Življenjsko potovanje

Seneka, rimski filozof rojen leta 4 p.n.š. je dejal:

"Življenje je potovanje v smrt."

Zato pa moramo uživati v potovanju in ne čakati, da pridemo na cilj.

Spomini na dneve v Novalji, 1. del

Sončni zahodi na otoku Pagu so nekaj posebnega. Pa ne toliko zaradi lepih barv, ki se prelivajo na nebu in morju, temveč zato, ker obujajo spomine na pretekla leta dopustovanja na tem severnodalmatinskem otoku.

Na Pag, natančneje v Novaljo hodim dopustovat že od ranega otroštva. Bojda sem bil prvič tu daljnega leta 1978, ko sem komaj dobro upihnil prvo svečko. Nato pa vsako leto od leta 1981 dalje, z izjemo treh let v devetdesetih, ko nam je tista nesrečna vojna preprečila, da bi se vrnili na ta otok. Na Pag se vračam, zato ker sem se vanj zaljubili. Obstajata dva tipa dopustnikov. Prvi so Pag enkrat obiskali in se niso več vrnili, ker jim otok ni bil všeč. Drugi pa smo tisti, ki smo otok obiskali in od takrat ne moremo brez vsakoletnega uživanja vonju otoka. Je nekaj posebnega, saj noben otok nima takšnega značilnega vonja. Obiskovalec zazna opojni vonj že nekaj trenutkov po tistem, ko zapusti na trajekt. Vohalne čutnice mu preplavi značilni vonj po paških zeliščih, s prevladujočim vonjem po žajblju.

Večino svojega življenja sem vsaj nekaj tednov na leto preživel v Novalji. Poznam skoraj vsak njen kotiček, njene prebivalce in njihove zgodbe. In poznajo me njeni prebivalci. Ko se vsako leto začnem preživljati dopustniške dneve, je občutek že prvi dan, kot da sem se vrnil med stare znance. Pri obredu pitja pomarančnega soka in grizljanja sladkih majhnih kolačkov poimenovanih Fornetti, me pozdravi natakar in povpraša ali sem že tu, branjevka se mi pomenljivo nasmehne, kot bi hotela reči »živijo, si že nazaj,« medtem ko izbiram fige za sladko popoldne. Tudi turisti so isti in na videz se že kar poznamo. Vsako leto smo ob istem terminu isti gostje. In takšna je tudi Novalja. Konec junija se začne prebujati iz zimske zaspanosti in postane razigrana mladenka.

V vseh teh letih se je v Novalji mnogo zgodilo. Iz ribiške vasi se je razvila v turistično mestece. Le nekaj se ni bistveno spremenilo: riva, glavni pomol in tržnica z lokali v bližini. To je ostalo takšno kot pred leti, le pomol in rivo so pretlakovali. In gneča turistov. Tej ni bila kos ne leta 1978 in ni danes. Naredili so nove pomole, parkirišča, križišča, postavili dva semaforja, trgovski center in seveda množico novih apartmajskih hiš. Še posebej v zadnjih letih.

Tudi njeni prebivalci so se spremenili. Postarali so se, nekateri so že odšli. »Zmajevka,« kot jo je poimenoval nek moj prijatelj, ki na vhodu na tržnico prodaja sir, ni več tako živahna in tudi njen obraz je vedno bolj gubast. Z nožem manj vneto opleta proti možnim kupcem kot včasih in tudi manj glasno ponuja svoj sir. Luški kapitan se je upokojil in njegovo mesto je zasedel mlajši. Sedaj poseda z drugimi domačini vsako dopoldne v lokalu ob pristanišču in razpravlja o vsakdanjih dogodkih. Brunota, maskote Novalje, ki je vestno usmerjal promet in pisal listke nepravilno parkiranim avtomobilom, tudi mi smo ga nekoč dobili in se pri tem od srca nasmejali, ni več. Lani ga je povozil nek domačin, ki se ni zmenil za njegov doma narejeni »stop« loparček. Sedaj promet usmerjajo in nadzorujejo le še policisti s svojo Škodo, ki nima več tako smešne modre luči, kot jo je imel golf. Tudi babice v črnem, ki je na tržnici prodajala prave paške prte in prtiče ni več. Nekoč smo izvedeli za njeno skrivnost, čisto naključno, ko jo je vnuk pripeljal. Vso zimo je v Zagrebu pletla prtičke, poleti pa jih je prodajala turistom, kot paške prtiče. In še mnogo domačinov je odšlo, ki se jih spomnim zgolj na videz.

All by myself

Vsake toliko časa naletim na kakšno skladbo, katere besedilo me zadane v živo, ker v besedilu najdem izsek iz svojega življenja. Danes, v službi, sem med poslušanjem KifCool slišal naslednjo pesem. Zadela me je. V globino duše.



Eric Carmen: All by myself

When I was young,
I never needed anyone,
And makin love was just for fun,
Those days are gone!

Livin' alone,
I think of all the friends I've known.
But when I dial the telephone,
Nobody's home.

