 |
| Nathalia Suellen: Nocturna |
V prsih mi je bilo tesno. Vsake toliko časa me je zajela groza. Potil sem se in potne kapljice na čelu so me ščemele. Nisem imel niti toliko volje, da bi jih obrisal. Tesnoba se je družila z občutkom strahu. Ponovno sem se znašel v koktajlu tesnobe in strahu, ki me je spremljal zadnjih nekaj noči. Svoj piskrček je pristavila še neprespanost. Bila je posledica številnih noči zadnjih mesecev, ko mi ni in ni uspelo pasti v prijeten in sproščujoč spanec, da bi si okrepil telo in duha ter pregnal slabe misli. Teh se je nabralo preveč in njihovo breme sem le še stežka prenašal. Vsak dan težje. Čutil sem, da dolgo ne bom več zdržal tega divjega vrtenja v spirali strahu, tesnobe in brezupnosti. Tako sem si želel, da bi bilo vse drugače, da bi bil kot tisti moj prijatelj, ki sem ga tako občudoval.
Njegovo življenje je bilo kot cvetoča pomlad, polna pisanega cvetja in žvrgolenja ptic. Sreča in zadovoljstvo sta ga spremljala na vsakem koraku. Imel je starše, ki so ga vse življenje spodbujali, da bi dosegel čim več, tako materialno kot tudi duhovno. In mu je uspelo. Doštudiral je, se zaposlil v podjetju, kjer so ga spoštovali in cenili delo, ki ga je opravil. Spoznal je dekle, se do ušes zaljubil in jo prepričal, da se je z njim poročila. Ona ga je neizmerno ljubila in bila pripravljena zanj narediti vse. Tudi on je bil zanjo pripravljen narediti vse in bila sta neizmerno srečna. Plod te sreče sta bila hčerka in sin, ki sta se jima rodila. Bili so srečna družina in občudoval sem jih. Če bi bilo moje življenje vsaj četrt takšno, kot je bilo njegovo, bi bilo danes vse drugače.
Pa ni bilo. Moje življenje je bilo kot nočni sprehod po zapuščenem pokopališču, kjer so se igrale zlovešče sence in prežale na zablodelega obiskovalca. Hodeč med grobovi svojih sanj, sem se spominjal vseh želja, vseh upanj, ki sem jih imel v življenju, pa so bila klavrno pokopana. Še preden sem odrasel sem bil pahnjen v spiralo propada. Bila so obdobja, ko je bilo videti, da sem se iz spirale izkopal. Takrat sem bil srečen, poln optimizma, poln življenja. A bila je le iluzija nekega življenja, ki ni bilo moje. Bilo je življenje, ki sem si ga želel. Iluzije so se vedno hitro razblinile in vrnil sem se v resnično življenje: turobno, polno razočaranj, praznih upanj in neuresničenih želja. Pripeljalo me je tako daleč, da sem ležal v postelji, gledal v temo in se bližal koncu. Kmalu se bo vse skupaj za vedno končalo. Konec bo trpljenja in konec bo tesnobe. Na zapuščenem pokopališču bo en nagrobnik več. Na njem bo pisalo 'Izgubljen, za vedno.'
Oblaki na nebu so se nekoliko razprli in skozi okno je posijal luna v vsej svoji lepoti. V spalnici je postalo toliko svetlo, da sem na stropu prepoznal vzorec ometa. Nekaj časa sem gledal drobno strukturo in razmišljal o tem, kako so delavci ustvarili ta vzorec. Nekaj je zaplahutalo in v sobi se je stemnilo. Koža se mi je naježila in spreletel me je srh. Počutil sem se, kot da me je pobožala sama smrt. Počasi sem dvignil glavo in pogledal v smeri okna.
Klečala je na ozki okenski polici in me gledala s svojimi velikimi srebrnimi očmi. Čeprav je bil njen obraz v senci, sem ga povsem jasno videl, kot da bi bila luna na stropu nad menoj. Njen pogled je bil odločen in brezkompromisen. Na ustnicah ni bilo nasmeška. Bile so neizrazne. V dolgih laseh sta se izmenjavali črna in srebrna barva. Lesketali so se v lunini svetlobi, ko so se ji sipali po razgaljenih ramenih. Okoli vratu je imela črno verižico z velikim okroglim obeskom v barvi lune. Z rokama se je držala okenske police. Na sredincih sta se svetila zlata prstana s podobo kače.
