Septembrsko dopustovanje

Letos sem se odločil, da teden dni dopusta na Pagu preživim prvi teden septembra. In to sem, v nasprotju s prejšnjimi leti, tudi uspel uresničiti. Ognil sem se vsej gneči, ki je značilna za Ljubljano v prvih dneh septembra in se vrnil, ko so se ljudje že nekoliko umirili.

Seveda pa so za dopust v septembru značilne nekatere posebnosti. Kot prvo, sonce zahaja mnogo prej kot recimo junija in ob pol devetih je že tema. Zrak je nekoliko hladnejši in tako v celem tednu temperatura ni presegla 31 stopinj. Kljub temu pa je sonce močno in hitro človeka opeče, če ni previden. Tako sem si uspel tretji dan "osmoditi" kožo na nogah in hrbtu in sem bil nato do konca bolj v senci kot ne. Šel sem na plažo, brez nanesenega zaščitnega faktorja, tako za deset minut, da se malo pogrejem, preden grem v vodo. V ušesa seveda slušalke in prijetna glasba. In potem sem se nekam izgubil. Ko sem se spet našel, sta minili že dve uri, koža pa je bila v barvi rdeče paprike.

Bistvena in najbolj opazna posebnost septembra je skromno število turistov. In ravno to je tisto, kar je po mojem mnenju najbolj privlačno. Med turisti prevladujejo upokojenci in pa mladi pari z otroki, ki še ne hodijo v šolo. Drugih je malo. Sem ter tja je še videti kakšna zaljubljenca. Ljudi je tako malo, da so preko dneva plaže skoraj povsem opustele. Značilna je tišina. Ni kričanja otrok, ni pogovarjanja ljudi, ni hrupa avtomobilov. Če še vetra ni, je na plaži popolna tišina. In to resnično sprošča telo in pomirja duha. Voda je topla in prijetna.

Tudi mize v lokalih so poredko zasedene. Dopoldne je še največ domačinov, v večernih urah pa peščica turistov zaseda posamezne mize. Strežno osebje opravlja delo počasi in brez živčnosti, ki je sicer značilna za vrhunec turistične sezone.

Ves otok se počasi potaplja v zimsko spanje. Ceste so opustele, srečati je mogoče le ovce in domačine, ki hitijo po svojih opravkih. Le redko pa naletiš na avto s tujo registracijo. Narava je izgorela od poletne vročine. Cvetja skoraj ni, trava je suha.

Takšno septembrsko vzdušje je odlično za razmišljanje, iskanje navdihov in ustvarjanje. Le vklopiti se je treba v to spokojnost. Meni se je kar uspelo. In marsikaj sem ustvaril. Med drugim tudi večino zapisov na Krtkovih dnevih, ki ste jih brali septembra in jih boste oktobra.

Fotografije: Krtek.

September

September, je zelo privlačen mesec. Koledarsko gledano je zadnji poletni mesec. Je čas, ko se začne šola in se zaključijo poletni dopusti. Mesta se vrnejo v ustaljeni delovni ritem, katerega glavno gonilo so ljudje.

Narava se spremeni. Svetloba postane bolj oranžna, sence so daljše. Drevje najprej dobi močno temno zeleno barvo, proti koncu meseca pa se že začnejo kazati pisane jesenske barve. Trava je nizka, kmetje pa, če so pogoji ugodni, še zadnjič kosijo. Nekošeni travniki so polni suhih travnatih bilk, ki jim dajejo značilno rjavkasto barvo. Temperature se znižajo in v kotlinah se zjutraj zadržuje megla, ki jo razprši šele dopoldansko sonce.

September je po eni strani mesec hitenja, učenja in dela, kar je značilno za mesta, po drugi strani pa je mesec spokoja, ko se narava počasi pripravlja na zimski počitek. Je tudi mesec obilja, saj nas narava obdari z bogatim pridelkom. Je tudi mesec, ki je raj za tiste fotografe, ki izbirajo za motive naravo. Barve in svetloba so odlični.

Dopoldanski sprehodi so nekaj čudovitega. Meglice, toplo sonce in lepota narave. In potem pridem v mesto, neobremenjen, napolnjen z lepotami narave in opazujem ljudi, ki hitijo po opravkih. Mesto pa živi v svojem stoletnem spokoju.

Ljubezensko pismo (4)

Draga Sara!