All by myself,
Don't wanna be,
All by myself anymore,
All by myself,
Don't wanna live,
All by myself anymore!

Hard to be sure,
Some times I feel so insecure.
And love so distant and obscure,
Remains the cure.

All by myself,
Don't wanna be,
All by myself anymore,
All by myself,
Don't wanna live,
All by myself anymore!

Nedosegljiva planika

So dnevi, ko se sprašujem, zakaj je nedosegljiva? Tako kot dehteče planike visoko v skalnih stenah vršacev. O njih berem, gledam fotografije, in sanjarim o lepih belih cvetovih. A so mi nedosegljive, ker nisem mogočni orel, ki lahkotno jadra med visokimi vrhovi in opazuje svet pod seboj. Sem le majhen sivi zajec daleč spodaj v dolini, ki bo nekoč postal orlov plen.

In tako ostajam tu spodaj. Hrepenim in sanjarim o lepih belih cvetovih. Včeraj, danes, jutri. In temu ni videti konca. Voda v reki pa teče v daljavo proti morju. In se ne vrne več.

Z Novaljo v Novaljo

Na Reki sem po nerodno oblikovanem mostičku vstopil v velik klimatiziran prostor, kjer je nekaj več kot 300 udobnih sedežev, ki obljubljajo udobni dve in pol uri sedenja. Izbral sem si sedež pri oknu, na levi strani, da bom opazoval zanimive otoke in Velebit, ki bo ves čas na levi strani plovila. Ker sem med prvimi, sem lahko sedež izbiral. Usedem se bolj zadaj, da bom lahko opazoval velik val, ki se bo od kljuna širil stran od plovila. Čisto tiho, nekje v globini enega izmed dveh trupov, brni velika klimatska naprava, ki nizek prostor.

Plovilo se počasi polni. Vstopila je babica z dvema vnučkoma. Tovorijo dva velika kovčka. Za njimi sta dva mlada zaljubljenca z velikima nahrbtnikoma, sledi zgubljena družina, ki verjetno prihaja iz severa Evrope. Ozirajo se in se po kratkem posvetu usedejo na sredino, od koder je dober pogled na velik televizor nad točilnim pultom. Vedno več ljudi prihaja, in ko je plovilo do polovice polno, od nekod pride moški srednjih let v brezhibno čisti beli uniformi s čini na ramenih. Kapitan.
Spretno se vzpne po ozkih stopnicah za točilnim pultom. Ne mine niti nekaj minut, ko se plovilo strese in zasliši se zelo tiho bobnenje iz njegove notranjosti. Zagnala sta se dva močna dizelska stroja, ki bosta plovilo gnala po morju. A najprej se morata segrela na delovno temperaturo in zaključiti se mora vkrcavanje.

Posadka pospravi mostiček, odveže vrvi in čisto počasi se odmaknemo od pomola. Majhna množica ljudi maha v pozdrav. Kljub vročini. Potniki vračajo pozdrave, vendar jih ljudje zunaj ne vidijo. Okna so preveč zatemnjena. Naslednjih nekaj minut se po polžje premikamo med pomoli reškega pristanišča mimo velikih in majhnih ladij. Potniki veselo čebljajo, se nameščajo in spoznavajo drug drugega. Ko zapustimo pristanišče, za nekaj trenutkov je slišati, kot da sta velika stroja spodaj v obeh trupih obmolknila, nenadoma pa se oglasita z grozečim, a pritajenim grmenjem. Zadaj nastaneta velika stebra spenjene vode, ki ju ustvarjata dve veliki turbini. Sprednji del plovila se rahlo dvigne. Potniki obmolknejo, ko začutijo pospešek, ki jih nežno porine v naslonjalo sedežev. Nekaj sekund so tiho, nato pa prostor ponovno napolni čebljanje. Odpre se točilni pult in nekaj starejših moških zapusti svoje sedeže, da si privoščijo hladno pivo. Zunaj se divje peni morska voda kot v najhujšem viharju, potniki pa uživajo v udobni vožnji. Zaščiteni so pred morjem, na hladnem in v pričakovanju prihoda na cilj. Ladja hitro doseže svojo potovalno hitrost 32 vozlov.

Prihod je veličasten. Ravno tako, kot sta mogočna stroja začela grmeti, nenadoma utihneta in plovilo se upočasni. Vedno hitreje se približujemo pomolu. Točilni pult je zaprt, potniki se živčno presedajo na sedežih in se pripravljajo na izstop. Mornarji navežejo bokobrane in pripravijo
plovilo na pristanek. Na pomolu je zbrana množica ljudi. Nekateri zgolj opazujejo, dogodek, ki popestri pozno popoldansko dogajanje v mestu, drugi pa čakajo nekoga izmed potnikov. Po morju se vozijo številni čolni, ki se umikajo prihajajočemu plovilu in ga s spoštovanjem opazujejo. Pred pomolom naredi eleganten obrat in brezhibno ustavi na predvidenem mestu. Mornarji privežejo vrvi in izkrcavanje se začne. Za večino potnikov pa se začne zasluženi dopust.

Fotografija: Krtek