Poletno jutro

Današnje jutro je bil nekaj posebnega. Zbudili so me zvedavi sončni žarki, ki so trkali na moje veke. Odprl sem veke in zaslepila me je močna bela svetloba. Ko so se mi zenice končno dovolj zaprle, da sem videl kaj več kot le belino, me je presenetil čudovit dan, ki je bil na oni strani stekla. Takoj sem odprl okno in z vsemi pljuči zajel svež spomladanski zrak. Njegova ostrina mi je segla v vsak pljučni mešiček in občutek je bil nekaj izrednega.

Nabit z energijo sem se skobacal iz postelje in ob poslušanju žgolenja ptic na bližnjem drevesu sem se odpravil v kopalnico. Pogledal sem v ogledalo in presenečeno uzrl mladega moškega, ki me je gledal z velikim optimizmom v očeh. Dvignil sem spodnjo ustnico tako, da je prekrila zgornjo. Obraza v ogledalu je postal neizmerno smešen in sem se od srca nasmejal.

Odprl sem ventil pipe in pritekla je kristalno čista studenčnica. Z rokami sem jo ujel v dlaneh in opazoval, kako valovi. Kot gorsko jezero v lahnem vetriču se je ta kristalna tekočina lesketala v mojih rokah. Počasi sem razprl dlani in voda je mirno tekla dalje. Ponovno sem sklenil dlani, počakal, da so se napolnile z vodo in jih ponesel proti obrazu. Voda me je dobro osvežila.

Vrnil sem se v spalnico. Zastrmel sem se skozi okno in opazoval, kako travne bilke valovijo v lahnem vetriču poletja. Kmet še ni pokosil trave in zelene trave so bile prepredene z različnimi cvetočimi rastlinami: kadulje, ivanjščice, grinti. Vse to se je prelivalo v živo impresionistično sliko.

Preoblekel sem se in se odpravil po stopnicah v kuhinjo. Skuhal sem si pravo Kneipp belo kavo z veliko mleka. Pograbil sem časnik, ki je ležal na mizi in se odpravil na vrt. Časnik sem odložil na mizo in se razgledal po vrtu. Bilo je pravo sveže poletno jutro, nasičeno z različnimi opojnimi vonjavami. V zraku je bila neke vrste spokojnost, ki so jo popestrili zvoki letečih žuželk, ki so švigale sem in tja po svojih jutranjih opravkih. Rahli vetrc mi je mršil lase. Počasi sem vdihnil, da mi je sveži zrak napolnil pljuča.

Usedel sem se na klop in k obrazu približal skodelico s kavo. Njene vonjave so me opajale in napovedovale bogato aromo tekočine. Počasi sem jo srknil in jo zadržal v ustih. Žlahtna aroma je zajela vse brbončice. Občutek sem še podaljšal, tako, da sem kavo zadržal v ustih. Nekaj časa sem strmel v bližnji cvetoči rožni grm, preden sem prijetno tekočino spustil proti želodcu.

V bližnjem grmičevju je začel kos peti svojo melodijo. Bila je vesela in optimistična in prava simfonija za ušesa, ki se je zlivala z brnenjem žuželk. Počasi sem pogled dvignil in zagledal sinje modro nebo, ki se mi je smejalo.

Pomislil sem: "Kako je življenje lepo!"

Dravski most

Danes sem brkljal med starimi skladbami. In sem našel Dravski most od Nece Falk. Gre za pesem, ki je kratka zgodbica. Razočarana ženska, ki v trenutku besa naredi neumnost. Konec je pričakovan.

Besedilo je brez okraskov brez čustev. Zgolj zapis. A zapis postane čustven, ko Neca zapoje.



Neca Falk: Dravski most

Obljubljal je, da me bo vzel
in graditi dom začel,
ki pomenil bo prostost
in bo trden kot dravski most.

Prosila sem, naj gre z menoj,
pa čeprav samo še nocoj,
tam na mostu je priznal,
da je drugi ljubezen dal.

Ne vem kaj mi je, takrat bilo,
ko sem ga prijela za roko,
zaklical je še na pomoč
in izginil v temno noč.

Naslednje jutro so prišli
in ljudje in orožniki,
odpeljali so me tja,
kjer izgubila sem moža.

Net generacija - izgubljena generacija?

