Sanjski poljub spoznanja

»Končali smo,« se je zaslišalo v Andrejevi slušalki, ko je končno prišel do klopi v zaodrju. Preko petdeset nastopajočih se je ob koncu poslovilo od gledalcev in so se sedaj morali prebiti skozi dolg hodnik, napolnjen s številnimi rekviziti. Iz ušesa si je odstranil slušalko, po kateri je njega in sovoditeljico Rebeko usmerjal režiser skozi triurno sago prireditve, ki je imela le ohlapen scenarij in zahtevala veliko voditeljske improvizacije.

Rebeka mu je sledila. Čeprav je bila visoka, dolgolasa in vedno elegantna ženska, pa ni mogla skriti izmučenosti. Ko je sedla na klop, je imela noge razkoračene, pogled pa usmerjen v tla. Slušalka kožne barve ji je visela preko ramena in kazila podobo elegantne večerne obleke.
»Nikoli več nočem delati s tako veliko improvizacije in tako malo scenarija,« je dejala z utrujenim glasom.
Odvezal si je kravato in jo spravil v žep suknjiča. Iz drugega žepa je vzel bel papirnati robec in si obrisal potno čelo.
»Tole je bilo zelo naporno.«
»Zelo naporno,« je počasi ponovila za njim.
Minilo je nekaj trenutkov tišine.
»A sva speljala. Z le nekaj spodrsljaji. Če le ne bi vmes odpovedal teleprompter. Nisem in nisem našel prave kartice. Če me ne bi ti rešila, bi bilo vse skupaj precej čudno videti.«
»Zato me pa imaš.«

Zbrala je toliko energije, da ga je pogledala v oči in na obrazu izrisala hudomušen nasmešek, ki pa je hitro uplahnil. Nasmeh ji je vrnil. Roko ji je nežno položil preko ramena v nekakšen pol objem in jo počasi poljubil na lice. Na ustnicah je začutil puder. Všeč ji je bilo, kar je naredil.

Skozi prehod na oder se je slišal hrup iz dvorane in videl se je zatemnjen oder. Pogledal je za nastopajočimi, ki so se še vedno počasi premikali proti izhodu iz zaodrja. Pomislil je, da se jim verjetno mudi na zabavo, ki jo je pripravil organizator prireditve za nastopajoče in povabljene. Njemu se ni mudilo. Želel si je hladnega tuša.

»Komaj čakam, da stopim pod hladen tuš in sperem ves pot ter se vsaj malo osvežim.«
»Tudi jaz.«
Gledala je za odhajajočimi nastopajočimi.
»Bo še kar dolgo trajalo. Poglej, kako počasi se premikajo. Kot da bi bili polži«
»Polži?«
»Ja, počasni so kot polži.«
»Hm.«
Nekaj trenutkov je zamišljeno gledal gnečo ljudi. Trudil se je, da bi si o tem ustvaril kakšno mnenje, pa so se možgani uprli vsakršnemu miselnemu naporu.

Nekaj časa sta sedela v tišini in družno zrla v tla.

»Zakaj me nisi poljubil,« je vprašala Rebeka.
»Prosim?«
Presenečeno jo je pogledal.
»Zakaj me nisi poljubil na stopnicah?«

Nekje na sredi prireditve, med dvema nastopoma glasbenikov, je bil prizor, kjer se je moral Andrej Rebeki odkupiti z besedami, o tem, zakaj jo ljubi. To si je zamislil scenarist, ki je spisal skromni scenarij. Po scenariju je Andrej prizadel Rebeko, ker se ni uprl zapeljevanju pevke Brigite, ki se mu je vrgla okoli vratu in ga strastno poljubila, preden je zapustila oder. Rebeka je jezno odvihrala z odra, Andrej pa je nato moral naslednjo točko napovedati sam. Po nastopu naslednje glasbene skupine ga je Rebeka čakala na stopnišču v ozadju, ki je bilo del odrske scene. Andrej je prišel k njej in ji dejal: 'Ljuba Rebeka. Ti si ljubezen mojega življenja. Ko se zagledam v tvoje biserno sive oči, v njih vidim, kako gori plamen najine ljubezni, vidim, kako živim s teboj do konca najinih dni, vidim, kako me imaš rada in vidim, da te ljubim iz vsega svojega srca.' Na tem mestu bi moral slediti dolg poljub. Andrej se je Rebeki počasi približal z ustnicami. Rebeka je v pričakovanju poljuba zaprla oči in kamera se je povsem osredotočila na njune ustnice. A tik preden bi se morale združiti, se je Andrej sunkovito odmaknil, vstal in se med branjem besedila s teleprompterja spuščal po stopnicah proti sprednjemu delu odra. Rebeka je presenečeno obsedela na stopnicah z neumnim izrazom na obrazu, saj jo je dejanje povsem presenetilo. Šok je trajal toliko časa, da je skoraj zamudila svoj del pripravljenega besedila. V slušalki je slišala režiserja Marjana, ki je govoril 'super, briljantno, fenomenalno.'

