Impresija o sneženju

Nebo je turobno in sivo. Težke oblačne gmote so pridrvele zjutraj in prekrile modro nebo. Veselo sonce nas je grelo le kratek čas. Oblaki se med seboj prepletajo in še tako buden opazovalec ne razloči mej med njimi. Vse je eno. Enolično in turobno.

Sivino popestrijo majhne temnejše pege. So kot pegice na obrazu male punčke, ki z balonom v roki teka po spomladanskem travniku. A te pegice, ki so na začetku čisto drobne, rastejo in prihajajo bližje. Bližje kot so, bolj razgibane postajajo. Različne oblike snežink se rišejo, ko se približujejo. In, ko te že skoraj požgečkajo po nosu, kjer se na toploti stalijo, je mogoče videti njihovo strukturo, ki spominja na razvejano pravljico dedka in vnučka, ki se počasi zibata v gugalniku ob toplem živahno poskakujočem ognju v kaminu.

Vendar se snežinke ne ustavijo. Ne prenehajo svojega plesa na glasbo hudomušnega vetra. Vrtinčijo se, potujejo gor in dol, levo in desno, a njihova pot je začrtana. Navzdol, navzdol! Počasi in s stilom. Tam spodaj, kjer se konča njihova pot, se sprimejo z drugimi snežinkami, ki so svojo pot že končale, in pobelijo ulico. Nekatere se za kratek čas ustavijo na pisanih dežnikih. Tam se združijo z drugimi in počakajo, da jih veter odpihne, ali pa jih človek otrese, ker dežnik postane pretežak.

Ljudje tam spodaj hitijo vsak na svojo stran. Gledajo snežinke in se zavijajo v tople zimske plašče, da jih veter ne prepiha do kosti. Nekateri se veselijo, drugi so zlovoljni. Vsem pa je skupno da gredo po svojih opravkih.

Slika: Pieter Bruegel the Elder - Zimska pokrajina z drsalci in pastjo za ptice (1565)

Darilo

V kotu na stolu je darilo. Kockasto, zavito v rjavo-rdeč ovojni papir s papirnato rožico na vrhu. Tam je in se smehlja. Ni majhno niti ne preveliko. Ravno pravšnje, da buri domišljijo in zavist opazovalcev.

Le kaj je notri? Dvignem ga. Ni preveč težak, a prav lahek tudi ne. Če bi ga moral nesti deset minut, bi me pošteno bolele roke. Potresem ga. Nič ne ropota. Vse je pri miru. Z rokami pritisnem na darilo. Stene se malce upognejo in nato začutim nekaj trdega. Notri je škatla, ki skriva neznano vsebino. Skozi papir skušam razbrati kaj piše na škatli. Vse, kar je videti, so le nejasne lise. Še enkrat ga potresem. Nič se ne premaknem. Morda so notri bomboni, za otroke. Ne. … Ni tako težko. Morda velika punčka iz cunj? Tudi ne! Nič se notri ne premika. Knjige? Prelahko je! Rokavičke? Preveliko je. Nove legokocke? Nič ne ropota. Umetniška slika za na steno? Ni prave oblike. Darilo spretno skriva svojo vsebino.

Komu je namenjeno? Pogledam na zgornjo ploskev. Nobenega listka, nobenega napisa. Tudi na stranskih ploskvah nič. Dvignem ga in pogledam tudi spodaj. Nič ne piše. Je mogoče namenjeno profesorici umetnostne zgodovine, da bo lepo sliko izkušenega slikarja obesila v svoj delovni kabinet, kjer jo bo razveseljevala v kratkih odmorih? Morda branjevki na tržnici, ki prodaja solato in se bo razveselila novih rokavičk, da je ne bo zeblo v roke v mrzlih zimskih dneh? Ali sosedovemu fantku, ki si tako želi novih legokock, da se bo z njimi igral ure in ure? Kaj pa študent, ki pozno v noč študira v podstrešni sobici sosednjega bloka in potrebuje nove študijske knjige, da bo dobil novo znanje in uspešno opravil izpite? Ali pa bolnemu dekletcu, ki že mesec dni leži v bolnišnici in si želi punčke iz cunj, da bi ji krajšala dolge in osamljene noči? Morda pa otrokom v lokalnem vrtcu, da se bodo sladkali z bomboni? Nekomu je namenjeno in, ko ga bo prejel, se ga bo zelo razveselil. Počasi bo raztrgal ovojni papir in pokazala se bo velika škatla. Odprl bo škatlo in v očeh se bo zaiskrilo od veselja. Dobil bo nekaj, kar si že dolgo želi.

