Sestanek z dvema biseroma

Avtobus se je ustavil in vrata so se odprla s tihim sikom. Nekaj ljudi je izstopilo na moker pločnik, na katerem so bile sledi že pred časom stopljenega snega. Po dolgem meglenem obdobju je zopet posijalo sonce in prebudilo mesto iz zaspanosti. Ljudje so se razživeli in veselo hiteli sem ter tja. Stopil sem iz avtobusa in se izvil iz gneče, ki je nastala ob vratih. Pogledal sem proti semaforju, ki je imel prižgano rdečo luč za pešce.
“Krasno,” sem pomislil, “ne bo mi treba tako dolgo čakati.”

In res. Ravno, ko sem prispel do prehoda, na hitro sem pregledal ljudi, ki so stali ob meni, se je prižgala zelena luč na semaforju. Z obeh strani se je na cesto vsula množica pešcev različnih spolov, velikosti in volje. Bilo je, kot da bi se bližala dva vala, ki bosta zdaj zdaj trčila. In sta, a ne bučno, temveč tiho in neopazno. Ljudje so se mirno izogibali drug drugemu in nadaljevali pot proti pločniku, kjer so se počutili varne pred neučakanimi jeklenimi konjički.

“No, kam boš šla,” sem se spraševal, ko se mi je bližala ženska kasnih srednjih let in je vse kazalo, da bova trčila. Zadnji hip je zavila levo in sva le rahlo trčila z rameni. Iz žepa sem potegnil telefon in pogledal na uro. Manjkalo je še deset minut do poldneva. Brez naglice sem nadaljeval pot mimo ograje, ki je varovala gradbišče, na katerem že dolgo ni nihče več delal. Očitno jim je zmanjkalo denarja, ali pa je prišlo do pomanjkanja kakšnih pomembnih dokumentov. Mogoče pa niso delali zaradi vremena. Ošinil sem plakate in ugotovil, da se od zadnjega mimohoda ni čisto nič spremenilo. Videti so bili prav žalostno, napol strgani so oglaševali svojo dolgočasno vsebino. “Začetek tečaja ... Vabimo vas na ... Inštrukcije – poceni ...” Pogled sem usmeril po praznem trgu, ki je bil nenavadno čist. Očitno si je mestni pometač privoščil zabavo s smetmi ob naključnem mimohodu. Ko sem prišel do vrat v stavbo sem se za trenutek ustavil umiril misli in potisnil za hladno, razmajano kljuko. Vrata so se odprla. Vstopil sem in se ozrl po plakatih, ki so bili v mnogo boljšem stanju kot tisti na ograji, le vsebina je bila bolj ali manj ista. Na poti v prvo nadstropje sem se spomnil, da sploh ne vem s kom imam sestanek. Na okensko polico sem odložil torbo in začel brskati po svojem koledarčku. Mimo je prišel Tomislav in me na hitro pozdravil. Komaj sem mu odzdravil, ko me je prešinila misel, da bi lahko morda prišla mimo, jaz pa je ne bi prepoznal. Pomislek me je hitro minil. Morebitni neprijetni položaj je bil izključen, ker me tudi ona ni poznala. Srečanje dveh popolnih neznancev na stopnišču težko napravi položaj neprijeten. Na hodniku je na vijoličnih stolih, ki so bili delo nekega v utopično prihodnost zazrtega oblikovalca, sedela ženska in se glasno pogovarjala po telefonu. Na hitro sem jo premeril in pomislil, da je verjetno seksi. Ura je kazala še pet minut in ustavil sem se pred oglasno desko. Zdolgočaseno sem začel brati zapisnike. V ušesih mi je odzvanjal štajerski naglas, ki se je širil po prostoru. Poldne je bilo in odpravil sem se proti vratom pisarne. Odprem in vstopim. Na stolu sedi neka ženska, družbo pa ji dela dekle v rdeči majici, ki vneto govori v telefon. Zasukam se na peti in za seboj zaprem vrata. Stopim do okna in pomislim:
“A to je ona? Groza, kako izgleda. No ja sicer pa nisem tu nikoli imel opravka z ženskami, ki bi bile po mojem okusu. Mogoče je čisto simpatična.”