»V tistem trenutku se mi je zdelo, da bo bolje, če te ne poljubim.«
»Na generalki si me poljubil.«
»Na generalki sem te poljubil,« je počasi ponovil.
»A veš, kako neumno sem se počutila? V meni si zakuril ogenj z lepimi besedami, ki ga nisi pogasil.«

Na hitro jo je poljubil. Želel jo je poljubiti strastno, a je bil preprosto preutrujen za strast in poljub je bil enostaven cmok. Presenečeno ga je gledala.

»To bo to,« je dejal in se je naslonil na steno, ki je služila kot naslon za klop. »Čisto preveč sem utrujen za kaj več. Upam, da si sedaj pogašena in zadovoljna.«
»Za zdaj bo moralo biti,« je nepotešeno dejala in nadaljevala: »v hotelu bova pa nadaljevala.«
Namenila mu je zvedav, nekoliko hudomušen pogled, prejela pa je zaboden pogled.
»A ti to resno? Toliko sem crknjen, da poleg tuša vidim samo še posteljo. Vmes morava pa še na zabavo, ki mi je sicer čisto odveč.«
»Jaz sem pa mislila, da boš še za malo posteljne zabave. Sem prišla na novo idejo, kaj bi lahko počela.«
Nejeverno jo je pogledal.
»Če te prav razumem, si še vedno tako polna energije, da ti po glavi rojijo misli o seksu?«
Zasmejala se je.
»Seveda, a priznam, da sem tudi jaz tako izmučena danes, da kaj drugega, kot spanje res ne pride v poštev.«
»Sem že mislil, da se ti je zmešalo.«

Gruča odhajajočih nastopajočih se je nekoliko razprla, ko se je skoznjo prebijala Katarina, režiserjeva desna roka v zaodrju. Videti je bilo, da se ji zelo mudi.

»Andrej, Rebeka,« je zakričala, da bi pritegnila pozornost in pomahala. Delovalo je, ker sta jo oba pogledala.
»Hitro, hitro nazaj na oder,« ju je začela priganjati.
»Prosim? Kako to misliš.«
»Dajta si hitro slušalki nazaj v ušesa!«

Andrej in Rebeka sta si vstavila slušalki in zaslišala Marjana.
»Gremo hitro na oder. Počakajta pred odrom, da vaju bomo osvetlili. Vama povem, kdaj stopita na oder.«
Nekoliko negotovo sta se odpravila proti odru. Tesno jima je sledila Katarina. Ko so prišli do odra, so se ustavili. Slišati je bilo ritmično ploskanje, ki je zvenelo, kot da je publika v transu. Rebeka in Andrej sta se presenečeno spogledala.
»A drugi nastopajoči tudi pridejo,« je vprašal Andrej.
»Ne, samo vidva,« se je zaslišalo v ušesu.
Nejeverno sta se spogledala.
»Ali bova ozvočena,« je vprašala Rebeka.«
»Ne.«

Prižgala se je odrska luč, ki je osvetlila mesto, kjer je bil vstop na oder. Publika je bučno ploskala v ritmu in glasno ponavljala »Andrej, Rebeka, Andrej, Rebeka, Andrej, Rebeka...« V dvorani je bilo še vedno skoraj pet tisoč ljudi, ki so si prireditev ogledali v živo in le peščica je že odšla proti domu. Čeprav se je televizijski prenos zaključil pred nekaj minutami, pa so se vse kamere obrnile proti osvetljeni točki na odru.

»Pojdita na sredino odra,« so se slišala navodila režiserja.

Držeč se za roke sta stopila na osvetljeno mesto in se z dolgimi in hitrimi koraki odpravila proti sredini sprednjega dela odra. Luč jima je sledila. Ko ju je množica zagledala, je bilo kot da je padla iz transa in ritmično ploskanje se je spremenilo v neurejeno bučanje deset tisoč dlani, ki so udarjale skupaj. Ploskanje se je prepletalo s številnimi vzkliki »bravo!« Publika je bila na nogah, odkar so nastopajoči po skupinskem poklonu zapustili oder.

»Ne morem verjeti« je rekel nejeverno. Zaradi hrupa ni bil prepričan, ali ga je Rebeka slišala, začutil pa je, da se je njen prijem v roki okrepil. Pomislil je, da je tudi ona presenečena in, tako kot on, ne ve, kaj naj naredi, kako naj se vede. Skupaj sta nejeverno zrla v publiko. Prižgale so se luči nad odrom in ga osvetlile v celoti.
»Priklonita se,« se je zaslišalo v slušalki.
Na obrazu sta oblikovala nasmešek in se globoko priklonila publiki. Ko sta se zravnala, sta s pogledom premerila celotno dvorano od skrajno levega dela do skrajno desnega dela.