Kdo so net generacija, so se na odprtju razstave net generacije spraševali Mojca, Tomi in Vasja. Ugotovili so, da to oni pač niso. Res je. Vsi trije so prestari, da bi sodili v net generacijo. In kdo so potem net generacija.

Net generacija so tisti ljudje, ki so se srečali z internetom v svojem otroštvu, takrat, ko človek začne namensko spoznavati tehnologijo okoli sebe in ta začne nanj in njegov razvoj močno vplivati. Zase lahko rečem, da sodim v računalniško generacijo, saj sem se tam okoli 8 leta starosti začel spoznavati z računalniki. Internet se je pri nas začel aktivno širiti okoli leta 1996, široko razširjen pa je postal šele po letu 2000. Sklepamo lahko, da se je net generacija začela pojavljati okoli leta 2000 in da so najstarejši pripadniki net generacije stari okoli 15 let. So torej v puberteti in najbolj dovzetni za vplive dejavnikov, ki niso domača vzgoja. Obenem pa so tudi najbolj uporni. Da pa so zadeve še bolj zapletene, pa nimajo angela varuha v obliki staršev, saj ti ne poznajo dovolj interneta, ker se z njim v otroštvu niso srečevali. Pa tudi niso računalniška generacija, saj ima ta šele v zadnjih nekaj letih prve otroke, ki bi vsaj malo poznala nevarnosti uporabe te sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije.

In kdo jim lahko pomaga, če ne starši? Odgovor na to vprašanje je zelo zahteven. Lahko bi rekli, da vsi. S tem, da jim ves čas na vseh koncih in krajih (v šoli, doma, na televiziji, na internetu), po malem in na prijazen ter zanimiv način posredujemo informacije, ki jih potrebujejo. Seveda pa tu nastane problem, ker so precej neosveščeni ravno tisti, ki bi te informacije lahko in morali posredovati.

Na srečo je kar nekaj organizacij, ki skrbijo za osveščanje. To prednost pa net generacija ima pred računalniško generacijo. Nam ni mogel pomagati nihče. Z vsemi težavami in nevarnostmi uporabe računalnikov (predvsem računalniških igric) smo se morali spopadati sami. Kajti mi smo bili tisti, ki smo poznali in obvladali računalnike. Za starejše je bilo to deveto čudo.

Glede na to, da je veliko predstavnikov računalniške generacije, ki se zaveda nevarnosti interneta in sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij, se po mojem mnenju ni bati, da bi bila net generacija izgubljena generacija.

Čajčkanje v kavarni: Mojčina zgodba ali ljubezen je kakor roža

Pitje pravih čajev je svojevrsten obred. Seveda tu ne mislim na industrijske čaje v filter vrečkah, temveč takšne, ki so v razsutem stanju. Mestna kavarna takšen obred spodbuja, saj gostu priskrbi vse potrebne sestavine, da lahko izvede obred pitja čaja. Natakar prinese na majhnem pladnju lonček z vročo vodo, ki je že ohlajena na ustrezno temperaturo, vrček mleka, če ga stranka želi in majhno posodico s čajem. Slika bi bila povsem popolna, če ne bi bila priložena posodica s sladkorjem. Sladkor v pravi čaj ne sodi, saj povsem pokvari njegov okus.

Obred pitja čaja začnemo z vdihom vonja, ki ga imajo suhi lističi čaja. Le ta nakazuje okus in vonj čaja. Vendar pa ni povsem enak. Nato čajne lističe namočimo v vročo vodo. Medtem ko se odmakajo, je idealni čas, da se začne pogovor tega večera. Vmes pa je zanimivo spoznavati vonjave nastajajočega čaja.

Ta večer je nasproti mene sedela plavolaska. Po ramenih so se ji vsipali kot zrelo žito rumeni lasje, na obrazu, kjer so kraljevale čudovite modre oči, pa ni bilo razbrati veselja ne sreče. Njene oči so kazale zagrenjenost in so bile, kljub draguljski lepoti, brez leska. Otopele, razočarane. Nasmešek na njenem obrazu je bil dobro zaigran in le tisti, ki je vešč pozornega opazovanja, opazi, da je trpek, kot je trpka tepka, ki raste na sosedovem travniku. Mojca, tako ji je ime, je globoko zavzdihnila, odprla pokrovček lončka in vdihnila aromatične vonjave. Ta večer je izbrala blagi zeleni čaj, medtem ko sem se sam odločil za bolj izrazit črni čaj. Pokrovček je zaprla, saj se čaj še ni odmakal tistih »predpisanih« tri do pet minut.

