Ne vem, če si opazila, vendar najina ljubezen postaja nekaj zelo lepega. Spominja me na posedanje sredi poletje na plaži ob sončnem zahodu. V zraku je spokojnost prihajajočega večera. Morje šumi, ko valovi zadevajo ob obalo, na nebu pa se vrši prava igra barv. Velika oranžna krogla se počasi spušča za obzorje, visoko nad morjem pa se prelivajo barve: rumena, zelena, rdeča, modra, oranžna, vijolična. Celo nebo je kot slikarjevo platno. In najina ljubezen je kot slika neznanega impresionista. Od blizu nedoločena, nerazpoznavna in točkasta, od daleč pa jasna, odločna, in večna. Takšna je najina ljubezen. Od danes do neskončnosti.Sara, vem, da me ljubiš. To ti je videti v očeh. Vsakič, ko me pogledaš, v njih vidim lesk, ki ga izžareva zaljubljena ženska. Kot, da bi gledal v svetleča bisera. Prepričan sem, da je kaj takega videti tudi v mojih očeh. Kajti nikakor ne morem zanikati, da te ljubim. Če bi to storil, bi lagal sam sebi, tebi in celotnemu svetu.
Fotografija: Krtek
Več ljubezenskih pisem >>
Ni komentarjev:
Objavite komentar