Minilo je še nekaj časa, ko sem spet vstopil v pisarno. Izvedel sem, da je še ni in da pride kmalu. Na poti do oglasne deske sem si temeljito ogledal govorečo Štajerko.
“Hm. Zelo simpatična je.”
Z oglasne deske sem si nekaj prepisoval, ko je k meni pristopil Veljkoslav.
“Živijo! Imaš danes sestanek?”
“Ja, zmenjen sem. A je že prišla?”
“Ravnokar. Najbolje, da greš kar k njej, da prej ne začne delati kaj drugega.”
Nasmehnil sem se: “Potem pa najbolje, da grem.”
Začel sem razmišljati, kdaj je šla mimo mene, saj sem stal na vhodu v hodnik. Vsakdo, ki je prišel, je moral iti mimo mene. Očitno sem se preveč zatopil v zapisnike.

Vstopim v pisarno in pozdravim. V pisarni so dva moška in dve ženski. Odzdravijo mi, a jaz jih ne slišim. “Le katera je,” mi odzvanja v glavi.
Plavolaska se obrne proti meni in mi z nasmeškom odzdravi.
“Živjo jaz sem Emilja,” in mi ponudi roko.
“Štefan od Zofe,” sprejmem roko in stisnem z občutkom. Če stisneš premalo, potem daješ vtis, da si neodločen, če pa stisneš preveč, se ljudje prestrašijo. Pozoren sem bil na njen stisk roke in bil je podoben mojemu.
“Sva midva zdajle zmenjena,” vpraša brskajoča po svojem koledarju.
“Ja, ob dvanajstih, “ odvrnem in ocenjujem njeno postavo. Oblečena je bila v sivočrno obleko in nisem uspel dobiti uporabnega vtisa.
“Zofa, a ne?”
“Tako je,” zamomljam.
S kolegico se dogovarja glede prostora, jaz pa stojim tam kot štor. Iz neznanega razloga ne vem, kaj bi s svojimi rokami in nogami. Postanejo mi odveč in bi jih najraje odtrgal in vrgel v omaro, kjer bi počakale na boljše čase. Presenečen sem, saj nisem pričakoval take ženske. Je drugačna od vseh, ki sem ji do sedaj tu srečal.
“Te bom peljala dol, ker tu ni miru. Upam, da je vredu.”
“Ni problema,” izdavim s cmokom v grlu.
Pobrala je svojo torbico in se odpravila proti vratom. Pred njo sem odprl vrata in jih pridržal. Nisem je čutil za seboj, zato sem počakal. Tistih nekaj trenutkov se mi je zdelo neskončnih in še enkrat sem občutil svojo lesenost.
“Oprosti za zamudo,... toliko je dela.”
“Nič hudega, saj sem navajen.”
Prebodeno me je pogledala.
“Če sem čisto odkrit, se mi tu pri vas še nikoli ni zgodilo, da ne bi čakal. Sem čakal tudi uro ali več, tako da tole sploh ni bilo nič.”
Komaj sem tole izustil, že me je prešinilo, kakšne neumnosti nalagam, da nikoli ne kritiziraš človeka in ustanove, ki jo predstavlja, če nekaj potrebuješ. Žal prepozno. Na moj monolog se je odzvala s hladnim pogledom.
Prišla sva v lokal in poiskal sem prazno mizo.
“Tule se usediva, bo bolj mirno,” predlagam.

Odložil sem plašč na stojalo in se usedel. Sedela je nasproti mene. Šele sedaj sem si jo uspel temeljito ogledati. Prva misel, ki me je prešinila, je bila, da mi sploh ni všeč.
Njen obraz je bil rahlo okroglaste oblike, s prijetno našobljenimi ustnicami in špičasto bradico. Ustnice je imela obarvane s topo rdečo barvo, nebleščečo, tako da so se zlile z obrazom in niso pretirano izstopale. Koža je bila svetleča in me je spominjala na mehki žamet. Imelo me je, da bi se je dotaknil in občutil njeno mehkobo. Na vsaki strani ob obeh očesih je imela pigmentno znamenje - kako simetrično. Sedel sem in opazoval njen simetrični obraz.

Sestanek je tekel naprej. Pogovor je hitro postal bolj sproščen in poleg resnih tem sva začela razglabljati tudi o čisto nepomembnih stvareh, kot so rojstni dan, ki ga je ravno praznovala.
Voščil sem ji: “Ja, potem pa vse najboljše,” ter ji ponudil roko.
“Zdajle takole, ko se bomo pa bolj poznali, pa bolj osebno.”
Začudeno sem se nasmehnil. Takšnih izjav od ljudi, ki sem jih šele spoznal, nisem nikoli pričakoval. Še najmanj pa na nekem poslovnem sestanku, kjer se sicer pogovarjamo o denarju. Zbegala me je, saj nisem vedel, na kaj namiguje. Morda na čisto nedolžen poljub in objem ali pa na nekaj več. Vsekakor sem dobil občutek, da ima v prihodnosti namen me bolje spoznati. Tega sem se razveselil in prestrašil obenem. Godilo mi je, da v takšni ženski zbudim nekaj zanimanja, a sem se bal, kaj je s tem mislila. Prestrašil sem se, da bi me rada ovila okoli prsta, prepeljala žejnega preko vode. Bal sem se njenega šarma.