Pogledal sem jo v njene zagrenjene oči in jo vprašal, kaj jo muči. Kislo se je nasmehnila in odvrnila, da je vse tako kot mora biti. Seveda ji nisem verjel, ker, če je človek zadovoljen, se mu to vidi na obrazu, ki je vesel in sproščen in ne zagrenjen ter napet, kot je bil Mojčin. Na glas sem podvomil v iskrenost njenega odgovora in z globokim vzdihom, ki je prišel iz dna duše, mi je začela pripovedovati svojo zgodbo.

Ko se čaj odmoči, po treh do petih minutah, ga odlijemo v skodelico. Ta naj bo keramična. Po želji lahko dodamo mleko, ki se bo vrtinčilo v čaju. Le ta bo postal mešanica različnih vzorcev, ki se bodo le počasi razblinili, če ne bomo vmes posegli z žličko. Dodano mleko naredi okus bolj mehak. V večernem času to ustreza, saj premočan okus v nas močno zareže, medtem ko je v dopoldanskem in jutranjem času bolje piti čaj brez mleka.

Mojca je nesrečno dekle. Življenje ji ni prizanašalo, saj je že zgodaj izgubila oba starša. Ko je bila stara 17 let, sta umrla v prometni nesreči. Nista ji veliko zapustila, saj so živeli skromno in v najetem stanovanju. Nenadoma se je znašla sama na tem svetu zgolj s skromno pokojnino, ki ji je pripadala po starših. Ni vedela ne kod ne kam. Na srečo ji je takrat ob strani stal njen fant, ki ji je pomagal prebroditi težke trenutke. Zaradi tega ga je še bolj ljubila. Ker si ni mogla več privoščiti stanovanja, v katerem je živela s starši, pa tudi v njem ni mogla več živeti, ker je zaradi spominov le jokala, se je preselila k fantu. Življenje je šlo dalje, fanta je ljubila in fant je ljubil njo. Leta so minevala, končala je srednjo šolo in se vpisala na faks. Njen fant je delal pri nekem vodovodnem inštalaterju in skupaj sta lepo živela. Denarja nista imela veliko a dovolj, da sta živela solidno in da sta kdaj pa kdaj tudi kam šla. In kadar jo je fant peljal na izlet, v kino ali na večerjo, ji je srce zaigralo melodijo ljubezni.

Ko je Mojca dopolnila 24 let, je začela razmišljati o prihodnosti. Tedaj pa je ugotovila, da z njeno sedanjostjo ni vse tako kot bi moralo biti. V zadnjih letih jo je njen fant vedno redkeje peljal na lepše. Odhajal je zgodaj, prihajal domov na kosilo in se nato zopet vračal na delo. Zvečer pa ga velikokrat ni bilo doma. Še posebej ob sobotah, ko je redno zahajal v lokale s prijatelji. Mojca mu je kuhala kosilo in prala cunje ter skrbela zanj. A on ji je le prinašal denar. Zavedla se je, da je ljubezen med njima postala rutina. Zato se je odločila, da bo v njuno zvezo skušala popestriti. Začela je z raznimi drobnimi zadevami a se niso obnesle. Kupila je vstopnice za gledališče, a fant se je v zadnjem trenutku premisli. Predlagala je več izletov, a šla nista na nobenega.

Začela je sumiti, da ima fant drugo dekle, zato je neke sobote predlagala, da se mu pridruži pri njegovem druženju s prijatelji. Na njeno presenečenje ni ugovarjal. In tako je začela z njim zahajati v lokale. V fantovo družbo se nikoli ni povsem vklopila in tudi družba je ni nikoli povsem sprejela. In kar jo je najbolj bolelo, fant ji v družbi ni nikoli izkazal ljubezni. Nekega večera, ko je popila ravno dovolj tekil, ji je prekipelo in mu je v pričo vseh zagrozila, da ga bo zapustila, če ji ne bo izkazoval več ljubezni. Na njeno veliko presenečenje ji je hladno odgovoril, da lahko kar odide, le ključ od stanovanja naj mu pusti. Planila je v solze in odhitela domov.

