnim glasom, saj ni želel spodbujati njene jeze.
Zazrla se je skozi okno. Gledal je njene oči in opazil, da se ji nabirajo solze. Vstal je in prisedel k njej na klop. Z roko jo je objel preko ramen. Naslonila se je nanj in tiho zaihtela.
»Saj je vse dobro. Nisem te želel prizadeti.«
»Saj nisi ti kriv,« je tiho zahlipala.
Nežno jo je božal po glavi, ona pa je ihtela.

Ko se je pomirila, je vzdignila glavo in šepnila: »Ne. Tudi danes je nimam.«
»Ne očitaj si. To so bile stvari, ki so naju močno presegale. Če bi bila bolj pazljiva, ne bi bilo nič drugače. Najina usoda je bila zapečatena v tistem trenutku, ko sva sprejela delo. Od takrat naprej je bilo vse skupaj le še vprašanje časa.
»Pa si ti to takrat vedel?«
»Ne. Do tega sem prišel v teh zadnjih treh letih, ko sem tisočkrat premlel vse kar sva naredila, vse kar se nama je zgodilo. Ugotovil sem, da edina rešitev bi bila, da bi postala natanko takšna, kot so oni. Pokvarjena, zahrbtna, vase zagledana. Sama veš, da nisva taka.«
»Ne nisva. In tudi nikoli ne bi želela biti takšna. Raje takoj umrem.«

V prostoru je bilo slišati le prasketanje ognja v štedilniku, ki še ni ugasnil. Tišino je pretrgala z vprašanjem: »Bi ti lahko bil tak?« Pogledala ga je naravnost v oči.

Zamislil se je. Bi lahko sočloveku zabodel nož v hrbet? Bi ga lahko gledal v oči in mu lagal? Bi lahko kradel? Bi lahko izkoriščal soljudi? Bi lahko gledal človeka, ki krvavi in mu ne skušal ustaviti krvavitve?
»Ne,« je odvrnil odločno. »Če bi lahko bil tak, ne bi bil sedaj tukaj s teboj.«
Svoje ustnice je pritisnila na njegove in ga strastno poljubila. Poljub ji je z enako strastjo vrnil.

Vrnil se je na stol.
»Veš kaj vidim, ko te pogledam v oči?«
To vprašanje je imela rada. Kadarkoli jo je tako vprašal, je odgovorila nikalno, nato pa je bila deležna vsaj enega komplimenta.
»Ne,« je s pričakovanjem, da ji bo vsaj malo poživil ta žalostni dan odgovorila.
»Žalost. Vidim žalost!«

Odgovor jo je presenetil. Vendar je hitro dojela, da v tem trenutku res ni mogla pričakovati komplimenta.
»Tudi ti imaš v očeh žalost. In razočaranje.«
»Vem,« je zamišljeno odvrnil. »Še vedno nisem sprejel poraza. Tako kot ga nisi ti.«
»Res je.«
»Sprašujem se, ali bova kdaj sprejela ta najin življenjski poraz? Bova še kdaj zaživela sproščeno in neobremenjeno?«
»Ne vem. Res ne vem. ... Meni je tako hudo. Hudo mi je za vse tiste ljudi, ki so videli svetlo prihodnost, zdaj pa jih je zajela tema.«
Globoko je zavzdihnila in po obrazu ji je stekla debela solza. Obrisala si jo je z rokavom.
Z žalostnim in tihim glasom ji je skušal odgovoriti: »Tudi meni je hudo. A kaj naj narediva? Midva sva zgodovina. Pisala sva zgodovino nekaj let, zdaj pa sva sama postala zgodovina. Vendar, res ne moreva nič narediti. Če bi karkoli poskušala, bi se najino življenje takoj končalo. Odšla bi v večnost! Si to želiš?«
»Prej ko slej bova odšla v večnost.«
»Pa si želiš prej ali slej?«
Odložila je žlico in se zazrla vanj. Vedela je, da si je sama kriva, da je dobila takšno vprašanje. Najraje bi mu odvrnila 'prej' le da bi ga razdražila. Vendar pa ne trenutek ne tema nista bila primerna za takšne neumnosti.
»Ljubim te. Ljubim te z vsem svojim srcem in rada bi, da bi najina ljubezen trajala večno!«

Nasmehnil se je. Odgovor je bil dober. Odložil je žlico in vstal. Začudeno ga je pogledala. V očeh se mu je zaiskrila iskrica sreče. Ponudil ji je roko. Sprejela jo je in vstala. Odpeljal jo je skozi vrata na plano. Še vedno je sijalo sonce le veter se je nekoliko okrepil. Stegnil je levo roko proti središču doline in jo počasi premikal navzgor do najvišjega vrha, nato pa od enega do drugega, kot da bi jih hotel vse objeti.

»Vidiš to dolino? Vidiš te gore?«
»Vidim.«
»Njim je popolnoma vseeno za preteklost in za prihodnost. So bili tukaj včeraj, so tukaj danes in bodo tukaj jutri. Neodvisno od tega ali bova midva tu ali ne. Čeprav težko sprejmem, da sva ostala brez vsega in da ne bova nikoli več zapustiti te doline, v svojem srcu čutim, da vse, kar sva naredila do tistega dne pred tremi leti, je bilo dobro. Če bi lahko ponovil, bi vse naredil še enkrat povsem enako. Mislim, da sva v tistem času naredila veliko dobrega. Zdaj sva tu. V tej lepi dolini. Ti, jaz in najina ljubezen. Ljubim te in s teboj si želim preživeti preostanek dni. Nikjer in nikoli mi ni bilo lepše, kot mi je sedaj tukaj, s teboj. Čisti zrak, lepo okolje in nobenih velikih skrbi. Zgolj drva in ozimnica.«

Z besedami ji je segel v dno duše. Ni vedela, kaj naj reče. Zato ga je poljubila. Strastno.

Veter je s tal pobral suh bukov list in ga začel vrtinčasto dvigovati. Dvigoval ga je višje in višje in ni bilo videti da ga bo še kdaj spustil na tla. Zaljubljenca sprijeta v večnem objemu, sta postajala vedno manjša in manjša, manjša je postajala tudi koča z dimnikom. Oddaljevala se je dolina, dokler je niso zakrile visoke gore, pobeljene s snegom. Gore so postajale vedno manjše in ko se že skoraj izginile za obzorjem je veter popustil in list se je začel počasi spuščati proti tlom velikega mesta. Ker je bil visoko, je minilo veliko časa, preden je dosegel črni asfalt glavne ulice. Ležal je na tleh s sporočilom iz pozabljene gorske doline, a za mimoidoče je bil le smet, ki jo je treba počistiti. In prišel bo čistilni stroj, ki bo posesal list ter ga odvrgel na mestnem smetišču. Tam bo razpadel v nič.

Fotgrafija: Krtek.

Nova preobleka

Novo leto je čas za spremembe. Tako pravijo modri ljudje. Bojda. Kakorkoli, po dveh letih in pol je čas, da se tale blog preseli z morja na cvetoč travnik. Nova podoba se nekoliko bolj sklada z okoljem, kjer običajno iščem navdih za nove zapise: travniki, gozdovi, planine.

Namestitev nove preobleke je bila, zame kot programerskega laika, zahtevna. Treba je bilo nekoliko prirediti programsko kodo. Ne sicer veliko, a dovolj, da je preseglo moje znanje. Posledično je še vedno kje opaziti kakšno napako, zato me prosim opozorite, če na blogu kaj tehnično škripa.