Življenje je potovanje

Rodimo se. Živimo. Umremo. Jaz, ti, mi vsi. Od rojstva do smrti živimo vsak svoje življenje. Vsak hodi po svoji poti. Nekatere naše poti se križajo. Nekatere so daljše, bolj zavite, druge krajše. Na nekaterih je polno preprek, druge so enostavne kot avtoceste. A vse poti se nekje začnejo in nekje končajo. Ko pridemo na cilj, se naše potovanje zaključi.

Življenje je kot plovba z veliko jadrnico po morju. Pristanišče zapustimo v mirnem morju, kot je mirno in sproščeno otroško življenje. Ko ladja pripluje okoli prvega rta, zapihajo prve sapice in morje se skodra. Gremo v šolo, pridejo prve zadolžitve. Ker nismo vajeni, se nam marsikateri izziv zdi velik in nerešljiv, kot se zdijo neizkušenemu mornarju nepremagljivi prvi večji valovi s katerimi se sreča. Ko se veter krepi, se valovi večajo in večajo se tudi izzivi v življenju. Premagujemo jih z lahkoto, če smo samozavestni, če nas veselijo. Tako kot velika jadrnica viharno morje premaguje, premagujemo vsakodnevne izzive. Vsak dan nas premetava levo, desno, naprej in nazaj. Treščimo ob dno, kot trešči jadrnica v gmoto vode, ko se spusti z vrha vala, se poberemo in nadaljujemo svojo pot. Včasih se zgodi, da jadrnica zarije globoko v vodo in ne pride več iz nje. Takrat se njena plovba konča, tako kot se konča življenje tistih nesrečnikov, ki potujejo z njo. Preostali se pod milim nebom, ob spokojni sapici, poslušajoč žalostno petje zbranega kvarteta, s solzo v očeh poslovimo od popotnika, ki mu v življenju ni bilo dano, da bi pripotoval na svoj cilj. A cilja morda sploh ni. Je le konec poti. Prah si in v prah se povrneš. In za teboj ne ostane veliko. Nekaj zapisov v velikanskih zbirkah podatkov, spomini ljudi, ki si jih poznal in morda še kakšna malenkost. Dlje časa mine manj ljudi ve kdo si bil in kaj si delal.

Vsake toliko časa prideš v življenju do prelomnice. Dogodek, morda le nova številka v letnici. In takrat postaneš, pogledaš nazaj po prehojeni poti in se zazreš v pot, ki je pred teboj. Ta je lahko jasna kot smer jadrnice na jasni dan ali pa meglena, kot jesenska megla, ki te preseneti sredi plovbe. Nenadoma ne vidiš nič. Če je pot naprej jasna, veselo zakoračiš naprej, a če je meglena … Če je meglena, postojiš in se obotavljaš. Ne veš, kaj te čaka, ne vidiš ne cilja ne poti. Izgubiš se. In si izgubljen kot barka brez kompasa. Občepiš na mestu. In čakaš, čakaš…

Trideseta so menda najlepša leta.

Slika: Fantasy Art 3D Wallpapers: digital art pictures 3D artists gallery, free computer desktop backgrounds.

Muza s karizmo

Pred davnimi leti sem kosil v eni izmed ljubljanskih restavracij. Bil je turoben dan, oblačen, težak. Dan, za katerega si želiš, da se čim prej konča. Tudi vzrok, zakaj sem bil ravno v tisti restavraciji, ravno takrat, je turoben, kot je bil ta dan. Vendar pa se lahko na takšen dan zgodi tudi kaj zanimivega, kaj nenavadnega, nekaj takšnega, kar si človek zapomni za vse svoje dni.

Sedel sem za mizo, lačen čakal na kosilo in se razgledoval po prostoru. Večina miz je bila zasedenih. Ljudje so kosili. Nič posebnega. Le omizje nasproti mi je pritegnilo pozornost. Tam sta sedeli dve ženski, ena starejša, ki mi je kazala hrbet in ena mlajša, ki sem jo lahko nemoteno opazoval, saj je bila ves čas zelo poglobljena v debato, ki jo je imela s starejšo žensko.

Dolgolasa plavolaska je bila nekaj posebnega in nekaj na njej me je takoj pritegnilo. Imela je okoli dvajset let, lep rahlo okroglast obraz in dve veliki očesi, ki sta sijali kot bisera. Po svoje nič posebnega, a vseeno je bila ena in edinstvena. To kar je na njej izstopalo, ni bila njena zunanjost.

Dekle je bilo nekaj posebnega, ker je izžarevalo nekakšno eleganco, nekakšno magično energijo s katero očara vsakega morebitnega opazovalca. Bila je kot zelene bukev sredi gorskega travnika, ki se skozi leta in leta razvije iz majhne in neugledne šibe v mogočno drevo z očarljivo krošnjo, ki veji v gorski sapi. Bil sem povsem očaran. Bil sem tako očaran, da sem se nabil z neko energijo, ki mi je dala zagon, da sem začel pisati. In sem napisal zgodbo o tem srečanju, ki srečanje sploh ni bilo. Njena čarobnost je bila povod za moje pisanje, ki traja še danes.

Dekleta veliko let nisem srečal, sem jo pa večkrat videl na delovnem mestu, vendar pa me to ni prevzelo, ker sem jo le videl, nisem pa je čutil. Vmes se je prelevila v žensko, ki ima danes nekaj čez trideset let. Pisal sem zgodbe pisal sem spise, pisal sem besedila, a besedila, ki bi bilo povezano z njo, nisem napisal vse do danes.