Vse strahove sem potlači in debata je tekla dalje. Naslednja stvar, za katero sem se odločil, da jo raziščem, so bile njene prsi. To se je izkazalo za dokaj problematično zadevo. Moral sem najti trenutek, ko je odmaknila pogled od mojih oči. Nisem želel, da opazi mojo namero. Počutil sem se kot majhen otrok čakajoč, da bo izmaknil prepovedani piškot. Ob primernem trenutku sem s pogledom počasi zdrsel po njenem vitkem vratu do dekolteja in še nižje. Tema. Sedela je v polmraku, oblečena v sivočrno barvo. Razločil nisem čisto nič.
“Aj aj,” sem si rekel sam pri sebi in hitro vrnil pogled na njene biserne oči. Nasmehnila se mi je sreča v obliki Veljkoslava, ki je ravno prišel mimo.
“Najlepša hvala, kdorkoli ga je že poslal,” sem pomislil.
“Živjo,” je dejal in se nasmehnil preko vsega obraza.

Ko sem ga prvič srečal, mi ni bil všeč. Deloval je zelo osorno in videti je bilo, da ni pripravljen na nikakršen kompromis. Nisem še dognal, ali je takrat to naredil namenoma, ker mu je morda nekdo rekel, da mora biti z menoj oster ali pa je takšnega značaja. Mogoče je bila to takrat njegova taktična poteza. Naj bo tako ali drugače, razbesnel me je tako, da bi ga najraje vrgel skozi okno. Kasneje, ko sem malce razmišljal, mi je bilo pa všeč, da je bil neposreden, brez kakega pretiranega ovinkarjenja. Sem vsaj vedel, pri čem smo. V tistem trenutku sem se potuhnil, malce kimal, malce navajal nasprotne argumente in pazil, da nisem ničesar obljubil. Ko sem odhajal iz njegove pisarne sem bil vesel, da je bilo konec. Vedel sem, da se z njim kaj veliko verjetno ne bom pogovarjal saj vse stvari kasneje urejam z njegovo podsekretarko.

Emilija je vstala in jaz sem jo premeril od glave do nog. Njeno postavo je izrisala svetloba, ki je prihajala od oddaljenih oken. Občudoval sem jo. Svoj pogled sem počasi in previdno zapeljal po njenih nogah, skozi boke, po nežnem trebuhu do prsi, kjer se je ustavil kot človek, ki od strahu obstoji kot vkopan. Možgani so mi zablokirali, kot računalnik, kadar obdeluje preveliko količino podatkov. Bile so pravilnih oblik, ravno pravšnje velikosti, ravno prav zakrivljene. Bile so ... čudovite.

“Ravno se pogovarjava o tistih...,” so mi skozi ušesa potovale njene besede. Pogled sem umaknil, saj nisem želel, da kdorkoli opazi, kaj se mi podi po možganih. Veljkoslav je rekel nekaj o tem, naj kar nadaljujeva tako, se mi nasmehnil in napisal nekaj na zadnjo stran računa, ki je pozabljeno ležal na mizi. Moji možgani so bili še vedno blokirani. Sedla je nazaj in nadaljevala pogovor. Gledal sem jo v oči in odgovarjal kot, da bi me nosila luna.

Ko sem prišel k sebi, sem se posvetil njenim očem. Gledala me je v oči in sem ter tja umaknila pogled. Jaz sem ga vsakič, ko sem začel razmišljati kaj naj odgovorim. Pogledal sem vstran, da se mi misli niso izgubljale v njenih očeh, zbral misli in povedal, kar sem imel povedati. Pa sem se ponovno izgubil v njenih očeh. Njene oči so nekaj posebnega. So modre.