V življenju doživiš veliko lepih trenutkov, a redki kot biseri, so tisti, ki se ti zapišejo tako globoko, v samo dušo, kot se mi je zapisalo najino druženje v minuli noči. Noč je bila opojna, kot da bi se znašla v davni deželi, kjer živijo pravljice iz Tisoč in ene noči. Po prostoru so se širile vonjave spomladanskega cvetja. Sedela sva na kavču, prekritim z nežno žametno prevleko, in se gledala iz oči v oči. Tiste tvoje čudovite sive oči, sive, kot je siva cesta, ki nas vodi v daljavo, proti novim krajem in novim ljudem. S pogledom sem sledil liniji tvojega nosu, dokler se nisem ustavil na ustnicah. Rdečih in polnih, ki so sestavni del nasmeha, lepe in življenjskega optimizma polne ženske. Čisto počasi so se tvoje ustnice premikale, dokler jih nisi oblikovala v sramežljivi nasmeh. Pogledala si me naravnost v oči. Pred teboj sem bil povsem razkrit, brez najmanjše tančice, ki bi me zakrivala. Jaz in ti. V prostoru polnem omamnega vonja.

Čisto počasi si se komaj opazno nagnila proti meni. Dolgi rjavi lasje so ti padli preko napetih prsi. Gledal sem te v oči in razmišljal, kako sem srečen, da te lahko ljubim. Da ti lahko podarim vso svojo ljubezen. Čisto počasi in previdno, kot je previden egiptolog, ki vstopa v dvorano velike grobnice, sem se ti približal. Z roko sem se nežno dotaknil tvojega lica. V svoji notranjosti sem začutil nekaj nenavadnega. Nekaj kar bi lahko najlažje opisal, kot da so v meni vzleteli številni pisani metulji in se dvignili visoko v zrak. Zdrsel sem počasi proti ušesu in odmaknil lase, ki so prekrivali obraz. Počasi sem se približal tvojim ustnicam. In približala si se mojim. Združile so se. V en dolg poljub, ki se je raztegnil v večnost. Med nama so se pretakala energije; bila sva eno. Odmaknila si se. S svojimi iskrivimi očmi si me gledala. Prodorno, a ljubeče. Nato si se vrnila. In poljub je sledil poljubu.

Medtem ko sva bila združena v strasti poljubov, si mi z rokami segla za hrbet in počasi dvigovala majico. Z roko sem nežno potoval po ramenu, obenem pa s seboj odpeljal naramnico svetleče obleke, ki je zakrivala tvoje obline a jih obenem razkrivala na nek skrivnosten in privlačen način. Tvoja nežna žametna koža je bila tako dišeča. Z rokama sem nežno potoval navzdol po tvojih prsih. Začaran od tvoje ljubezni.

Najini telesi sta se združili v eno. Gibali sta se v usklajenem ritmu, kot violinisti velikega simfoničnega orkestra, ki igra skladbo sodobnega skladatelja. Na trenutke divjo, drugič umirjeno, pa nestrpno, nato sproščeno. Najina ekstaza se je stopnjevala, stopnjevalo se je najino dihanje. Vedno hitreje, vedno globlje. Kot poletna nevihta, ki začne nastajati dopoldne v miru in se razbesni v poznih popoldanskih urah v blisku in gromu in debelih dežnih kapljah, ki padajo na zemljo. Naslada je dosegla vrhunec. Ves svet se je nenadoma zavrtel okoli naju in čutila, sva le drug drugega. Drugo ni obstajalo.

...

Ležala si ob meni in globoko dihala. Vedel sem, da ti je lepo, tako kot meni. Poslušala sva dihanje drug drugega. Nato si se obrnila, me objela in pogledala v oči. Rekla nisi nič. Gledala si me in vedel sem o čem razmišljaš.

Slika: Howard David Johnson: Siegfried and Brunhilde

Več ljubezenskih pisem >>

Septembrsko poležavanje na plaži

Topli sončni žarki nežno božajo razgreto kožo. Rahel vetrič skrbi, da ni prevroče. Nekoliko nižje je slišati pljuskanje valov ob peščeno obalo. Nikjer nikogar. Le pisana marela in telo, ki se greje. V zraku, z izjemo šumenja valov in vetra, ni ničesar. Ni kričanja otrok, ni pogovarjanja staršev, ni rezkega zvoka motornih čolnov. Sem in tja tišino prereže žuželka, ki divje prileti mimo. Tudi galebi so se nekam poskrili, kot da bi bili turisti, ki pridejo na začetku poletja, zasedejo plažo, in nato odidejo tako hitro kot so prišli. Plaža je prazna. Brez ljudi. Povsod je spokojni mir.