Ne tako dolgo nazaj sem se udeležil neke prireditve. Na moje presenečenje je na prireditvi sodelovala tudi ona, kot gostja pogovora. Zelo pozorno sem jo opazoval. Zanimalo me je, ali ima v sebi še tisti čar, ki me je tako usodno zadel pred leti. Nisem dolgo čakal, ko sem ga začutil. Še vedno ga ima kljub temu, da je minilo toliko let in kljub temu, da je postala zrela ženska.

Ženska, ki ima v sebi nekaj čarobnega, je nekaj posebnega. Ni vsaka ženska čarobna ženska. Nekatere ženske čar z leti izgubijo. Le redke ga ohranijo. Ona ga je ohranila. In ona je bila muza, ki me je spodbudila k pisanju. Nevede.

Slika: Jessica Galbreth, Silver Moon Fairy

Dežuje

Dežuje. Težke dežne kaplje počasi padajo s sivega neba in se ob stiku s tlemi razbijejo na tisoče novih majhnih kapljic, ki poletijo navzgor, nato pa padejo na tla in se združijo z vodo na tleh. Oblaki na nebu so težki, nasičeni s sivino in polni turobnega in mestoma grozečega občutja, ki se preliva z neba proti zemlji in prevzema vsa živa bitja, ki jih lahko doseže. Turobnost se naseli v vse ljudi in vsak poskus iztrgati se tem občutek je že v naprej obsojen na propad, kot je obsojen milni mehurček, ki ga veseli otrok napihne v sončnem poletnem dnevu, da se bo na svoji poti prej ko slej razblinil v nič.

Dežne kaplje poskakujejo po strehi in pri tem ustvarjajo zvok, ki vzbuja še bolj turobne občutke. Na robu se počasi nabira kapljica. Sprva je čisto majhne in le z veliko domišljije jo je mogoče spoznati, a počasi postaja vedno večja in večja, dokler ni količina vode prevelika in se ne odlepi od kovinske podlage in v nekaj trenutkih pade na tla, kjer se izgubi v večnosti.

Na cesti teče promet počasi. Vozila več stojijo, kot se peljejo in vozniki v njih brezizrazno strmijo v vozilo pred seboj. Brisalci ritmično nihajo sem in tja, sem in tja in odstranjujejo dežne kaplje, ki padejo na steklo, kjer se razlijejo v velik madež. Po stranskih steklih kapljice počasi polzijo navzdol. Brez volje, brez ideje. Gredo navzdol preprosto zato, ker jih k temu sili gravitacija. Dežuje.

Poletno jutro

Današnje jutro je bil nekaj posebnega. Zbudili so me zvedavi sončni žarki, ki so trkali na moje veke. Odprl sem veke in zaslepila me je močna bela svetloba. Ko so se mi zenice končno dovolj zaprle, da sem videl kaj več kot le belino, me je presenetil čudovit dan, ki je bil na oni strani stekla. Takoj sem odprl okno in z vsemi pljuči zajel svež spomladanski zrak. Njegova ostrina mi je segla v vsak pljučni mešiček in občutek je bil nekaj izrednega.

Nabit z energijo sem se skobacal iz postelje in ob poslušanju žgolenja ptic na bližnjem drevesu sem se odpravil v kopalnico. Pogledal sem v ogledalo in presenečeno uzrl mladega moškega, ki me je gledal z velikim optimizmom v očeh. Dvignil sem spodnjo ustnico tako, da je prekrila zgornjo. Obraza v ogledalu je postal neizmerno smešen in sem se od srca nasmejal.

Odprl sem ventil pipe in pritekla je kristalno čista studenčnica. Z rokami sem jo ujel v dlaneh in opazoval, kako valovi. Kot gorsko jezero v lahnem vetriču se je ta kristalna tekočina lesketala v mojih rokah. Počasi sem razprl dlani in voda je mirno tekla dalje. Ponovno sem sklenil dlani, počakal, da so se napolnile z vodo in jih ponesel proti obrazu. Voda me je dobro osvežila.

Vrnil sem se v spalnico. Zastrmel sem se skozi okno in opazoval, kako travne bilke valovijo v lahnem vetriču poletja. Kmet še ni pokosil trave in zelene trave so bile prepredene z različnimi cvetočimi rastlinami: kadulje, ivanjščice, grinti. Vse to se je prelivalo v živo impresionistično sliko.

Preoblekel sem se in se odpravil po stopnicah v kuhinjo. Skuhal sem si pravo Kneipp belo kavo z veliko mleka. Pograbil sem časnik, ki je ležal na mizi in se odpravil na vrt. Časnik sem odložil na mizo in se razgledal po vrtu. Bilo je pravo sveže poletno jutro, nasičeno z različnimi opojnimi vonjavami. V zraku je bila neke vrste spokojnost, ki so jo popestrili zvoki letečih žuželk, ki so švigale sem in tja po svojih jutranjih opravkih. Rahli vetrc mi je mršil lase. Počasi sem vdihnil, da mi je sveži zrak napolnil pljuča.

Usedel sem se na klop in k obrazu približal skodelico s kavo. Njene vonjave so me opajale in napovedovale bogato aromo tekočine. Počasi sem jo srknil in jo zadržal v ustih. Žlahtna aroma je zajela vse brbončice. Občutek sem še podaljšal, tako, da sem kavo zadržal v ustih. Nekaj časa sem strmel v bližnji cvetoči rožni grm, preden sem prijetno tekočino spustil proti želodcu.

V bližnjem grmičevju je začel kos peti svojo melodijo. Bila je vesela in optimistična in prava simfonija za ušesa, ki se je zlivala z brnenjem žuželk. Počasi sem pogled dvignil in zagledal sinje modro nebo, ki se mi je smejalo.

Pomislil sem: "Kako je življenje lepo!"