Ljudje z modrimi očmi so mi nekako neprijetni. Z njimi ni nič narobe. Nasprotno, mnogo mojih prijateljev in prijateljic je modrookih, a vedno, kadar se zazrem v njih oči, se mi dozdeva, da nekaj skrivajo, da nekaj prikrivajo pred menoj. Nikoli jim povsem ne zaupam. Njihov pogled nekaj prikriva in ne vem kaj. Njene oči pa so odkrite. Ko se zazreš v globine, se ti dozdeva, da ti je vse na dlani, da lahko prebereš iz njih vse, kar si želiš, najmanjšo podrobnost, ki bi jo bilo bolje skriti pred svetom. Prevladuje nežna modra barva, ki skupaj s črnino odprtih zenic deluje toplo in vabeče. Ko jo gledaš v oči, gledaš dva modra cvetova. Bleščita se v soncu in se z nebom spajata z neskončnostjo. Nikoli ju ne bi odtrgal; sta prelepa. Pustil bi ju naj razveseljujeta vse tiste ljudi, ki si upajo zazreti se v oči, pogledati globoko v dno duše in prepoznati človeka, ki stoji nasproti. Kdor gleda v oči, je odkrit. Nima ničesar, kar bi moral skrivati, se ničesar ne sramuje in samega sebe jemlje takšnega kot je, z vsemi napakami. Ni mnogo takšnih ljudi. Globoko sem se zazrl v ta dva cvetova in zgodilo se mi je nekaj zelo prijetnega ali pa neprijetnega - odvisno od zornega kota. V teh dveh bisernih cvetovih sem se izgubil in se nisem več našel. Njuna bistrina, nagajivost, zvedavost in nežnost me spremlja vedno in povsod, naj bo to podnevi ali ponoči, tu ali kje drugje. Izgubil sem se in svet se je vrtel okoli mene.

“Tako, sedaj pa moram iti.”
“Jaz tudi, ker moram nekaj... mhm... ah... moram. Da ne pozabim, nekaj morava še razčistiti,” zatikajoče izdavim.
“ Ja, kaj,” me vprašujoče pogleda.
“ Če sem prav razumel, to pomeni tristo petdeset tisoč na številko.”
“Tako ja.”
“Torej lahko mi izdamo 12 številk, pa boste vsako finacirali s tristo petdeset tisoč,” z rahlim smehom povem in pričakujem, da jo bom spravil v zadrego.
“Če boste naredili 12 dobrih številk, jih bomo pa finacirali. Ni problema,” mi hitro odgovori z nasmehom.
Moja namera se ni posrečila.
“O.K. Nič, potem se pa lepo imej,” rečem.
“Ti tudi. Adijo.”
“ Adijo.”
In je šla.

Šel sem domov. Moja glava je bila, kot da bi jo nekdo ugasnil. V njej dolgo ni bilo nič. Vse skrbi, vse veselje, vsa žalost, vse kar me je vsak dan spremljalo, je nekam izginilo. Bilo je, kot da je nekdo izključil moje možgane; moji gibi so bili mehanični. Doma sem sedel v gugalnik, prižgal radio in začel poslušati glasbo. Počasi so se mi pričele vračati misli.
“Kakšna ženska. Kakšna ženska. Kakšna ženska.”

Zavoženo življenje

Sedim v travi. Okoli mene se strumno dvigajo vršaci kamorkoli mi seže pogled. Za menoj je dolga pot, ko sem nekaj ur hodil, da sem pobegnil civilizaciji. Okoli mene ni ničesar, kar bi spominjalo na soljudi. Družbo mi delajo le travne bilke, ki šumijo v vetru. Veter me nežno boža. Sproščeno opazujem ujedo, ki visoko nad menoj opreza za plenom. Sedim v travi in razmišljam. Razmišljam o zavoženem življenju.

Kaj sploh je zavoženo življenje? Primerov je veliko. Eden izmed njih je, da se človek zapije in iz dneva v dan ne živi za drugo, kot za steklenico vina. Zavoženo življenje je, da človek nekega turobnega deževnega dne v neki zakotni ulici vzame svojo poslednjo dozo. A to so dejansko že sklepna dejanja.

Spoznanje, da imaš zavožene življenje, te zadane kot strela z jasnega na nek brezvezni torek, ko imaš slučajno trenutek časa, da možgani tečejo v prostem teku. Takrat, ko najmanj pričakuješ in si na to spoznanje seveda povsem nepripravljen. Nenadoma se zaveš, da ti v življenju manjka veliko stvari, a po drugi strani pa te veliko stvari močno omejuje. In, kar je bistveno, za vse skupaj si sam kriv, ker nikoli nisi hotel nič spremeniti. Tako pogledaš nazaj svoje minulo življenje in ugotoviš, da si bil mnogo, mnogo preresen, da si mnogo premalo se veselil in zabaval, in da je življenje pogosto teklo mimo tebe. Ugotoviš, da si bil vedno preveč navezan na določene ljudi, ki so te hote ali nehote vezali nase in na nek način omejevali. In obenem ugotoviš, da si nikoli nisi upal ničesar spremeniti. Čas je pa tekel in tekel. Sanjaril si o drugačnem življenju, o življenju, polnem ljubezni, sreče. A živel si življenje polno nekakšne omejujoče ljubezni, ki se je že davno izrodila in lažne sreče. Nikoli nisi imel poguma, da bi svoje življenje spremenil.