Andrej je obšlo spoznanje, da se jima je zgodilo nekaj fantastičnega, nekaj neponovljivega. Začutil je neke vrste metuljčke v želodcu, ki so bili prav takšni, kot so bili, ko je spoznal, da ljubi Rebeko. Začutil je pozitivno energijo množice v dvorani, ki je slavila njun nastop. Še enkrat se je priklonil in Rebeka mu je sledila.

Rebeki se je po licu zapeljala solza sreče. Nikoli v življenju si ni predstavljala, da ji bo uspelo to, kar ji je uspelo danes. Da bo na odru tako očarala nekaj tisoč ljudi, da ji bodo ploskali še dolgo po koncu nastopa. Uživala je v glasnem aplavzu. Začutila je, da ji Andrej dviguje roko, s katero ga je držala. Sledila mu je in dvignila tudi desno roko ter pomahala publiki. Enako je storil Andrej. Glasno sta rekla »hvala.« Nihče ju ni slišal, a so gledalci zahvalo prebrali z ustnic. Spustila sta roke in še naprej z nasmeškom na obrazu opazovala publiko, ter vsake toliko časa ponovila zahvalo.

Minilo je nekaj časa, težko reči koliko zaradi brezčasnosti trenutka, in Rebeki se je zazdelo, da je nekje v daljavi med publiko zaslišala besedo »poljub.« Sprva čisto tiho, osamljeno, nato pa se je beseda začela krepiti, dokler ni prerasla v vihar, ki je zajel dvorano.

»Poljub, poljub, poljub, poljub,...«

Andrej ni mogel verjeti svojim ušesom. Cela dvorana je želela njun poljub, poljub, ki ga nista izvedla, ko bi ga morala. Zaradi manjkajočega poljuba so bili gledalci nepotešeni in so zahtevali potešitev. Zahtevali so zaključek kratke ljubezenske zgodbe, ki se je odvila na odru pred dobro uro in ni doživela epiloga.

»Dajta se poljubiti,« je zaškrtalo v ušesih, »malo počakajta še, da pripravimo.«
Andrej in Rebeka nista niti pomislila, da bo ugovarjala. Navdušenost množice ju je tako prevzela, da sta izgubila občutek za resničnost. Zanju je bilo vse skupaj na nek način nadrealistično, sanjsko.

Luči v dvorani in na odru so se ugasnile. Prižgala se je luč, ki je osvetlila le Andreja in Rebeko. Iz dvorane se jima je približala kamera na žerjavu in na velikih zaslonih na levi in desni strani odra se je prikazala njuna slika. Publika v dvorani je počasi utihnila in zavladala je tišina.

»Mi smo pripravljeni,« so se zaslišale Marjanove besede.

Andrej je pogledal Rebeko. Osvetljena od močne luči je stala pred njim v lepi dolgi belo modri večerni obleki z globokim izrezom in razgaljenimi rameni. Njeni dolgi plavi lasje so se ji sipali po ramenih in imela je pogled majhne deklice, ki so se ji uresničile sanje. Počutil se je kot princ, ki je našel svojo princesko, ki jo mora le še poljubiti in bo vedno njen. Počasi se ji je približal, zadržal sapo in se nežno dotaknil njenih ustnic. Zaprl je oči, zaprla je oči.

Rebeka je pogledala Andreja. Razrahljan ovratnik in manjkajoča kravata sta se podala k njegovi podobi, kot ga je poznala. Zaljubljeno jo je gledal in v njegovih očeh je videla plamen ljubezni. Ko se ji je počasi približeval s svojimi polnimi ustnicami je začutila, da je srečna, ker so se ji izpolnile sanje. Bila je princeska, ki je našla svojega princa. Ko se je nežno dotaknil ustnic, je zaprla oči. Zaprl je oči.

Publika je ponorela. Divje ploskanje, žvižganje in vzklikanje je preplavilo dvorano.
»Fenomenalno, perfektno, odlično,« je mrmral in si z roko gladil sivo brado režiser Marjan.

Andrej in Rebeka pa sta bila potopljena v svoj poljub. Nista se zavedala okolice, čutila sta le drug drugega. Tako Andrej kot Rebeka sta v tistem trenutku spoznala, da sta našla partnerja, s katerim bosta v dobrem in slabem in bosta skupaj premagala vse prepreke, s katerimi se bosta v življenju še srečala.

Oba sta imela občutek, da se je poljub vlekel neskončno dolgo. Počasi so se njune ustnice razdružile. Nekaj časa sta se gledala v oči. V tem trenutku si nista imela ničesar povedati. Vse je bilo kristalno jasno. Zaljubljeno sta se nasmehnila drug drugemu, preden sta pogled ponovno namenila publiki, se še zadnjič priklonila, z nasmeškom na obrazu pomahala v slovo in se odpravila z odra. Luč ju je spremljala do izhoda, nato pa počasi ugasnila. Oder je zavila tema. Ploskanje je zamrlo in dvorano je napolnilo čebljanje odhajajočih gledalcev.