Darilo, ne premajhno ne preveliko, zavito v rjavo-rdeč papir, se smehlja v kotu in buri domišljijo.

Fotografija: Krtek

Soba s pogledom na njeno srce

Kliknem na povezavo. Zaslon postane bel in hip kasneje se prikaže naslov, nekaj slik in črke. Vstopil sem v sobo, kjer je mogoče pogledati v delček njenega srca. In v trenutku se začne divje skrivnostno popotovanje.

Počasi začnejo oči teči po skrbno izbranih besedah, ki odstirajo pogled v njeno srce, obenem pa dajo jasno vedeti, da so vsa besedila delo profesionalke, ki si s pisanjem služi ljubi kruhek. Pojasnjuje, da je ljubka, vendar ne lepa, da greši, a ni peklenšček, da je dobra, a ne angel. To so težke besede, ki dajo takoj vedeti, da tu zakoni življenja kot jih poznamo, preprosto ne obstajajo. Da je tu kot v Indijikoromandiji, otroški deželi, kjer življenje kroji domišljija.

Besede odražajo trenutno razpoloženje. Danes je polna optimistične energije, ki ji ga je dal majhen, a prijeten dogodek, včeraj je bila črnogleda, razočarana in zagrenjena. Besedila so kot vlak smrti, ki te pelje gor, dol te obrača, vrti, te prepričuje, da je tvoj želodec zdaj visoko nad teboj, drugič globoko spodaj. In, ko se pripelješ do konca, vožnje ne pozabiš, kot pozabiš bežno srečanje z neznanim človekom sredi mesta na nek turoben dolgočasni ponedeljek. Kljub na trenutke neprijetni vožnji, hrepeniš po njeni ponovitvi kot najstnik, ki se zaljubi v prsato lepotico z reklamnega plakata.

Besedila, ki se prikazujejo na zaslonu, so na prvi pogled vsakdanja, vendar pa je to le siva maska, za katero se skriva čisto drugačna podoba. Spreten bralec hitro spozna, da se za izbranimi besedami skrivajo skrita dejstva. Za sivo masko je najti malo princesko, obdano z veselimi vilami, ki polna upanja in veselja sprejema življenje. A tam zadaj nad njo, kot zlobna čarovnica s strupenim jabolkom, bdi turobna preteklost.

Želi ji pobegniti, a ji ne uspe. Vile jo spodbujajo, ji prigovarjajo, a ona, ona ne naredi tistega ključnega koraka. Ne odloži maske preteklosti. Ne spusti se v boj, izmika se.

Berem besedila, gledam fotografije … Ni edina.

Pojasnilo: avtorice bloga, ki je osnova za zgornji zapis, osebno ne poznam; vse je zgolj blodnja, ki je nastala ob branju njenega bloga.

Jutro v pisarni

»Dobro jutro!« pozdravi mlad moški oblečen v črn suknjič in črne hlače. Bela srajca na njegovih ramenih je čisto brezhibna in pisana kravata, ki kraljuje nad njo malce razbije strogo podobo človeka.
»Poldne je že mimo,« pikro pripomni tajnica in doda: »Dober dan!«

Moški se v zadregi nasmehne in odide skozi vrata v pisarno. Zaloputne vrata za seboj in odvrže črn usnjen kovček, ki je počival v desni roki, na mizo. Le ta s treskom prileti na mizo in prekucne lonček s svinčniki, da se razlete po tleh.
»Sranje!« reče tiho in se počasi zvali v v velik usnjen naslonjač nasproti pisalne mize.