In tako prideš do prelomnice. Sediš v visokogorski dolini in razmišljaš o tem, da je tvoje življenje še vedno ujeto v stare okvire. In, kar je najbolj žalostno, še vedno si ne upaš spremeniti utečenega življenja. Še vedno nočeš prestopiti praga v drugačno, lepše življenje in še vedno upaš, da se bo to zgodilo samo od sebe. A se ne bo. In kaj ti preostane? Vino? Droga? Depresija?

Ostane ti melanholija.

Življenje je potovanje

Rodimo se. Živimo. Umremo. Jaz, ti, mi vsi. Od rojstva do smrti živimo vsak svoje življenje. Vsak hodi po svoji poti. Nekatere naše poti se križajo. Nekatere so daljše, bolj zavite, druge krajše. Na nekaterih je polno preprek, druge so enostavne kot avtoceste. A vse poti se nekje začnejo in nekje končajo. Ko pridemo na cilj, se naše potovanje zaključi.

Življenje je kot plovba z veliko jadrnico po morju. Pristanišče zapustimo v mirnem morju, kot je mirno in sproščeno otroško življenje. Ko ladja pripluje okoli prvega rta, zapihajo prve sapice in morje se skodra. Gremo v šolo, pridejo prve zadolžitve. Ker nismo vajeni, se nam marsikateri izziv zdi velik in nerešljiv, kot se zdijo neizkušenemu mornarju nepremagljivi prvi večji valovi s katerimi se sreča. Ko se veter krepi, se valovi večajo in večajo se tudi izzivi v življenju. Premagujemo jih z lahkoto, če smo samozavestni, če nas veselijo. Tako kot velika jadrnica viharno morje premaguje, premagujemo vsakodnevne izzive. Vsak dan nas premetava levo, desno, naprej in nazaj. Treščimo ob dno, kot trešči jadrnica v gmoto vode, ko se spusti z vrha vala, se poberemo in nadaljujemo svojo pot. Včasih se zgodi, da jadrnica zarije globoko v vodo in ne pride več iz nje. Takrat se njena plovba konča, tako kot se konča življenje tistih nesrečnikov, ki potujejo z njo. Preostali se pod milim nebom, ob spokojni sapici, poslušajoč žalostno petje zbranega kvarteta, s solzo v očeh poslovimo od popotnika, ki mu v življenju ni bilo dano, da bi pripotoval na svoj cilj. A cilja morda sploh ni. Je le konec poti. Prah si in v prah se povrneš. In za teboj ne ostane veliko. Nekaj zapisov v velikanskih zbirkah podatkov, spomini ljudi, ki si jih poznal in morda še kakšna malenkost. Dlje časa mine manj ljudi ve kdo si bil in kaj si delal.

Vsake toliko časa prideš v življenju do prelomnice. Dogodek, morda le nova številka v letnici. In takrat postaneš, pogledaš nazaj po prehojeni poti in se zazreš v pot, ki je pred teboj. Ta je lahko jasna kot smer jadrnice na jasni dan ali pa meglena, kot jesenska megla, ki te preseneti sredi plovbe. Nenadoma ne vidiš nič. Če je pot naprej jasna, veselo zakoračiš naprej, a če je meglena … Če je meglena, postojiš in se obotavljaš. Ne veš, kaj te čaka, ne vidiš ne cilja ne poti. Izgubiš se. In si izgubljen kot barka brez kompasa. Občepiš na mestu. In čakaš, čakaš…

Trideseta so menda najlepša leta.

Muza s karizmo

Pred davnimi leti sem kosil v eni izmed ljubljanskih restavracij. Bil je turoben dan, oblačen, težak. Dan, za katerega si želiš, da se čim prej konča. Tudi vzrok, zakaj sem bil ravno v tisti restavraciji, ravno takrat, je turoben, kot je bil ta dan. Vendar pa se lahko na takšen dan zgodi tudi kaj zanimivega, kaj nenavadnega, nekaj takšnega, kar si človek zapomni za vse svoje dni.