V razbeljenem avtu

»Očka! Tepe me!«
Ni se več spomnil katerič se že starejši sin pritožuje nad mlajšim.
»Mir,« je zarobantil.

Vsega je imel dovolj. Že pred tremi urami bi moral sedeti na plaži in piti zasluženo pivo, tako pa so bili še vedno na poti. Zunaj je bilo 33 stopinj, v stari Ladi, ki je preobtežena sopihala v klanec pa še kakih 10 stopinj več.

Tako lep načrt si je napravil. Šli bi zgodaj zjutraj, prečkali mejo in ob desetih bi že srkal hladno pivo. Tako pa se je zapletlo že pri odhodu. Nada je še kar nosila v avto stvari, čeprav bi morali odriniti. In, ko so se končno odpeljali so hitro naleteli na zastoj. Počasi so se premikali in po nekaj urah prispeli do mejnega prehoda. Na njihovi strani je šlo vse tekoče, a pri vstopu se je pa zapletlo. Carinik je hotel videti kaj vse tovorijo. Ne le, da je moral vse zložiti iz avta, še razvezati je moral velik paket na strehi, ki ga je prejšnji dan tako lepo privezal. Carinik jim sicer ni zaračunal carine, a izgubili so dve uri. Pot so nadaljevali po avtocesti, kjer so se zastoji vrstili en za drugim. Za povrhu pa se je začela še vročina. Otroka sta postala sitna in naveličana vožnje. Nada je začela stokat zaradi vročine. Na zadnji klopi se je vrstil pretep za pretepom. Dvakrat jima je zagrozil, da ju bo pretepel, a ni kaj veliko pomagalo. Nada je tečnarila za postanke. Ni mu bilo jasno, zakaj bi se sploh ustavljali. Večkrat se bodo ustavili, kasneje bodo prišli na cilj, bolj bosta mala dva sitna.

Po čelu mu je stekla potna kaplja. Zaskrbljeno je gledal termometer, ki je kazal temperaturo motorja. Nevarno se je bližal rdečemu polju.
»Še to se je manjkalo,« je pomislil, »da zakuha ta stara gajba.« Besno je pogledal v ogledalo. Za Lado se je vila dolga kolona živčnih voznikov, ki so preklinjali počasno vožnjo in smrad, ki je prihajal iz Ladine izpušne cevi.
»A je še daleč,« je vprašala Nada in takoj nadaljevala: »ustaviti bi se morali, da se malo napijemo in ohladimo.«
Srce mu je začelo od besa hitreje biti.
»Baba tečna,« je pomislil, »a ne moreš malo zdržat.«
»Samo malo še potrpi,« je rezko dejal, »bomo kmalu na cilju.« Dejansko se mu ni sanjalo, koliko časa bodo še rabili, tega klanca pa ni in ni hotelo biti konec.

»Kreten,« se je slišalo z zadnjih sedežev. Sledil je plehak zvok udarca in jok.
»Pomirita se,« je dejala Nada in se obrnila nazaj.
Utripati mu je začela vratna žila. Pomislil je, da ne manjka veliko in bo ustavil ter vse tri nalomil po dolgem in počez. Že tako rdeč v obraz je postal še bolj.
»Če ne bo kmalu konec, me bodo še pokopali!«
Ravno tedaj ga je prehitel nek velik Audi. Moral je zavreti, da jih ni zrinil s ceste, ker je prehiteval v škarje.
»Idiot!« je zavpil, ko se je nagnil skozi odprto okno in pokazal iztegnjen sredinec. »Si ga videla idiota. Niti vozit ne zna.«
»Dajmo se ustavit,« je zdolgočaseno odvrnila žena.
Delal se je, da jo je preslišal. Vse kar si je želel, je bilo mrzlo pivo. Slastno, z belo peno na vrhu.

Nenadoma se je pogled naprej odprl. Nič več klanca navzgor, temveč le še navzdol. Sinova zadaj sta obnemela, tudi Nada je dobila prijetnejši izraz na obrazu.
»Sedaj pa še čisto malo in bomo tam,« je veselo dejal. Vsi štirje so kot očarani opazovali čudovite otoke v daljavi, medtem ko se je stara in upehana Lada počasi spuščala po klancu navzdol. Nenadoma je bila pozabljena vsa slaba volja in pogovor je začel teči okoli tedna na morju, ki je bil pred njimi.

Fotografiji: Krtek