Prepričan sem bil, da sanjam in se bom vsak trenutek zbudil. Ženska je počasi in previdno stopila z okenske police na tla. Oblečena je bila v kot noč črno obleko. Sedel sem in si pomel oči. Nisem verjel videnemu. To so bile sanje, sem bil prepričan. Ženska me je nekaj časa gledala, nato pa tiho, skoraj šepetaje spregovorila.
„Pridi, čas je.“
V njenem glasu je bil neizmeren hlad. Zazeblo me je do kosti.
„Kam? Kdo si? Zakaj?“
„Pridi z menoj. Vse ti bo jasno, ko boš šel z menoj.“
Z rokama sem trdno prijel odejo. Strah me je bilo in odeja mi je dajala nekaj zavetja. Najraje bi se z njo pokril preko glave in pozabil na to nočno moro.
„Ne ... jaz nočem ... kdo si?“ sem jecljal.
„Se ne spomniš vseh večerov polnih prošenj naj ti pomagam? Pozno v noč si bedel in me prosil za pomoč. Še nocoj si ponavljal Kraljica noči, prosim pomagaj mi. Se ne spomniš?“
V grlu se mi je naredil velik cmok. Zadnje mesece sem skoraj vsak večer prosil Kraljico noči, da mi pomaga rešiti propadlo življenje.
Ponudila mi je roko.
„Pridi z menoj in pomagala ti bom.“
Še vedno sem se z rokama oklepal odeje. Želel sem si spremeniti življenje, želel sem si, da mi Kraljica noči pri tem pomaga. Sedaj je bila tu in mi ponujala pomoč. Jaz pa sem okleval. Bal sem se je. Bal sem se spreminjati svoje življenje. Hotel sem, da ostane takšno kot je. Prijela me je za roko. Občutek sem imel, kot da imam okoli zapestja velik leden obroč. Kri mi je zaledenela.
„Ampak jaz nočem. Rad bi ostal tukaj.“
„Nikar se ne boj. Vse bo bolje, vse bo lepše. Pridi z menoj.“
Njen glas je bil še vedno hladen kot severni veter. Nekaj časa sem jo gledal v njene srebrne oči. Nisem bil prepričan, ali je pametno, da grem z njo. Sem se bal, da bi se moje prošnje uresničile? Me je bilo strah novega življenja, kjer bi bil srečen? Zakaj sem se tako oklepal tega izgubljenega življenja? Upal sem, da se bo na njenem obrazu izrisal prijazen topel nasmešek, ki mi bo vzbudil zaupanje. Njen obraz je bil še vedno hladen.
„Pridi z menoj in tvoja največja želja se ti bo uresničila.“
Sem res tako srečen človek, da se mi bo življenje povsem obrnilo na bolje? Ni vse skupaj le prevara?
„Pridi. Popeljem te v tvoje novo življenje, ki bo prijetnejše od sedanjega. Srečen boš. Uresničeval boš svoje sanje, uspešen boš. Ni to tvoja največja želja? Uresničila se ti bo. Pridi z menoj.“
Se mi res lahko uresniči moja največja želja? Se mi je življenje končno zasukalo na bolje? Nekaj časa sem še okleval, nato pa sem se odločil, da te priložnosti ne izpustim. Preveč priložnosti sem izpustil v življenju. Počasi sem popustil prijem na odeji in stopil iz postelje. Kraljica noči me je vodila proti oknu. Stopila je na okensko polico. Oklevajoče sem se ustavil.
„Pridi, ne boj se. Skupaj bova poletela v noč.“
Boječe sem stopil na okensko polico. V daljavi se je močno zabliskalo. Težki nevihtni oblaki so sedaj prekrivali nebo in le okoli lune je bilo nekaj jasnega neba.
„Mi zaupaš?“ je vprašala.
Pogledal sem luno, pogledal sem njo in dejal: „zaupam ti.“
„Potem pa poletiva.“
In sva poletela.
Sonce je pokukalo izza obzorja in razsvetlilo deželo oprano od nočne nevihte. Na dvorišče visoke stolpnice je zapeljal dolg črn avtomobil z zatemnjenimi stekli. Policist ga je s kretnjami rok usmeril proti oddaljenemu koncu dvorišča, kjer je nekaj ljudi zgroženo opazovalo dogajanje. Avtomobil se je ustavil in iz njega sta izstopila dva moža v črnih suknjičih in z belimi rokavicami. Odprla sta vrata prtljažnika, kjer je bila kovinska krsta z nosili
„Še eden?“ je vprašal moški, ki je pripeljal avtomobil.
„Še eden,“ je odgovoril policist.
