Tok mojega življenja - drugič

„Pred davnimi časi je živel Andrej. Imel je dobro službo in urejeno življenje. Nekega dne, pa se je vse spremenilo. Izgubil je službo, življenje je postalo turbulentno.“

Tako bi se lahko začela zanimiva zgodba, ki bi govorila o Andreju, ki se mu je podrl svet. Rabil bi kakšnih štirinajst dni, da bi jo napisal. Bralci bi se zabavali ob branju Andrejevih prigod. A te zgodbe ne bom napisal, ker bi bila preveč resnična, preveč moja in ker poznam njen zaplet, ne pa njenega razpleta.

Pred nekaj meseci, na začetku pomladi, sva s sodelavko obiskala Dunaj, natančneje enega izmed sejmov, ki se je tam odvijal. Da bi zapravila čim manj denarja podjetja, sem želel, da vse skupaj opraviva v enem dnevu. Pa je sam direktor zahteval, da greva za dva dni. In sva šla. Imela sva se prijetno. Sejem je bil zanimiv, prosti čas pa sva izkoristila za zabavo v Pratru, obisk tropskega vrta in, seveda, nakupovanje na najdaljši dunajski nakupovalni ulici. Celoten izlet je bil karikatura dobro stoječega podjetja, ki skrbi, da so delavci zadovoljni, ker le zadovoljni delavci opravljajo svoje delo kakovostno. Z Dunaja sva se vrnila dobro razpoložena in s številnimi novimi idejami za delo. Dva dni po vrnitvi, pa me je direktor poklical na izredni sestanek in pojasnil, da je podjetje v težavah. Sodelavki sem pojasnil o težavah in ji v šali razložil, da se bomo od nje poslovili julija in, da se bom sam od podjetja poslovil v začetku jeseni. Vse skupaj je vzela kot šalo, čeprav sva se oba nekoliko zamislila. In zgodilo se je natanko tako kot sem napovedal.

Nenavadno me vodi tok življenja. Pred nekaj dnevi sem sedel na letalu nekje visoko nad Skandinavijo in skozi okno opazoval oblake daleč spodaj. Medtem ko sem razmišljal, kako pravljičen je pogled na snežno bele kepe, me je spreletelo spoznanje, da se bom v trenutku, ko se bo letalo dotaknilo tal na brniškem letališču vrnil v življenje, ki ga vedno bolj zaznamuje negotovost. „Moje življenje je kot barka, ki pluje po morju brez krmarja. Danes sem tukaj jutri sem tam. A vsake toliko časa poprimem za krmilo in se usmerim proti novemu cilju,“ je vodilo mojega življenja, že od nekdaj. Sprašujem se, kaj se zgodi, ko se na morje spusti gosta megla in krmar ne vidi več v katero smer naj vodi barko. Svetilnikov ni videti, siren za meglo, ki bi barke opozarjale na bližino kopnega, ni slišati. Barka je izgubljena sredi morja. Naše letalo je imelo določen cilj in začrtano pot. Jaz cilja nimam, ne začrtane poti. Če imam cilj, se izgubim na poti do njega, če imam začrtano pot, se cilj izgubi preden ga dosežem.

Tok življenja me nosi dalje. September se izteka in izteklo se bo življenjsko obdobje, ki ga je zaznamovalo mirno morje in lagodna plovba. Zdaj je tega nepreklicno konec. Bliža se vihar z visokimi valovi in vodnim pršičem, ki zakriva pogled naprej. Krepko bo treba poprijeti za krmilo, da veliki valovi ne bodo zalili barke in je morje ne bo vzelo v svoje globine. Krepko bo treba držati krmilo, da jo bom lahko suvereno vodil skozi viharno morje. A kaj, ko ne vem, kakšen je ta vihar! Lahko bo minil v nekaj urah, ali pa bo trajal in trajal. Vsak vihar pa pusti na barki posledice, v skrajnem primeru so fatalne. In zdaj, ko prestrašen zrem v prihajajoči vihar, se mi ne sanja, ali ga bom preživel ali ne. Kljub vsemu sem optimističen, le sprašujem se, kakšne bodo posledice.

Zdaj pa moram zaključiti. Treba je zviti glavna jadra in razpeti viharnik ter pospraviti na palubi vse, kar ni pritrjeno. Potem pa bo treba trdno držati krmilo.

Sončni zahod

Posneto konec junija 2011 na skrajnem SZ rtu otoka Paga.

Ob začetku nove sezone

Letos je minilo pet let, odkar sem začel pisati Krtkove dneve. V tem času je nastalo precej zapisov, ki so bolj ali manj berljivi. Sam sem najbolj ponosen na kratke zgodbe in impresije. Zgodb se je do sedaj nabralo 46, impresij 32. Lepa številka, ob dejstvu, da gre za moj konjiček, ki mi je res pri srcu in dobra popotnica za naprej.

Običajno imam v začetku jeseni že pripravljena besedila vsaj tja do februarja. To je posledica tega, da pišem takrat, ko sem razpoložen, imam navdih in potrebni mir. Veliko sem do sedaj napisal preko poletja. Nekaj v času dopusta nekaj pa, ko se je delo v službi umirilo, prijatelji pa so odpeketali na morja ali potovanja. Deležen sem bil potrebnega ustvarjalnega miru in nastajala so besedila. Konec poletja sem ta besedila vnesel na Krtkove dneve, kjer so se objavljala preko jeseni in zime, na pomlad pa sem imel že pripravljena nova, ki so do takrat nastala. Tako je bilo večino teh pet let. Letos pa je drugače.

Poletje je bilo zelo burno, predvsem na delovnem področju. Problemi, ki so se kopičili več let, so letos izbruhnili v divji vulkan. Tako so bili poletni dnevi polni negotovosti, zoprnih sestankov, prepirov, pogajanj in drugega, kar ni dobro vplivalo na razpoloženje za pisanje. In za zdaj nič ne kaže, da bi bilo jeseni bistveno bolje.

In potem so tu še sanje, ki sem jih omenjal ob koncu maja. Dejansko sem jih začel uresničevati. Tako je bilo v načrtu, da nastane nekaj obsežnega, nekaj velikega. Omislil sem si nekaj literature in moral bi izdelati temeljiti načrt same zgodbe. Pa iz vsega skupaj ni bilo nič. Literatura je ostala neprebrana na polici, načrt ni nastal, in zgodba, ki se je porajala v glavi, se je izgubila v megli domišljije. Vse skupaj sem odpisal, a domišljija ima svoja pota. In v začetku avgusta je čisto spontano začelo nastajati nekaj, kar dejansko ne vem, kaj bo, ker še ni končano. Če bo končano, ne bo našlo mesta na Krtkovih dnevih, saj je že sedaj preobsežno za objavo v takšni obliki.

V letošnji sezoni bo verjetno mnogo manj objavljenih besedil, kot v preteklih letih. V tem trenutku je pripravljena le ena zgodba, ki bo predvidoma objavljena konec meseca septembra. Objavljeno bo tisto, kar bom sproti napisal. Vendar v luči razmer in divje jeseni, ki se mi obeta, za zdaj ne kaže, da bo besedil veliko. Z novo sezono imajo Krtkovi dnevi novo podobo. Čas je bil za spremembo.