Fantova izjava jo je zelo potrla. Dolgo je razmišljala kaj naj stori, saj je očitno ljubezen že davno ugasnila. Razmišljala je, ali bi ga res zapustila in se odselila ali pa ostala z njim. Odločila se je za slednjo možnost in danes živi z njim zgolj iz navade. Ljubezni med njima že dolgo ni več.

Kljub temu, da se čaj pije počasi in z užitkom, vedno prehitro poide. A za njim ostane v ustih prijeten okus, glava pa postane bolj trezna in voljna razmišljanja. S tem se obred pitja čaja zaključi in natakar odnese pladenj s prazno skodelico, lončkom in vrčkom.

Mojčina zgodba po mojem mnenju predstavlja dve tipični napaki, ki jih ljudje zagrešimo. Kot najprej ne poskrbimo, da se ljubezen razvija dalje, temveč jo pogosto pustimo, da zamre. Potem pa se nekega lepega dne, ko v parku opazujemo sveže zaljubljence, kako izvajajo svoje rituale zaljubljenosti, zavemo, da je ljubezen umrla. Ali še huje, da smo ljubezen ubili, ker nismo zanjo skrbeli. Ljubezen je namreč kakor roža. Če jo zalivamo, gnojimo in negujemo, bo rasla in se razvijala, če jo zanemarimo, pa se bo počasi posušila in propadla. Druga napaka, ki jo delamo, pa je, da, ko do tega pride, ne naredimo koraka naprej, temveč vztrajamo v nesmiselnem skupnem življenju. Zgolj iz navade in iz strahu pred spremembami. Čas pa teče, leta minevajo. Nekega dne, v jeseni življenja, pa se zavemo, da je bilo naše življenje prazno. In tega ne moremo več spremeniti.

Ljubezen je kakor roža. Če jo negujemo, bo rasla in se razvijala, če jo zanemarimo, se bo posušila in odmrla.

Čajčkanje v kavarni: Janina zgodba ali ljubezen ne trpi ne preteklosti, ne prihodnosti

Ponudba čajev v mestni kavarni je velika. Izbirati je mogoče med cejlonskimi, kitajskimi in japonskimi čaji. Nekateri so v filter vrečkah, drugi v razsutem stanju. Vsekakor so slednji mnogo boljšega okusa. Poleg tega pa je njihova priprava mnogo bolj zabavna. Lističi plavajo v vodi in lahko se naslajaš nad različnimi oblikami lističev, ki so različno zdrobljeni. Lističi se namreč namočijo in povrnejo v prvotno obliko.

Tako sem občudoval odcejene lističe, nasproti mene pa je sedelo čedno črnolaso dekle, naj ji bo ime Jana. Lasje so ji padali po ramenih in v njenih sivih očeh je bilo nekaj nenavadnega, nekaj, kar me je motilo. Njen pogled je skrival nekakšno razočaranje in ukazovalnost obenem.

Ura je bila kasna in iz radovednosti sem povprašal ali je morda njen fant ne pogreša. Zabodeno me je pogledala in imel sem občutek, kot da me hoče vprašati ali nimam nekakšnih čudnih predstav o odnosih med moškimi in ženskami. Pojasnim svoje vprašanje, češ, da me samo zanima, ker je pogosto takole zvečer v moški družbi, vendar ne s svojim fantom. Gledala me je malo manj zabodeno in pojasnila, da pač potrebuje svojo svobodo in, da sta s fantom tako pač dogovorjena. Ker me odgovor ni povsem zadovoljil, sem malce zlobno vprašal, ali bi svojega fanta takole pustila s prijateljicami.

Odgovor, ki sem ga dobil, me je presenetil. Ne toliko sam odgovor, kot način, kako mi je odgovorila. Počutil sem se, kot da bi me mahnila s ponvijo za peko palačink. Z zaničevanjem, robustnostjo in grožnjo je izstrelila iz sebe: »Ne nikoli, če bi kdaj poskusil kaj takega, bi ga ubila.« Njen odgovor je prišel z dna srca, zato ne dvomim v njene besede.

In zakaj tako misli? Vprašal sem jo. In povedala mi je svojo zgodbo.

Jana je inteligentna, ima postavo manekenke in je zelo samozavestna. Pred leti se je zaljubila v fanta, Nikolaja, ki ga je srečala po naključju na rojstnodnevni zabavi dobre prijateljice. Bila je ljubezen na prvi pogled, ki se je razvila v dolgotrajnejšo ljubezen trajajočo pet dolgih let. V začetku je bilo vse lepo. Skupaj sta hodila v kino, gledališče, na večerje in dolge sprehode. Jana ga je ljubila z vsem srcem in sanjala o srečni skupni prihodnosti. Minilo je leto dni in Jana ni bila nič manj zaljubljena. A njeni prijatelji in prijateljice so začeli opažati spremembe.

