Na obali tišine

Sedela sta na skali. Sonce je tonilo v morje, pod njima se je penila voda. Vsak val, ki je prišel, ju je objel s šumenjem penjenja. Držala sta se za roke. Nežno. Valovi so prihajali v ritmu njenega diha. 

“Včasih preveč razmišljaš,” je rekla tiho. 

Ni se branil – zavedal se je, da ima prav.

“Če bi se lahko naučil samo poslušati morje brez potrebe, da ga razumeš,” je nadaljevala, “bi spoznal, da v resnici govori o tebi.”

Obrnila se je, in ga pogledala z rahlim nasmehom, ki ni zahteval ničesar. Takrat je začutil, da je v njenem miru našel nekaj, česar ni iskal - partnerico.