Podopustniška depresija

Glava je težka. Kot, da bi se včeraj celo noč nalival z opojnimi substancami. Pogled na svet okoli mene je zamegljen. V grlu nekaj žgečka. Bo gripa ali se grlo le nekaj po nepotrebnem kuja? Zunaj dežuje. Nebo je sivo in turobno, takšno je tudi razpoloženje. Mišice so mlahave, boleče. Počasna glasba prihaja iz zvočnikov in je nekako le pika na i celotni turobnosti ponedeljka po dopustu. Po dnevih sonca, morskega zraka, kolesarjenja in lepih trenutkov s prijatelji. A sedaj je ponovno tu tisti turobni vsakdan: vstati, vožnja v službo, delo, vožnja domov, delo, gledanje dolgočasnega tv programa in spanje.

Danes je ponedeljek. Doma sem. In gledam skozi okno v turoben deževen dan in se spominjam minulih dni sonca, kolesa, družbe. Dobro, da sem danes doma.

Paška modrina je balzam za dušo

Prvomajski prazniki so bili odličen čas za obisk otoka Pag. Malo za spremembo, malo za počitek, malo pa za iskanje novih navdihov. Obisk Paga je vedno zanimiv, še posebej v nepoletnih mesecih.

Kljub temu, da je otok večinoma kamnit in pust, še posebej poleti, ko vlada suša in se zelena trava, kolikor jo je, spremeni v rjavo »savano,« je meseca maja pravi mavrični raj različnih barv. Cvetijo različne cvetlice, ki poleti svoj obstoj nakazujejo le z nekaj skromnimi listi. Pokrajina je prav pisana, in vsak ljubitelj narave, bo našel za svojo dušo nekaj zanimivega: od polj perunik do cvetočega žajblja. In seveda še vse vmes. Sproščeno vzdušje je odlično za spremembo vsakodnevne rutine, še posebej, če dneve popestri dobra družba prijateljev. Tako, da skupaj uganjamo norčije in počnemo neumnosti.

Malo prometa, zanimive ceste in razgibana pokrajina so raj za kolesarje. Le vreme mora biti lepo, sicer ceste kaj hitro postanejo drsalnice ali pa blatne jame. To dvoje pa nikakor ni prijetno za kolesarjenje. In seveda razgledi… Razgledi na kvarnerske in severnodalmatinske otoke. Če je vreme lepo, je mogoče videti vse od Cresa in Lošinja preko Unij, Ista Molata in Dugega otoka do Kornatov. Z malo sreče pa tudi dlje. Širna modrina neba in morja, ki jo je lahko videti s katerega izmed prelazov, je pravi balzam za dušo.

Fotografija: Krtek

Dan Zemlje

Mojčina solza

Mojca je ležala v postelji. Minilo je že tretje leto, odkar je legla. Nekega sončnega pomladanskega dne se ji je podrl svet. Morala se je odpovedati vsemu, kar je razveseljevalo njene sovrstnice. Svet igre, veselja in brezskrbnosti je zamenjala s sterilnim in dolgočasnim svetom bolnišnice.

V sobi je bila sama. Stene so bile prazne in monotone. V kotu, ob postelji, je bila stara bela omarica, ki se je komaj držala skupaj. Postelja je bila železna in neudobna. A Mojce to ni motilo. Vseeno ji je bilo. Vedela je, da nikoli več ne bo vstala. Da ne bo nikoli več tekala po zelenem travniku in lovila pisanih metuljev. Njeno življenje se je končalo pred tremi leti, ko so jo sprejeli v bolnišnico. Čakala je le še na zaključek.

Po licu ji je stekla drobna solza. Pogledala je skozi okno. Debele dežne kaplje so polzele po okenskem steklu in risale neprestano spreminjajoče se črtaste vzorce. Nebo je bilo sivo in turobno. V tem trenutku bi dala vse, da bi še enkrat začutila dežne kaplje na obrazu. Nič je ne bi motilo, da bi bila v nekaj minutah povsem mokra. Plesala bi med dežnimi kapljami, da bi voda iz luž škropila na vse strani. Smejala bi se.

Zavzdihnila je. Ničesar ni čutila. Ne rjuhe, ne vonja, ki se je širil iz bolnišnične kuhinje. Ničesar. Vse je bilo sivo.

Počasi je zaprla izmučene veke. Še enkrat je globoko vdihnila in počasi izpustila zrak. Nenadoma je na robu postelje zagledala drobceno vilo. Bila je neizmerno lepa in na obrazu je imela ljubek nasmeh.
»Pridi, greva plesat,« ji je hudomušno pomežiknila.
»Ne morem,« je odvrnila Mojca.
»Nič ni nemogočega. Dvakrat zamahnem s paličico in že bova hiteli na plesišče pod oblaki!«
Vila je spretno zavihtela paličico in Mojco je prekril droban zlat prah.

Začutila je, da si ji v telo vrača življenje. Počasi je pomigala s palcem na levi nogi, in se od veselja zasmejala. Hitro je pomigala še s palcem na desni nogi. Ni mogla verjeti, da se lahko spet premika. Nenadoma je ugotovila, da se počuti zelo dobro in da je polna veselja.
»Prideš?« ji je pomahala vila.
»Seveda!« je vsa srečna odvrnila Mojca, skočila iz postelje in sledila vili. Stopili sta pod težke sive oblake in zaplesali v vrtincu melodije dežnih kapelj, da je voda škropila na vse strani. Mojca je bila srečna. Prvič po dolgem času.

V sobo je stopila starejša medicinska sestra. Pogledala je skozi okno in sama pri sebi zamrmrala: »kakšen turoben dan.«
Zagrnila je zavesi in se obrnila proti postelji. Še zadnjič je pogledala ta ljubek obraz, ki je negibno ležal v blazini. Pokrila ga je z rjuho in tiho odšla.

Izkušnje

Pride dan, ko pogledaš skozi okno in se zamisliš sam nad seboj. Nad tem, kaj si v življenju že vse dal skozi, koga vse si spoznal in kaj vse si doživel. Ko tako opazuješ okolico domovanja, se razgleduješ po hribih, nenadoma spoznaš, da je za teboj že nekaj let življenja, ki so prinesla kar nekaj izkušenj. Da nisi več tisti nadebudni in naivni 20 letnik, ki z optimizmom zre v prihodnost. Da imaš že nekaj izkušenj, spoznaš v trenutku, ko o neki življenjski stvari razmišljaš tehtno in se na dogodke ne odzivaš več impulzivno. Da imaš izkušnje, se zaveš tudi takrat, ko k tebi pridejo mlajši ljudje in te prosijo za nasvet, obenem pa ti izražajo neke vrste spoštovanje, ki ga začutiš v njihovem pogledu. Da imaš izkušnje, se zaveš, ko ljudje nenadoma začnejo s spoštovanjem sprejemati tvoje mnenje in se po njem tudi ravnati. In ko enkrat vse to spoznaš, ugotoviš, da nisi več tako zelo mlad. Da si že bližje polovici svojega življenja, kot pa začetku.

Čeprav so izkušnje nekaj lepega in obenem neizmerno uporabnega, pa te neprestano opominjajo, da življenje teče dalje. Več, ko je izkušenj, večji del življenja si že preživel. Minil je čas brezskrbnosti in nastopil je čas odgovornosti. Odgovornosti do lastnega življenja in odgovornosti do izkušenj, ki si jih nabral.

Fotografija: Krtek.