Jana in Nikolaj sta bila vedno manj v družbi. Družbe sta se izogibala in postajala vedno večja samotarja. Jana je očitke zavračala, vendar pa so prijateljice le nejeverno zmajevale z glavo. Minilo je še leto dni in razmere so se še bolj poslabšale.

Jana je bila vedno pogosteje sama doma. Nikolaj je imel skoraj vsak večer opravke in vračal se je pozno, ko je Jana že spala. A Jani se to ni zdelo sumljivo. Veselo je prala in likala Nikolajeva oblačila in skrbela, da je bil skupni hladilnik ves čas poln. Čas je mineval in vedno bolj je hrepenela po Nikolajevi ljubezni, a ta je bila iz dneva v dan skromnejša.

Nekega dne so prijateljice Jano prepričale, da se jim je po dolgem času pridružila pri praznovanju rojstnega dne. Nikolaju je povedala, da gre zvečer na zabavo in on je le nekaj zagodrnjal. Zabava se je zavlekla do zgodnjih jutranjih ur.

Jana je prišla domov. Grdogledi Nikolaj jo je buden čakal. Pozdravila ga je in takrat je iznenada priletelo. Dobila je močan udarec. Opotekla se je in padla po tleh. V joku je vprašala, zakaj, a v odgovor je dobila le pošteno brco. Do jutra je ležala skrčena na tleh v bolečini. Bolelo jo je telo in bolelo jo je srce, saj ni razumela ne dojela, kaj se je zgodilo.

Po tem dogodku, ni več šla v družbo. Tudi prijateljic se je izogibala. Od doma je šla le v službo in po najbolj nujnih opravkih. Tako je minilo še debelo leto. Nato pa je Jana spoznala, da ji Nikolaj že leta ne vrača ljubezni. Začelo jo je zanimati kam odhaja vsak večer in odločila se je, da mu bo sledila. Kar je ugotovila, jo je pretreslo. Nikolaj jo je varal. V joku je prišla domov, pobrala svoje stvari in se vrnila k svojim staršem. Nikolaja ni videla nikoli več.

Leto dni je potrebovala, da se je psihično pobrala in da je spet normalno zaživela. To je bilo težko leto. Na koncu si je obljubila, da je nikoli ne bo več noben moški izkoriščal ali teroriziral.

Minilo je še leto dni in prijateljica ji je predstavila prijetnega fanta Davida. David je prijazen človek, ki ne bi nikomur storil žalega. Jana se je vanj zaljubila in David vanjo. Posvečal ji je mnogo več pozornosti in nežnosti kot Nikolaj kadarkoli, a Jana se je odpirala le počasi. Bil je vztrajen in začela sta hoditi.

Od tega je minilo že kar nekaj let in Jana ga še vedno ljubi, David pa še vedno ljubi Jano. Njuna zveza je uspešna, čeprav napredujeta počasi. Jana je še vedno polna nezaupanja in Davida ima na kratki vrvici. Zvečer ga pušča doma, medtem ko se ona dobiva na pijači s prijateljicami in prijatelji. On to prenaša, ker Jano neizmerno ljubi. A postavlja se vprašanje, koliko časa bo še lahko živel tako? Ga ne bo Jana nekega dne udarila, ko ji nekaj ne bo prav, tako kot je Nikolaj udaril Jano?

Pravi čaj vedno poskrbi, da imam na poti domov bistre misli, čeprav je ura že preko polnoči. Največkrat je to čas, ko razmišljam o minulem večeru. Tako sem razmišljal tudi o Janini zgodbi. Jana je zaradi svoje ljubezni močno trpela in to je v njeno srce zarezalo globoke rane. A sedaj zaradi tega ne more več ljubiti svobodno. Ves čas jo prežema strah, da se bo njena zveza izrodila. In to jo vodi v propad. Upam, da ji ga bo sčasoma uspelo premagati in bo svojemu Davidu zaupala z vsem srcem. Sta namreč lep par. V najširšem pomenu besede.

Ljubezen je edina strast, ki ne trpi ne preteklosti ne prihodnosti.