Jimova pisarna je tipičen primer pisarne vladnega uradnika. Vsaka stvar je na svojem mestu. Velika pisalna miza iz hrastovine je tako zloščena, da jo lahko uporabiš namesto ogledala. Na mizi je podolgovata črna lučka, ki poskrbi za potrebno razsvetljavo v večernih urah. Levo od lučke je mesto za lonček s svinčniki, ki so bili sedaj tako nesrečno raztreščeni po tleh, desno pa telefon. Desno od mize je manjša mizica z računalnikom, ki krajša tiste kratke brezdelne urice. Za mizo se bohoti veliko okno. Razgled iz 9. nadstropja je bil zadovoljiv, čeprav Jimu ni bil všeč. Raje kot mestni vrvež je imel podeželsko spokojnost in tišino. To je tudi najbolj pogrešal, odkar se je pred časom preselil v mesto. Zaposlen je bil v tajnem laboratoriju nekje v centru države, odkoder pa so ga preselil. Vzroka Jim ni nikoli izvedel.

V sobi sta bili leva in desna stena prekriti z omarami polni neuporabnih knjig. Najbolj je cenil čisto končno omaro, v kateri je hranil steklenice Whiskeya. Privoščil si ga je vsakič, ko je imel težave ali pa se je samo slabo počutil. Skratka kar pogosto. Levo in desno sta viseli dve oljnati sliki. Nista bili mojstrovini, vendar sta Jimu veliko pomenili, saj sta ga spominjali na otroštvo, ki ga je preživel v Teksasu na ranču svojega očeta. Bil je edini otrok številne družine, ki se je podal študirat; bil pa je tudi najbolj bister. Še vedno je pogrešal tista mirna jutra na ranču, ki so mu vlivala toliko življenjske energije. Zadnje čase je pogrešal to energijo in zato se je odločil, da si vzame daljši dopust in se vrne na ranč svoje družine.

Globoko je vdihnil, si z rokama prekril obraz, in izdihnil. Glava ga je še vedno bolela. Včerajšnja zabava je bila očitno predivja in je pustila debelega mačka, ki mu je sedaj neprestano cvilil po glavi. Poskušal se je spomniti dogodkov včerajšnjega večera, vendar bolj, ko se je naprezal, bolj ga je bolela glava. George, prijatelj iz študijskih let, mu je obljubil, da mu bo predstavil prijateljico svoje žene. Res so se dobili na zasebni zabavi v predmestju in družba je bila velika, celo nekaj znancev je bilo tam. Spomnil se je, da mu je George predstavil neko lepotico, vendar se nikakor ni mogel spomniti njenega imena. Zadnja stvar, ki jo je imel v glavi, je bilo pitje tequile. Do jutranjega sonca, ki ga je požgečkalo, ni bilo nič.

Jim je začel redno »tankati« whiskey, ko so ga premestili. Na svojem prejšnjem delovnem mestu je spoznal mlado znanstvenico in skupaj sta preživela veliko burnih noči. Bila sta najlepši par v laboratoriju. Ko je bilo njuno razmerje na višku, pa je prišel ukaz, da se mora preseliti v prestolnico, kjer bo začel delo v vladnem uradu. Šlo naj bi za nek tajen projekt v katerem naj bi odigral pomembno vlogo. S svojo ljubeznijo je moral prekiniti vse stike, saj so tako zahtevala pravila. Sedaj je čakal že pet let, da bi mu dodelili kašno primerno delo, vendar s tajnim projektom ni bilo nič. Čas, ki ga je imel na voljo, ni znal uporabiti drugače, kot da je utapljal žalost v alkoholu.

Zasliši se trkanje in vstopi tajnica: »Oprostite, da motim, vendar vas je iskal šef. Bil je besen, ker vas ni bilo tu in vam pustil tole.« V roke mu je porinila debelo ovojnico.
»Naročil je, da se mu takoj oglasite, ko boste pregledali vsebino,« doda.
»A je še kaj drugega,« zdolgočaseno vpraša Jim.
»Klical je neki George; dejal je, da vas pokliče kasneje, pa neka Linda je želela govoriti z vami in iskal vas je sekretar za varnost.«
»Hvala lepa Elizabeth,« se je nasmehnil Jim.
Tajnica mu je vrnila nasmešek, se zasukala na peti in odhitela iz pisarne.