Sedel sem za mizo, lačen čakal na kosilo in se razgledoval po prostoru. Večina miz je bila zasedenih. Ljudje so kosili. Nič posebnega. Le omizje nasproti mi je pritegnilo pozornost. Tam sta sedeli dve ženski, ena starejša, ki mi je kazala hrbet in ena mlajša, ki sem jo lahko nemoteno opazoval, saj je bila ves čas zelo poglobljena v debato, ki jo je imela s starejšo žensko.

Dolgolasa plavolaska je bila nekaj posebnega in nekaj na njej me je takoj pritegnilo. Imela je okoli dvajset let, lep rahlo okroglast obraz in dve veliki očesi, ki sta sijali kot bisera. Po svoje nič posebnega, a vseeno je bila ena in edinstvena. To kar je na njej izstopalo, ni bila njena zunanjost.

Dekle je bilo nekaj posebnega, ker je izžarevalo nekakšno eleganco, nekakšno magično energijo s katero očara vsakega morebitnega opazovalca. Bila je kot zelene bukev sredi gorskega travnika, ki se skozi leta in leta razvije iz majhne in neugledne šibe v mogočno drevo z očarljivo krošnjo, ki veji v gorski sapi. Bil sem povsem očaran. Bil sem tako očaran, da sem se nabil z neko energijo, ki mi je dala zagon, da sem začel pisati. In sem napisal zgodbo o tem srečanju, ki srečanje sploh ni bilo. Njena čarobnost je bila povod za moje pisanje, ki traja še danes.

Dekleta veliko let nisem srečal, sem jo pa večkrat videl na delovnem mestu, vendar pa me to ni prevzelo, ker sem jo le videl, nisem pa je čutil. Vmes se je prelevila v žensko, ki ima danes nekaj čez trideset let. Pisal sem zgodbe pisal sem spise, pisal sem besedila, a besedila, ki bi bilo povezano z njo, nisem napisal vse do danes.

Ne tako dolgo nazaj sem se udeležil neke prireditve. Na moje presenečenje je na prireditvi sodelovala tudi ona, kot gostja pogovora. Zelo pozorno sem jo opazoval. Zanimalo me je, ali ima v sebi še tisti čar, ki me je tako usodno zadel pred leti. Nisem dolgo čakal, ko sem ga začutil. Še vedno ga ima kljub temu, da je minilo toliko let in kljub temu, da je postala zrela ženska.

Ženska, ki ima v sebi nekaj čarobnega, je nekaj posebnega. Ni vsaka ženska čarobna ženska. Nekatere ženske čar z leti izgubijo. Le redke ga ohranijo. Ona ga je ohranila. In ona je bila muza, ki me je spodbudila k pisanju. Nevede.

Dežuje

Dežuje. Težke dežne kaplje počasi padajo s sivega neba in se ob stiku s tlemi razbijejo na tisoče novih majhnih kapljic, ki poletijo navzgor, nato pa padejo na tla in se združijo z vodo na tleh. Oblaki na nebu so težki, nasičeni s sivino in polni turobnega in mestoma grozečega občutja, ki se preliva z neba proti zemlji in prevzema vsa živa bitja, ki jih lahko doseže. Turobnost se naseli v vse ljudi in vsak poskus iztrgati se tem občutek je že v naprej obsojen na propad, kot je obsojen milni mehurček, ki ga veseli otrok napihne v sončnem poletnem dnevu, da se bo na svoji poti prej ko slej razblinil v nič.

Dežne kaplje poskakujejo po strehi in pri tem ustvarjajo zvok, ki vzbuja še bolj turobne občutke. Na robu se počasi nabira kapljica. Sprva je čisto majhne in le z veliko domišljije jo je mogoče spoznati, a počasi postaja vedno večja in večja, dokler ni količina vode prevelika in se ne odlepi od kovinske podlage in v nekaj trenutkih pade na tla, kjer se izgubi v večnosti.

Na cesti teče promet počasi. Vozila več stojijo, kot se peljejo in vozniki v njih brezizrazno strmijo v vozilo pred seboj. Brisalci ritmično nihajo sem in tja, sem in tja in odstranjujejo dežne kaplje, ki padejo na steklo, kjer se razlijejo v velik madež. Po stranskih steklih kapljice počasi polzijo navzdol. Brez volje, brez ideje. Gredo navzdol preprosto zato, ker jih k temu sili gravitacija. Dežuje.